Feeds:
Objave
Komentarji

Selitev

Nove zgodbe … Konci in začetki …ter predvsem stara jaz … Zdaj tukaj:

http://www.standupsi.com/index.php/kontakt-2/blogi/tanjin-blog

Vabljeni 🙂

Nazaj

Jaz sem razmišljala. Ne ves ta čas kar nisem uspela spisat niti ene vrstice bloga, ampak mnogo minut. Moj prejšnji blog je požel kup komentarjev, kar se mi osebno zdi odlično, saj pomeni, da nekoga premakne k temu, da dejansko o napisanem razmisli ter poda svoje mnenje. Super. Me veseli (in hkrati malo prestraši), da ste se v mojih besedah našli. Me veseli (in hkrati olajša), da ste se v mojih besedah izgubili. In me tudi veseli, da ste si nekateri vzeli čas in spisali analizo mojega psihološkega stanja. Sicer me vedno znova začudi kako napadalni so lahko ljudje do nekoga, ki ga ne poznajo in, ki dejansko nikoli ni užalil nobenega njihovega globjega prepričanja kot je ta večen že klišejski spor med ženskami in moškimi. Ker … Hej, nikoli nisem pripisala, da sem na tem področju znanstvenica. Sem ‘samo’ ženska, ki ni imela te sreče, da jo je že v vrtcu s tempero po zadnjici pobarval njen sedanji mož. In mislim, da je prav. Da se na glas pogovorimo o tem, da je problem. To, da v tem svetu naletiš na nekoga, ki ga sredi noči ne bi pretepel z bejzbol palico. Ki te ne vara s sodelavko medtem ko mu ti doma kuhaš bograč in neguješ njegov plašč, ki se ti je že od prvega srečanja zdel odvraten. Ki ni samo sprijaznjena varianta tistega, ki bi ga imel ob sebi, če ti ne bi starši, družba, lokacija ali čas preprečili. 

 

Pisala bi. O mlečnem zdrobu, ki se mi hladi na mizi in ga očitno nisem uspela skuhati do tistega dela, da bi dejansko bil kuhan. O nohtu, ki se mi je zlomil medtem ko sem z glici gobico drgnila kuhinjo. O svojih podočnjakih, ki dobivajo lastno poštno številko. Pa tudi o tem kako se bojim jutra, ker vem, da se bom morala dotakniti same sebe. Pa ne, ker si ne bi bila divje privlačna, saj so nenazadnje rubriko Kdo je ne bi poimenovali po mojem življenju. Ne, nikakor. Sebe se dotikam sporadično in z ekstremno previdnostjo, ker se ob moji uri prebujanja ne zaštarta niti en radiator in je moje bivališče locirano v jebeni Sibiriji. A po drugi strani sem tako že navsezgodaj pripravljena na slikanje za playboja, ker sem stoječa bolj kot samostoječi štumfi. Oh, imeti joške je sladko-grenki biznis. 

Mimogrede, v soboto se praznujem. Stara bom dovolj in hkrati sploh ne, ker se zadnjih pet let sploh ne zavedam lastnih let, razen v trenutkih, ko mi drugi predočijo kaj bi naj v tem obdobju že vse imela, koga bi naj dojila in kolikokrat bi že morala opleti svoj vrt (ne gre za metaforo, lepo prosim).  In v dneh, ko se soočam s svetom in s sabo modrejšo, zrelejšo ali pa pač samo starejšo, ugotavljam, da gre vse dobro. Vsa jaz grem tja, kjer je povsem in nasploh moje. Samorogi lebdijo na roza cukerpeni, potice brez rozin se kotalijo po poti polni rdečega vina ter male koale mi štrikajo kape. Lepo je in prvič s tem ni nič narobe.

Razen. Ampak. Samo.

🙂

Za nekatere ljudi človek misli, da bodo večni. Mogoče ne misli toliko kot si želi. In, ko pride trenutek, ko se naenkrat zaveš svoje zmote in, ko si soočen s tem, da boš moral izpustiti … ne zdaj, ne jutri, a nekega dne pa zagotovo … te ta ugotovitev ulovi povsem nepripravljenega. Pa ne, ker se ne bi že mučil čez te korake imenovane življenje in ne, ker bi bil toliko zaslepljen, da ne bi razumel poteka, ampak ker je teorija sprejemanja določenih oh tako zelo naravnih razpletov povsem na napačnem bregu od prakse. In sovražim celotno zgodbo, ki jo to poglavje ponuja. Sovražim, da bi naj sprejemala, razumela, skomignila z rameni in živela takoj naprej. In v takih trenutkih bi življenju stisnila focn in mu obrnila hrbet, ker … če nam je priredilo odhajanje kot neglamurozen dogodek na redni bazi, zakaj nam ni vgradilo opcije apatičnega dojemanja le tega.

In tole kaj bom sedaj napisala ni moja verzija karanja temveč samo grd primer tega kako se kot ljudje res nismo izkazali. Pred nekaj dnevi sem bila priča kako se je v bolnišnici starejša gospa na veliko, povsem ponižno in zares iskreno zahvaljevala zdravniku, ki jo je spet spravil na noge. In seveda je lepo videt, da gospa ceni, da gospa hvali in, da mu skoraj podari svojo penzijo, da je dejansko samo naredil to kar mora, za kar je plačan. Ker je to njegova služba. In seveda je rešeno življenje v grobem bolj pomembno kot dobro zapečene rebre v restavraciji, a vendar … Nam je postalo tako tuje, da nekje za nas res poskrbijo, da smo polni ponižnosti, ko v krogu belih in modrih halij naletimo na kanček človeškosti?

Prosim, ne razumimo se narobe. Ekstremno podpiram in nasloh pojem slavospev ljudem, ki so si za svoj cilj postavili reševanje in ohranjanje življenj drugih. In med njimi se najdejo nekateri, ki so vredni ogromno in, ki omogočajo, da se počutimo položene v dobre roke. A potem pa … Potem pa imaš svojega človeka v bolnišnici. Odvisnega od pomoči drugih, nerazpoznavnega zaradi bolezni, ki mu jemlje moči in dostojanstva, postavljenega v situacijo, ki se je je vedno bal. In, ki si se je z njim bal ti. Pa vendar se moraš med vsemi ostalim strahovi, bolečino, formalnostmi, kurčevimi poskusi sprejemanja ter rednim guglanjem izrekov, ki jih  -med bežnim tretjim skoraj pogovorom z zdravnikom, ki se uspe za tren ustaviti na hodniku – znova nisi razumel, ukvarjaš še z idiotizmom nekaterih vrlih medicinskih sester.

Meni je žal, da ste preobremenjene. Da je plača slaba. Da so ljudje naporni. Žal mi je, da vas obremenjujemo z našimi boleznimi in vam, dajemo občutek, da smo vam s svojim vnetjem samo hoteli zajebat dan. A verjemite mi, da bolnišnica ni naš izbor dopustniške destinacije in, da vaš aroganten obraz ni na našem seznamu najraje videnega. Ker roko na srce, vsakič, ko vas vprašamo za najmanjšo zadevo, se počutimo ponižni in nasploh povsem butasti, da odgovora nismo preverili na internetu. Ker ve ste tako zelo zaposlene z igranjem brezsrčnežev. Dasiravno se mi to te dni sploh več ne zdi kot igra. In še enkrat, vem, da niste vse take, da se nekatere raztrgate za paciente in resnično garate. Prosim, ne podcenjujem vašega dela in vsakič, ko srečam sestro vašega kova, sem presrečna, ker imam občutek, da bo z ljudmi dobro. A te dni mi je pot prekrižalo preveč tistih drugih, ki svoj poklic opravljajo kot breme, ki ljudi obravnavajo kot nadlogo. Ki se petelinijo po hodnikih kot da bi se morala metati po kolenih za njimi in jim metati bisere ter medalje za rešitev človeštva. Ki se do ljudi ujetih v nikoli želenih razmerah obnašajo kot, da same nimajo babic, mam, bratov ali kogarkoli za katerega bi želele v taistih razmerah korekten odnos. Da, ko te življenje sili na kolena, da te nekdo ob tem ne tolče.

Hočem povedati …. Če lahko na koncu dneva po tem, ko ste nadrle nepokretnega človeka, zalučale hrano tako daleč stran, da od  bolezni oslabela oseba ne more do nje, preklele vse starejše paciente, ki so vas mogoče prevečkrat vprašali isto … Če si lahko ob koncu takega dneva rečete, da ste res ponosne na svoje delo in na človeka v katerega ste zrasle, potem vam res zavidam vašo sposobnost napačnega dojemanja tega kar šteje. Ker ste zmožne samo molčečega dela za tekočim trakom in nevredne vsakega vdiha, ki ga ljudje zapravljamo ob nerazumevanju vaše bolne obravnave. Veste, nihče izmed nas se noče znajti v vašem delovnem okolju. Ne zaradi sebe in ne zaradi svojih bližnjih. A žal tu nimamo besede in smo vam vsake toliko prepuščeni na milost in nemilost. In ob vseh diagnozah, iskanju moči ter izhodov, res nimam volje loviti po hodniku tiste, ki s svojim pristopom iz človeka, ki ga imam neizmerno rada, skušajo narediti stvar.

Nekoč sem pri mini golfu s palico svoji prijateljici pomotoma presekala ustnico. Po tem neljubem dogodku sem ugotovila, da golf ni moj šport. In mislim, da je dobrro prisluhniti sebi in svojim talentom. Preden torej greš za medicinsko sestro naredi, prosim, dvoje. Postavi se med ljudi in se vprašaj ali bi jim raje pomagala ali bi jih raje namlatila.  Kot drugo pa preveri utrip srca. Če ga nimaš, idi za karkoli, kjer nni pretiranega stika z ljudmi … idi za viličarja, v rudnik ali pa v politiko … A nikakor pa med ljudi, ki bi bili od tebe odvisni.

V primeru ignoriranja mojega predloga pa vljudno vabljene na moj oddelek.

O-o

Bodimo iskreni. Življenje je tu pa tam kurčevo. Občasno celo prekurčevo. Do te mere, da bi ga polil s kislino, odstranil s seznama facebook prijateljev, mu v glavo metal granitne kocke, po njem uriniral, ga prisilil v goltanje rozin ter mu rekel ponedeljek. Postrigel bi ga na balin, mu slekel hlače in ga nagega poslal na ulico v dokolenkah z motivom Hajdi. Naredil bi mu premnoge grozovite zadeve, saj prav te nad tabo izvaja sam. A katerikoli zločinski prijem bi izvajal nad tem življenjem …. zavrgel ga ne bi. 

 

Halo

Mogoče šepaš. Mogoče razmišljaš o nepremičninah, iščeš drugo črno nogavico, si greš s prsti čez brado. Mogoče jecljaš, ko si nesiguren, prebiraš intelektualne knjige zavoljo učenja tujk, ubijaš muhe in izvezuješ gobeline. Mogoče rad piješ mleko. Iz kartona. In mogoče sovražiš cirkus, rad rišeš brke na obraze na naslovnicah in si trikrat na dan spreminjaš profilno sliko na facebooku. Mogoče si povsem normalen ali pa niti ne. Mogoče si zdaj želiš nekaj kar si jutri več ne boš, mogoče iščeš šport, ki ga ne boš opustil, preletavaš tv programe, a na koncu vseeno raje pogledaš že stokrat viden film in mogoče si poln brezveznih pregovorov. Mogoče znaš na kitaro odigrati tri akorde, se veseliš božiča kot majhen otrok, obupaš pri vsakem poskusu opustitve kajenja in mogoče si kupiš šampon še preden si starega polovično porabil. Mogoče si vse to ali pa nič. Nevrotik brez posluha, samotar s pesmarico, čudak s smislom za ikebane, tip katermu bom štrikala zokne ter brusila mačeto za vsakodnevni lov na korenček.

Mogoče nisi nič od tega in mogoče si vse. A bodisi karkoli. Zdi se mi, da je čas, da se predstaviš.

Jutri

Danes je eden tak dan, ko bi se spravila na kavč s sodom gina in tremi kilogrami milchschnitte. Ne sprašujem se zakaj in niti se nimam za permanentno ranjeno. Pač mi ni. Danes se mi zdi narobe toliko raznolikih področij, da bi lahko z metaforično motorko obrezovala poglavja sveta. A verjetno bi samo prišla do zaključka, da sta le kerozin in šibica odgovor. To je tak dan, ko ugovotiš mnoge nepravilnosti in se izjemno odraslo vsedeš na parket, udarjaš z nogami ob tla, kričiš besedi ‘ni fer’ in se ipično polulaš na mamine čevlje. A kaj je sploh fer? Še hofer trdi, da je več kot to, zakaj pol ne bi bilo življenje manj.

Nepopisno si grem na živce. Ker se že lep čas počutim kot rahitični hrček, ki se zaganja po jebenem kolesu v izvenelem optimizmu, da bo zakorakal kam drugam kot na v že od sebe potlačeno seno. Površna sem pri svojem hotenju in prelena za uresničenje nekaterih preprostih premikov. A verjetno bom le taka dosegla vse, kar dejansko želim. Le, da ne več jutri, temveč zdaj. No, ok. Bodimo iskreni, ta zdaj bo prožna zadeva. Do jutri :).

 

Rada se poljubljam

Pretekle pol ure sem se intenzivno in povsem naglas pogovarjala s sabo. Ker se zdi, da sem si zadnje čase povedala premalo oziroma dokaj nič. In nekako se mi je vedno zdelo, da le izgovorjene besede res štejejo. Tudi, če so namenjene sebi.

Mogoče se zdim vihrava in prerano odločna v nekaterih premikih, a ako me poznaš veš, da je neodločnost tista, ki me zaznamuje. A le, ko pride do izbire kornfleksa, nove vrste wc papirja, zobne ščetke ali pa še česa kar ne bo zaznamovalo celega življenja temveč le nekaj minut. Ker drugače vem kaj hočem in kje in kako. Ker to vem tako grozno zares, da se ne oziram na družbeno določene norme ustavljanja in tuhtanja v solzah. In ne gre vedno … ta zadeva s hotenjem in posledičnim prejetjem. Ker se je posledica pri tem nekako skrila za en kup pogojev in se dela neposlušno še v največjih navalih potrebovanja. Verjetno, ker bolje kot ti sama ve, da ne potrebuješ imeti, da lahko živiš povsem udobno in brez izpahov srca.

Pretiravam. Ko pride do ljubezni pretiravam povsem. Ker sem nekje ugotovila, da si tega pretiravanja res želim. Ker za nič na svetu nočem več povprečnega ljubimkanja s povprečnim zanosom in nadpovprečnim dvomom. In zdi se mi prav, da o tem govorim in pišem in občasno bedno pojem in jamram in se navdušujem in iščem in izgubim in se pustim najti in se … ne opravičujem. Ker, glej, to ni zločin. Iskati ljubezen brez zadrževanja sape ter oprezanja izza grma. Lahko jo hočem brez davljenja, protestov in seta nožev. Lahko jo hočem, ker se mi poleg objema mojih staršev, igre z nečaki, cartanja s psom, dobre knjige na deževni dan, krohotanja do solz z najboljšo prijateljico, okusa mandarine pred zimo, tavanja po parku polnem jesenskega listja, zvoka pesmi, ki mi požene kri po žilah, trenutka, ko se končno spomnim imena bivšega sošolca, občutka ob pogledu na širno morje ter vseh sončih žarkov po predolgi oblačni sezoni … ker se mi poleg tega zdi ščemenje v predelih trebuha ob spominu na en obraz, dotik, besedo – fantastično. Ker se mi zdi povsem neverjetno kaj nam lahko življenje s tem ponudi. Nas naredi še bolj nore, igrive, zardele in nasmejane. Ker postanemo idioti z odobritvenim certifikatom. In ob vsem feminističnem plačevanju položnic, samovoljnemu odpiranju vseh vrat, ki jih srečam, dobrimi odnosi z avtomehaniki in takšnim radostnim s.p.-jem (samostojna partnerka sebi), lahko brez sramu in z zvrhano mero ljubezni do sebe, vem, da hočem ves ta cirkus okoli ljubezni. Hočem vse bebave poglede, skupno nabavljanje kurilnega olja, prepire o ničemer in dom. Ker slednje je precej mobilna zadeva. In, ker se je poljubljati s sabo precej osamljen posel.

In bruhajmo skupaj, postala sem sentimentalna. A samo v vednost – s tem, ko nekaj želiš in to priznaš nisi zaradi tega nič manj odličen kot Superman, ko sleče pajkice. Zgolj samo bolj privlačen.

Pogoji

Te dni sem se nekaj sekund ukvarjala z vprasanjem koliko mi pomeni mnenje drugih. Ker se je zazdelo, da me skusajo analizirati na napacnih dojetjih. In pocutila sem se povsem napak razumljena in dojeta na enem nivoju, ki ni moja last. To se mi dogaja. Da se ljudje v meni najdejo in pri tem mene povsem izgubijo. Mi pripisejo svoje zgodbe in pocutje, ki je v meni podobni situaciji lovilo njih. A ni res … in to ni laz. Ker se vsi ljudje v taisti situaciji znajdemo drugace. In nikoli se nisem zelela dejansko poklekniti nad kopalniske ploscice ter ihteti do svetlobe v tunelu. Saj ni moje zivljenje dramaticno, utrujajoce, brez smisla in polno problemov. Nic vec in nic manj kot od premnogih drugih. In tudi, ko je … je se zmeraj dobro z mano. Do te mere, da ga nikoli ne bi zalucala cez most. Njega ali sebe.

Hocem povedati, da morda v oceh drugih ne zivim tako kot bi naj clovek naj, da bi lahko bil srecen. Ker ne hodim v sluzbo, ki se pricne ob 6h zjutraj in, ker zvecer ne kuham spargljev za dva. Ker mogoce obcasno to povem na nacin, ki izraza, da bi zelela in, ker mogoce vcasih pustim, da mi je mar. A navkljub vsemu temu in se posebej prav za to, sem kdo sem in taka sebi dovolj. Tudi, ko si nisem. In se posebej takrat. In, ce tega ne razumes, je dobro. Ker verjetno tudi jaz ne razumem tebe. A ti ne pripisujem slabsih motivov za tvoje ziljenje kot tistih, ki jih imam sama. 

Priznam, zaboli. Vsakic, ko na racun svojih besed, dejanj ali nacina dobim predoceno analizo sebe in tega kako bi se v sklopu z vsemi mojimi premiki naj pocutila in kdo bi po vsem tem naj bila. A nisem. Meni je zal, da gredo nekatere napovedi v nic in, da se mogoce minutaza razgljabljanja nekaterih o mojih tezavah razbije na cereh mojega nasmeha, a klinc … dasiravno sem poskodovana roba, sem to se vedno s stilom in s ponosom ter z vednostjo, da me tudi naslednja poskodba ne naredi uniceno temvec zgolj bolj mene. Jasno? Saj ne rabi biti, glavno, da je jasno meni. 

Verjetno je ravno to moja lekcija. Da se vedno znova opomnim, da je aktualno ugibanje drugih o meni vredno toliko pozornosti kot je je bilo v osnovni soli. 

In ne glede na to kako bi trenutno zaloputnila vrata v fris marsikateremu delu mojih zadev, kjer se mi zdi, da se premikam nikamor in se kot bebast hrcek vrtim na taistem kolesu, pridejo trenutki, ko ti ni vec mar. Ne, ker bi ti bilo vseeno zase, ampak ker pridejo v ospredje tisti, ki jih imas rad mnogo bolj kot svoje neuravnotezene frustracije, ki imajo omejen rok trajanja in jih tako ali tako tekom nekaj jamranja polnih dni zmagoslavno obkolis z uspehom. Zivljenje je narejeno s toliko opcijami, da nam je dobro in s tolikimi preprekami, da nam res ni. Tako, da danes vse kar sem in vse kar imam vlagam v nekoga brez katerega moje vizaze sploh ne bi bilo. Ker me je zanjo strah. Kot me bo tekom mojih dni se za marsikoga. A zdaj ni cas za slovesa, ker je cas sloves nekaj kar se mora vedno prestaviti. In jaz prestavljam. Za tebe in za sebe in za zivljenje, ki se nama je namenilo dovolj trenutkov, da ji bom shranila v svojo skatlico spominov. In to, da drugega ne sprejmem ni pokazatelj zanikanja, temvec vedenja, da mora zivljenja obcasno sprejeti tud moje pogoje. Ne glede na to, kako nemogoci so.

Ko je bolezen bolezen

Pridejo dnevi, ko se postavim pred ogledalo, si potegnem hlace do josk in si recem ”mmm, si seksi”. In pridejo dnevi, ko si ne lazem. Pridejo dnevi, ko prebiram horoskop za sebe in tistega reveza, ki mi je trenutno v mislih in skusam razbrat ali se ujema ali ne. Vecinoma se ne, a niso krive zvezde. Niti ne drugi planeti.

Trenutno sem bolehna. Precej se smilim sama sebi in precej grem na zivce svojemu cucku, ki ga z rednim kasljanjem trgam iz spanca. In, ko sem bolehna sem malo manj odlocno feministicna in malo bolj potrebna vsesplosne pozornosti. Ki pa je trenutno ni v izobilju, Vsaj ne takem kot bi si ga zasluzila oziroma sploh zelela. Ker v cem je sploh smisel tega, da sem bolna, ce nimam ob sebi nekoga, ki bi mu otezevala vsak korak s pateticnimi izpadi, obcutki krivde ter emocionalnim izsiljevanjem za salco kamilicnega caja.  Oh, je bedno jamrati sebi, ki si si izjamral ze toliko.

Dovolj.