Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2011

Ohoho

Danes bom spisala nekaj brez smisla in logike. Nekaj, kjer razum ne domuje in vprašanja nimajo prostora. Gre za zadevo srca. Četudi mi je izjemno butasto za vse to podati ime organa, ker je verjetno bolj zadeva duše. Ali česarkoli kar pač ždi v nas samih in nas dela nas same. Ne bi se spuščala na religijsko filozofska tla, ker se niti na političnih ne znajdem. In bog ve, da je slednje na ekstra nizkem nivoju. Meni gre umiranje precej na živce. Ja, to bo raven na kateri se gibljemo danes. In ne, nihče me ni ravnokar zapustil na ta dokončno dramatičen način. So me pa že. In vem, da me še bodo. In res, res sem proti. In vse, ki bi mi radi dejali nekaj v smislu ‘to je pač življenje’, bi z veseljem in povsem otročje podala srednji prst. Lahko si ga tudi amputiram in vam ga dam kot suvinir. Odrtga ti človeka, ki pomeni, te pusti samega s hrepenenjem in te … postavi pred sebe. Pred vse tiste ‘saj boš videla, ko me več ne bo’ besede, pred vsak trenutek, ki si ga kvazi zamudil, čeprav veš, da nikoli ni bil tvoj. Krasno smo narejeni. Stare starše zamujamo, ker smo večinoma preobremenjeni s sabo in pisanjem jako globoke poezije vsem ljubeznim našega življenja ter iskanju primernega dermatologa za krotenje naših mozoljev v času pubertete. Starše zamujamo, ker nas življenje meče pred iskanje osnov za eksistenco. Brate in sestre zamujamo, ker si ustvarjamo svoje družine. Prijatelje zamujamo, ker gradimo kariero. Otroke zamujamo, ker … ker bežimo pred njimi v času, ko obupno iščejo razloge, da bi nas lahko okrivili za svet. In to je življenje. Zamujanje. Ves čas doživljanja nečesa nek drug trenutek beži. In ne, nikakor to ni slabo. Ker ne more biti, ker drugače bi bilo vse narobe. A v času slovesa, so odsotni trenutki tisti po katerih hrepeni srce ter doživeti trenutki tisti, ki to hrepenenje rodijo. Ne vem. Ni ničesar od logike in zakaj se sploh obremenjujem s temo, ki bi jo vsako človeško bitje najraje dalo v prisilni jopič ter potopilo na dno atlantika. Ah ja … verjetno to sprožijo obiski pokopališča. Jaz sem proti tem prostorom, ker če se človeka ne spomniš drugače kot ob stanju ob jebeno mrzlem marmorju ter prižiganjem sveče ob prvem novembru, si ne zaslužiš stopinj, ki so te privedle do tja. 

In želim si, da je več kot to. Da obstaja vsa ta ‘cukerpena s samorogi’ stil bivanja po … življenju. Iskreno si želim najti nekega bradatega gospoda, ki mi bo odpiral vrata ter me vodil do mene dragih, ki me bodo pričakali med srkanjem vina in rahlim prepirom o nesporazumih izpred stotih let. Ker drugače je to vse tu … vso obremenjevanje z večinoma ničemer, vse bitke in rasti, vso občutenje in obstoj … precej majhnosten. Ja, in ob tem spoznanju je spustila spodnje hlače ter spodaj brez tekla po ulicah Maribora, sa je je vedela, da nima nič za zgubit. Ne, ne bo tako. Ker te rutina življenja posrka in ti spretno tke pozabo še ne videnega konca. Dramatično, a? Skratka … sem proti odhodu in za življenje. Zato je mogoče tudi najboljše, da več pišem o slednjem. Ali pa zgoraj brez tečem čez Duplek. Hja. 

Advertisements

Read Full Post »

Si že kdaj začutil željo, da … preprosto greš? Nekam, kjer še nisi bil in, kjer ti mogoče niti ne bo prav všeč, a trenutno ti ni všeč niti tu in zato bi bežal. Tudi, če veš, da pred sabo ne moreš. Tudi, če se zavedaš sleherne modrosti, ki gradi gradove v oblakih domu in pristanišču, ki ga nudijo tebi bližnji. Včasih pride dan, ko bi bilo mnogo lažje ne imeti teh bližnjih. Zaradi tega, ker potem bi bila slovesa zgolj pozdravi tujcem in srce ne bi trgalo na tisočere koščke, ker bi zapuščal zgolj materijo in ne topline. Joj, zveni grozno! A ne? To, da bi si včasih želela ne imeti meni dragih ljudi. Ker je popolna traparija, ker brez njih ne bi bila jaz in, ker … brez njih ne bi bilo življenje vredno. A v dneh kot je danes, bi … bi šla. In ti ljudje mi branijo take pohode. Četudi vem, da bi me spustili, če bi bila drugače srečna. A srečna brez njih? Ne vem. Danes je tak ‘nikar me ne vprašajte kaj mi je’ dan. Ker ne vem in mislim, da nočem vedet.  Včasih se obnašam kot princeska, ki pozabi poti realnosti. Kot da bi si obetala več, kot lahko ti vdihi ponudijo. Kot da bi hotela presežke nečesar, kar se ustvarja samo v meni. Kaj pa vem. Res.

Za trenutek sem obsedela sredi moje dnevne sobe in si mislila, da mogoče pa več ne bi šla iz nje. Da mogoče, če obstanem, obstane tudi ostalo. In ne gre tja, kjer me rani. Da … zamrzne. Kot bi ta december že zdavnaj moral. Verjetno se tako pričnejo resne psihoze posameznikov. Klinc, jaz bom pa kar v dnevni. Do avgusta 2067. Živela bom od miloščine staršev in zasramovanja sosedov, ki bodo plačevali vstopnino, da vidijo ta kup nesreče. O meni bodo govorili na poročilih in otroci bodo izzivali drug drugega naj se dotaknejo fasade hiše, kjer živi nora žena. In na vrata mi bojo obešali slike prisilnega jopiča ter pred oknom peli pesmico ”zmešana baba v dnevni sedi, je mandarine in se kislo drži!”. Krasno bi bilo. A kakopak ne bom. Ker se ne znam skriti pred svetom do meje večne odsotnosti. In, ker imam psa. Ja, to je ves moj razlog. Eh. Res. Ne, ne bom se izolirala, ker želim čutiti celotno razsežnost tega, kar mi življenje nudi, da si pripravim. In, če nisem razumljiva, mi je dokaj vseeno. Jaz iskreno in brez sramu mislim, da si zaslužim več. Le, da še sama preprosto ne razumem kaj ta ‘več’ sploh je. In, ko ga najdem … bog mu pomagaj.

Še malo pa bom stara 27 let. In ne, nisem si postavila merila do katerega leta naj iz sebe vržem potomca, imam redno službo in dokaj pospravljeno stanovanje. Ker potlej bi zdaj imela verjetno otroka katerega polovična garnitura genov bi mi strašno parala živce, redno delo bi bilo v dani situaciji zgolj delo prostitutke (ki dela za sendvič s pariško za svojega le polovično ljubljenega otroka), stanovanje pa … no, to pa že je kakšno pač je. A vseeno si jemljem pravico do zaskrbljenosti. Ker sem danes odkrila, da … da ne obžalujem ničesar iz svoje preteklosti, da se mi zdi vse povsem prav in takšno kot je moralo biti, a … da na en odsek svojega življenja gledam s hrepenenjem in vednostjo, da sem takrat tam bila srečna. In vedeti, da veš, kje se je tvoja sreča naselila, a ne veš, če bi jo tam spet zmogel najti, je … je dokaj ‘Francka za vozom’ stil. A kako pa bi naj bilo drugače … sem le Slovenka. Tako mlada pa že točno to. 

Read Full Post »