Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2011

Všečkanje

… Tinček ni, Jurček ni, Miha vem se me boji, Uroš drugo ima – Katka je ujela ga … Se spomnite te pesmi? Mene je spremljala celi šesti razred osnovne šole, ko sem res bila zaljubljena (koliko si to pri dvanajstih letih sploh lahko) v nekega Uroša, ki je dejansko svojo malico (pa mogoče kakšne takrat izjemno popularne nalepke in dele posterjev iz Bravota) delil z neko Katjo. In takrat sem trpela znotraj te situacije na najbolj patetični ravni. Z zvezkom polnim idiotske poezije, ki jo zdaj skrivam pred sabo, da si ne napišem moralnega ukora. In ležala sem na tleh v soju sveče, ob zvoku Backstreet Boysov ter izlivala srce mojemu dnevniku. In verjela, da je to to. Da me je kruta usoda oropala ljubezni mojega življenja in lahko pri teh rosnih letih podam vlogo za posvojitev otrok iz Kambođe, ki bodo večno stradali očeta. Deset psov bi mi naj delalo družbo čez to mrzlo življenje, ki naju z Urošem ločuje ter mu v oči meče pesek tako da ostaja zaslepljen s to ‘drugo’ (iskreno – takrat sem za njo imela nekaj manj otrokom prijaznih besed) medtem ko ga prava ljubezen čaka tu pri meni … pri meni, ki sem mu napisala najbolj bedno pesem z akrostihom. Meni, ki sem na pamet znala njegov urnik. Meni, ki … se še takrat nisem zavedala, da je ta fant bil samo otvoritev najstniške patetike.

In, če bi takrat Uroš bil aplikacija na facebooku, jaz bi ga všečkala do samega konca. Katjo bi difrendala, ji vdrla v profil in jo naredila neobstoječo, njemu poslala prošnjo za zvezo in to bi bilo to. Ja, res – izjemno enostavno je danes … bi človek mislil. A človek misli narobe. Ker po tem obdobju vsakodnevnega zaljubljanja in spoznavanja prave ljubezni za mesec ali dva, računanja procentualne vrednosti vajine ljubezni glede na imeni,  se začne še bolj zapleteno obdobje, kjer … kjer bi včasih dejansko bilo pisanje sramotilne poezije boljše od realnega dogajanja. To všečkanje ljudi pa je ena sama tragična računica. Všeč ti je nekdo, ki je ali že krepko poškodovana roba ali ne ve kaj bi s sabo in drugimi ali pa točno ve kaj bi s sabo in mnogimi drugimi. In ti si všeč nekomu, ki je več kot očitno preveč prijeten, da bi lahko bil z njim, ker medtem ti na ‘lajk’ gumb stiskaš drugemo in, ker je temu, ki si mu všeč ti, več kot očitno všeč poškodovana roba. In potem ne smeš povedati preveč in verjetno pokažeš premalo in razmišljaš kako bi in, če sploh bi in ne veš, če boš kaj zamudil in, če bi tveganje bilo res najbolj butast korak in … sediš ter poslušaš Mobya in pišeš blog.

Pri dvanajstih letih smo v roke vzeli list papirja, nanj napisali vprašanje in podali dve opciji za obkroževanje. Pri teh letih je bilo nekako preprosto, ker je bilo povsem logično, da je ali eno ali drugo. Ali ja ali ne. Vmesno je bilo povsem neobstoječe. Danes pa … danes pa bi bilo verjetno kakšnih deset opcij. S pripisi. Z razmisleki. Z dvomi. Z izgovori. Z bojaznijo, da si že izbral imena otrok in naredil fotomontažo poročnega albuma. Pri dvanajstih letih sem tvegala, ker se mi to, da nekomu poveš, da ti je všeč sploh ni zdelo kot tveganje. Zdelo se mi je kot priložnost. In kot to se mi zdi še danes. Ampak (o bog ja, tu obstaja ampak) izkušnje so mi pokazale, da je to z nošenjem srca na pladnju precej zagonetna zadeva. In, ker sem dobila kar nekaj demonstracij (skoraj top shop stil) tega meni povsem zgrešenega koncepta, sem rahlo utrujena. Kar ne pomeni, da moje srce več ni na tem (lepo okrašenem in z rožicami iz marcipana posipanem) pladnju, le nekaj vaj za roke še moram naredit, da ga bom spet lažje prenašala naokoli. Drugače tako ali tako ne znam … in nočem … in ne morem. Ker – če bi igrice bile moja disciplina, bi se že leta nazaj vpisala v društvo za balinanje.

Read Full Post »

Tožilnik

Včasih bi kar rekla ja. In potem ne. Včasih bi kar rekla še. In potem vse. Včasih bi se skrila v ‘tebi’, ker ne bi bila. Ker sem utrujena, ker več kot očitno bedno rimam in, ker se življenje občasno res priplazi. In najbolj bedno je, ko razmišljam o … vsem. Večinoma se takrat ustavim, prestrašim in se omejim na nekoga, ki nisem. Ne, ni me sram priznati sebi in svetu (koliko ga pač je tu), da malo nisem dobro. In, da mogoče to sploh povsem nikoli ne bom. Da ni nič tragičnega, nič ogrožajočega, nič pretresljivega, nič posebnega, ampak zgolj je. Edina tragična stran tega je čas, ki ga investiram v to, da tako čutim. Da iščem rešitve v tem, da si razlagam svet kot je verjetno dejansko sestavljen in ne kot ga vidim sama. In kak nesmisel je to, ker … je vse očitno. Jaz sem res tak ‘love piece community’ tip človeka, ki se razveseli ob vsem, kar je ‘drugačno’, ker me le to nekaj nauči. Najbolj doma sem tam, kjer me ne obremenjujejo s svojimi pogledi na ljudi, ki se sploh ne obremenjujejo z njihovimi pogledi na sebe. In ja, norčujem se iz vsega na svetu, ker je za to narejeno. Ker le tako preživim in, ker je ironija najboljši korak do sprejemanja vsega in vseh, ki sprejemanje tako odklanjajo. Pa še beseda sprejemanje mi gre na živce. Včasih res ne pašem.

In potem je tu še moj notranji svet. Od katerega bi zdaj pobegnila kar nekaj milj proč. Ker mi ni več. Sem kot tisti stric, ki se na vseh družinskih srečanjih preveč napije in že desetletja govori taiste stvari. Le, da sem v tem primeru jaz stric, družina in še srečanje. Prekleto, res. Saj ne znam niti ubesedit tega, kar bi hotela … ker je dovolj že to, da bi hotela. Koga ali kaj? Ne vem. Sem pa vedno vedela, da bom v življenju tožilnik še srečala …

Read Full Post »

Znova in znova

In potem poslušaš isto pesem znova in znova. Pa se ti niti ne zdi pretirano butasto, ker paše poznavanje vsakega tona. Te ne preseneti in to je odlično. Ne da imam v življenju trenutno toliko situacij, ki so čisto presenečenje in sem zavoljo tega blizu pridobitve srčnega vzpodbujevalnika. A-a. Ampak. Ampak nekaj in ampak sploh. In vsak ampak ne potrebuje nadaljevanja. Ker ta ampak je lahko povsem in zgolj sam. Ja, še ampak bom izolirala, ker je valentinovo mimo in zdaj se lahko razide vse. Še nogavice ne bom več nosila po parih, ker mi grejo na živce. Zakaj? Zato.

Na živce mi gre danes ta noč, ki me bo spet pustila brez spanja in pomarančne žvečilne, ki kar izgubijo okus in so zaradi tega še bolj bedne kot če ga že na začetku ne bi imele. Na živce mi gre čakanja na odgovore, ki bi jih lahko dobila že prej, a nisem vprašala. Preklinjam čas, ki ga investiram v iskanje stvari, ker sem prelena, da bi si organizirala … karkoli. In listi so leteli s koledarja medtem ko sem iskala svoj indeks. Res, blagoslovljena sem med ženami. Na živce mi gre to, da dejansko živim na facebooku in mislim, da si bom v naslednjih tednih pridobila njihovo uradno hišno številko  Ki pa jo bom tako ali tako izgubila med ostalimi ‘nepomembnimi’ papirji o zavaravonju in lastni identifikaciji. Na živce mi gre beseda brezno, ker je zgolj en kup črk strpanih v nekaj, kar nikoli ne bi smela biti beseda. In na živce si grem jaz … ker nekaj hočem, nekaj rabim in nekaj iščem. In najprej slečem jakno in potem šal. Vedno. In sploh ni logično in niti praktično, a to delam. Vsak dan. In še bolj kot vse ostalo mi gre na živce to, da to sploh opazim.

Ampak. Še nekajkrat bom poslušala Breakfast at Tiffany’s. In vse bo dobro. Ker je pri tem mojem ‘na živce mi gre ves svet, njegov obstoj ter marjetice, ki ga krasijo’ obdobju najboljše to, da ga kmalu spet v celoti zgubim. Verjetno na taistem mestu kot indeks. In davčno. In ljubezen in mir na svetu ter zlato priznanje za državljanko leta … kakorkoli. Vse bom našla, sporadično (ena tujka na dan prežene vse zdravnike stran) spet izgubila ter si pred jakno in šalom vedno slekla modrček. In svet bo magičen magičen prostor.

Read Full Post »

Od nikjer do nikamor

V bistvu sem najbolj neodločen človek, kar jih poznam. Ali pa ne. No, verjetno. A koliko ljudi sploh poznam. Eh. Skratka. Zdi se, da bi mogoče na trenutke divje hotela biti neodločna, da bi potem lahko na druge preložila to breme odločitve, ki prinese posledice, postopke in slučaje. Joj, in kako trpim od te prelepe (skoraj prelestne) karakterne poteze. Nekaj ur nazaj, recimo, sem sama sebe spravila v pravo agonijo, ker nisem zmogla sprejeti odločitve, ki pa sem jo dejansko imaginarno podpisala, ožigosala in prelila z meni dragim imaginarnim parfumom že vsaj tri mesece nazaj. Mojstrica psihiranja sebe, to sem. Nič manj in danes zagotovo nič več. Jutro se mi je tako začelo z udarcem v glavo, kar je dejansko dokaj logično glede na to, da smo obeležili praznik vseh praznikov – valentinovo. Ja. Pot čez življenje sem nadaljevala na cesti (ne kot prostitutka – dasiravno bi bilo pametneje), kjer se nekaj metrov pred semaforjem, ki je spreminjal barve, nisem zmogla odločiti – peljati ali ustaviti. In tako sem defektno menjavala obe opciji, se skoraj ustavila ter ob rdeči elegantno speljala. Ob odlaganju torbe v prtljažnik avtomobila pa se je še ta odločil, da me ljubi in me hoče znotraj sebe, zavoljo česar se je zaprl … v mojo glavo. Tako da ja … Na koncu tega popotovanja od nikjer do nikamor, sem izvršila to, kar sem si zadala eno trimesečje nazaj. In vse, kar sem pri tem izgubila je verjetno nekaj let življenja in dostojanstvo. A po drugi strani … kdo pa rabi slednje dandanes?

Read Full Post »

Jaz bi tudi …

… saj ne, da ne bi – ker res bi. A tokrat ne gre za to. Gre za odličen film, ki sem ga gledala nekaj minut poprej. Upala bi si trdit, da je stvaritev, ki bi jo moral videti marsikdo, če že ne kar vsi. Ok, priznam. Zadeva se me je dotaknila toliko bolj, ker je v mojem življenju en mali mož, ki me je naučil največjih stvari. Takšnih, kot nam jih v tem filmu približa glavni junak. Gre za drugačnost, ki smo jo sami naredili za takšno. Gre za norme, ki smo jih tako divje postavljali samo in zgolj zato, da lahko sedaj ocenjujemo, predalčkamo in ločujemo normalno od … tistega, kar po naših merilih to sploh ni. In naša merila so res tako zelo pomembna. Naša merila so najboljša, ker so naša in, ker smo odlični v omejevanju vsakršnih opcij nekoga, ki nas s svojo drugačnostjo postavlja pred ogledalo, kjer nam maha nekdo, ki mogoče v globini sebe sploh ni tako zelo normalen (oh, hotela sem postaviti to butasto besedo v narekovaje pa se mi preprosto ne da. Ker mislim, da si niti teh ne zasluži.). In tega se bojimo, ker drugačnost vodi v samost ta pa … v različne skoke. Eh.

Kar hočem povedati je to … v življenju sem se naučila že marsikaj in naletela na situacije, ki so me postavile v te čevlje, ki jih nosim sedaj (razumimo metaforo in mi ne pošljimo rdečega križa). A nihče me ni naučil na svet gledati bolj optimistično, manj zagrenjeno in bolj z radovednostjo kot ta moj mali mož. Ker je preprosto iskren, pristen, poln duhovitosti … ker nosi svoje srce na dlani in se vsak dan bori … ker se mora učiti najbolj nemogočih stvari zavoljo nas, ki se nam to zdi pomembno … ker je pravzaprav vse to, kar bi človek naj bil – brez tega odvečnega kiča, ki smo si ga tekom let nadeli in se nam zdi tako zelo pomemben. In mi si drznemo biti razsodniki nad življenjem, ki ga nikoli ne bomo razumeli. Mi pomilujemo to drugačnost pod izgovorom, da nikoli ne bo našla prostora v normalnem življenju. Saj veste, temu, ki ga lahko živimo mi. Mhm. Temu odličnemu, ki ga vsak dan vdihnemo s polnimi pljuči in srečno skakljamo iz travnika na obronke žuborečih potokov, trgamo makove cvetice in božamo enoroge (mogoče tudi samoroge, res ne vem). Da, govorim o tem prečudovitem normalnem življenju za katerega smo vsak dan hvaležni in legamo k spanju čimprej, da se lahko spet čimprej zbudimo in gremo še enkrat. Ampak … čakajte. Je res tako zelo čudovito, da včasih več ne veš komu bi verjel? Da okrvavljeno puzaš do pozicije, ki si jo pod tem soncem želiš zasesti, a je ne moreš, ker … ker so drugi pač tako rekli? Je res čudovita vsa ta zapletenost odnosov, izčrpajoča rutina in … ta normalnost tega?

Kaj pa vem. In ne zdaj ihteti v blazino, ker je za vsako nedeljo ponedeljek. Saj vem, da je življenje raznoliko in, da lahko moraliziram do apokalipse ali do zloma lastne čeljusti (in prepričana sem, da bo to dvoje povezano), ampak … včasih zahtevamo toliko od drugih, ker več ne vemo kje bi več sami našli. In mislim, da je vsake toliko potrebno svet pogledati skozi oči nekoga drugega. In se zavedati, da je normalnost praktično neobstoječa. Ter, da je slednje najboljša možnost, kajti le z drugačnim bomo dozoreli. Če bomo imeli prekleto srečo – v nekoga kot je moj nečak.

Read Full Post »