Pretekle pol ure sem se intenzivno in povsem naglas pogovarjala s sabo. Ker se zdi, da sem si zadnje čase povedala premalo oziroma dokaj nič. In nekako se mi je vedno zdelo, da le izgovorjene besede res štejejo. Tudi, če so namenjene sebi.
Mogoče se zdim vihrava in prerano odločna v nekaterih premikih, a ako me poznaš veš, da je neodločnost tista, ki me zaznamuje. A le, ko pride do izbire kornfleksa, nove vrste wc papirja, zobne ščetke ali pa še česa kar ne bo zaznamovalo celega življenja temveč le nekaj minut. Ker drugače vem kaj hočem in kje in kako. Ker to vem tako grozno zares, da se ne oziram na družbeno določene norme ustavljanja in tuhtanja v solzah. In ne gre vedno … ta zadeva s hotenjem in posledičnim prejetjem. Ker se je posledica pri tem nekako skrila za en kup pogojev in se dela neposlušno še v največjih navalih potrebovanja. Verjetno, ker bolje kot ti sama ve, da ne potrebuješ imeti, da lahko živiš povsem udobno in brez izpahov srca.
Pretiravam. Ko pride do ljubezni pretiravam povsem. Ker sem nekje ugotovila, da si tega pretiravanja res želim. Ker za nič na svetu nočem več povprečnega ljubimkanja s povprečnim zanosom in nadpovprečnim dvomom. In zdi se mi prav, da o tem govorim in pišem in občasno bedno pojem in jamram in se navdušujem in iščem in izgubim in se pustim najti in se … ne opravičujem. Ker, glej, to ni zločin. Iskati ljubezen brez zadrževanja sape ter oprezanja izza grma. Lahko jo hočem brez davljenja, protestov in seta nožev. Lahko jo hočem, ker se mi poleg objema mojih staršev, igre z nečaki, cartanja s psom, dobre knjige na deževni dan, krohotanja do solz z najboljšo prijateljico, okusa mandarine pred zimo, tavanja po parku polnem jesenskega listja, zvoka pesmi, ki mi požene kri po žilah, trenutka, ko se končno spomnim imena bivšega sošolca, občutka ob pogledu na širno morje ter vseh sončih žarkov po predolgi oblačni sezoni … ker se mi poleg tega zdi ščemenje v predelih trebuha ob spominu na en obraz, dotik, besedo – fantastično. Ker se mi zdi povsem neverjetno kaj nam lahko življenje s tem ponudi. Nas naredi še bolj nore, igrive, zardele in nasmejane. Ker postanemo idioti z odobritvenim certifikatom. In ob vsem feminističnem plačevanju položnic, samovoljnemu odpiranju vseh vrat, ki jih srečam, dobrimi odnosi z avtomehaniki in takšnim radostnim s.p.-jem (samostojna partnerka sebi), lahko brez sramu in z zvrhano mero ljubezni do sebe, vem, da hočem ves ta cirkus okoli ljubezni. Hočem vse bebave poglede, skupno nabavljanje kurilnega olja, prepire o ničemer in dom. Ker slednje je precej mobilna zadeva. In, ker se je poljubljati s sabo precej osamljen posel.
In bruhajmo skupaj, postala sem sentimentalna. A samo v vednost – s tem, ko nekaj želiš in to priznaš nisi zaradi tega nič manj odličen kot Superman, ko sleče pajkice. Zgolj samo bolj privlačen.
Komentiraj