Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2010

Praznično ravnovesje

In, kako praznično se počutimo danes … na lestvici od 1 do 1,5? Osebno sem solidna 1,2 dasiravno na momente zdrsne na nulo. Prekleto vreme. Pa sem tak nasprotnik tega, da se tej temi posveča sploh kaj prostora, a zadnje mesece me sili v konstantno obravnavo. Prekleti dež in veter in toplota, ki ubija opcijo za sneg in … Gargamel. E, pa dajmo spet. To sem. En navaden, beden, tečen Gargamel. Mislim, da sem doživela že boljše decembre. Vsaj kar se tiče nekega uravnovešenega počutja. Ali pa … ali pa sploh ne. Ker mogoče pa pol nisem občutila praznikov, če sem bila v ravnovesju. Ker prazniki so namenjeni temu, da se družina pokrega ob iskanju okraskov za drevo … in, da te boli glava od prevelike količine vina … in, da si rahlo otožen, ker se spomniš manjkajočih … in, da poslušaš vse te bedne pesmi, ki govorijo tudi o umiranju snežakov in praženju različnih oreščkov. To so ti prazniki aktualnega obdobja. In zadnja leta se jim pridruži tudi bevskanje nad tem, da ne sneži. In posledično ni vzdušja in trgovine so nabasane z ljudmi, ki travmatizirano kupujejo svečnike, ki bodo zaprašeno služili kot celoletno opozorilo na ta magičen čas.

In tako kot vsako leto sem se tudi letos odločila, da grem k polnočnicam na katere nikoli ne bom šla. Vsako leto, ista rutina. Bill Murray je bil amater proti meni … moje praznične rutine kričijo po tabletah. Ampak … in tega se zavem na vsak tak praznik … na koncu štejejo ljudje s katerimi te dni preživiš. Oh, kičasta bom kot naša smreka in vseeno mi je! Edino to so dnevi, ko si res vzamemo čas drug za drugega in nekaj trenutkov zaživimo … skupaj. Četudi medtem ko jim predajam najbolj grdo zavita darila na celem svetu, ker moja roka še zdaj ni uspela preseči metode ‘mučkanja’.

Ne vem, če bi res bilo bolj božično, če bi padel sneg. A bilo bi bližje temu, kar sem doživljala, ko sem bila še otrok in verjetno bi že s tem ogromno spremenilo. Prekleto odraščanje:).

Pa vendar, če pomislim … Vse, kar čutim tekom leta, je v tem času postavljeno na šesto potenco. Vse, za kar sem hvaležna, je bolj prisotno. In vse, kar mi manjka, me bolj boli. Tako da na koncu koncev … čutim te praznike zares. Tudi brez primernih padavin.

Pa prijetno netravmatične praznike vsem!

Read Full Post »

In takle mamo …

To moram priznat. Meni se je vedno 21.12. zdel magičen. Najbolj izjemen dan na svetu, ko bi se, po vseh zapisanih in nezapisanih pravilih, moral ustavit čas. Moj rojstni dan. Pa nočem s tem odpret debato o tem, koliko je moje rojstvo rešilo svet in na kakšni izgubi bi bil brez le tega. Sploh ne. Saj se vsi zavedamo nadomestljivosti korakov. Ampak danes ne. A-a. Danes je dan, ko mi je preprosto vseeno … za to, da moram pred spanjem nanašati vsaj dve kremi več kot sem jih lani na taisti dan. Vseeno mi je, ko mi prijateljica reče, da zdaj drvim proti tridesetim in, ko me prijatelj ‘potolaži’, da so to zdaj ta leta, ko lahko končno začnem lagat ljudem o tem koliko sem stara. Vseeno mi je. Je pa posrečeno, mimogrede.

21.12. je magičen, ker mi cel dan vrača občutek iz otroštva. Ker me za en cel dan opominja, da sem. In mislim, da rabimo take dni, četudi se pojavijo le enkrat na leto. Tu se potem zvrsti to sentimentalno obračanje v preteklost in kratki pregledi doseženega in zadanega ter statistike razhajanja med njima. Tu pridejo vsi emocionalni izbruhi nad tistimi, ki v mojem življenju so in pomenijo in tistimi, ki bi jim pela pesmi dobrodošlice in jim z zvoki okulele nakazovala dobro njihovega prihoda. In tu pride tudi … en dolg dan, ko sem si izjemno dobra s sabo. Ker mogoče pa mi gre … tu pa tam celo boljše kot sem mislila, da bo. Tam, kjer pa ne pa … vsaj ohranjam upanje in nekaj takega kot relativno pogumno korakanje – no, občasno šepanje in opotikanje, a definitivno je gibanje. Ja, je.

Tako tudi tega 21.1.2 pozabljam na vse tisto, kar ni, ker se mi zdijo ujemajoči datumi rojstva in smrti na nagrobnikih zares bedni … in se raje osredotočam na to, kar je … na tiste, ki so … in na mene, ki … praznujem. Ja, danes se praznujem. In naj se ustavi čas, naj se ustavi svet, naj se ustavi vse … Vse najboljše za meeeeee!

Read Full Post »

Ker je lahko

Dva dni s sabo. Ljubi bog, zdi se kot en poseben način samokaznovanja. A dejansko sem ugotovila, da sem prišla v obdobje, ko mi malo ni. Malo mi ni, da bi sobotne večere in jutra preživljaja v soju opijanjenega spotikanja po vrlih mariborskih lokalih, ki toliko dajo in toliko vzamejo. Saj mogoče bo čez en teden to obdobje pozabljeno in si bom zaštrikala pulover z napisom ”Ljubim mariborsko nočno življenje” ter s tiaro na glavi in široko razprtimi rokami objemala vse, ki bodo pijano bevskali v mojo smer. In spet bomo eno – jaz, ki rahlo trpim zavoljo magičnega meseca, ki je zaenkrat odpovedal na ‘magičnem’ delu, ter nočni Maribor, ki bo v mojo smer spet porival toliko površinskega pogovarjanja in izjemno poglobljenih debat o zadevah, ki jih naslednji dan tlačiš še globje v svojo podzavest, da se ne soočiš s tem, kako izjemno butasto je vse lahko. Ker je lahko.

Mogoče mojemu stanju botruje tudi dejstvo, da sem se prizadela. O ja, in to fizično. Uspelo mi je (dame in gospodje, v ozadju se slišijo fanfare, boben in razjarjenje činčile – vem, da gre za živali) pasti na brado. Ko misliš, da je nemogoče, ker je le na takem mestu, ki načeloma ni izpostavljeno celotni sili padca, a meni se je posrečilo. V bistvu sem izpopolnila tehniko padca na brado. Verjetno bom začela voditi seminarje na to temo in skupaj bomo padali kot palačinke na kopalniške ploščice. Nenazadnje si nisem nič polomila. Verjetno. To samodiagnosticiranje mi nikoli ni šlo dobro.

Tako sem torej na te ure dan tukaj … doma že 48 ur, izpostavljena le sebi, svoji fizični bolečini (torej eni bedni modrici), ki je malo načela tudi mojo psiho. Smilim se sebi, ker se nobenemu drugemu trenutno ne. In gre za lep začaran krog, ki ga danes še ne mislim prekinit. Ker včasih pašejo taki dnevi, ko ne rabiš bit vseprisotno zadovoljen. Ker … (tu bo zdaj šok) velikokrat nisem. A mislim, da je to to. Da je nezadovoljstvo dejansko gonilo napredka. Ali pa samopomilovanja. Tanka je ta meja in prav je tako.

Razmišljam o tem, kaj sve potrebujem in česa mi dejansko ne bi bilo treba. A nekako še vedno vse sestavlja mene. Četudi mogoče s temi fizičnimi napadi na sebe, ki jih vsake toliko izvajam, skušam dele sebe prestrašiti, da pobegnejo proč. Pa kar vse ostaja in kar vse je. Vsake toliko sem le malo bolj utrujena, kot sem bila prej, ker zdaj vse traja že dlje. In vsake toliko sem bolj ihtava v želji in malo manj prepričana, da bo našla epilog. A verjetno je to pač življenje.

Tako bom čakala, da izgine ta krasna modrica na mojem obrazu in z njo bom odslovila tudi to fazo, ker mi tako ena in druga gresta izjemno na živce. In zaradi mene se lahko poročita (ali registrirata) v deželi Odslovljenega in imata na milijone otrok, ki jih pa naj zavoljo mojega počutja zaklepata v klet, da se nikdar več ne uzremo. Navkljub neodobravanju ‘avstrijskega’ sistema pri vzgoji, se mi ta način tu ne zdi sporen.

Read Full Post »

Poročilo

Za mano je res čudovit dan. Bi rekla. Marjetica med dnevi. Ko imaš en kup opravkov, ki bi jih v ‘normalnem’ življenju zavlekel preko celega meseca, a ker si se na eni točki odločil, da ti je ‘normalno’ (narekovaji zavoljo različnih definicij slednjega) življenje preveč rutinirano, premalo razburljivo in povsem preveč po načrtih drugih, se zdaj krasno prebijaš čez minsko polje obveznosti, ki se jim pa žal ne moreš izogniti. Ne glede na umetniško dušo, hotenje drugačnega in jako velepomembno pomanjkanje časa. Se popravljam, čas se še najde, volja je tista, ki šepa nekje v ozadju, se zlekne na pločnik zanikanja, zvrne sangrijo iz tetrapaka in hlipa v kotu, ko jo s palico skušam stepsti do hotenja. Odlično.

Torej. Bila sem pri ginekologinji. Brez skrbi, prihranila vam bom slike in poetične verze o svoji vagini. A rada bi povedala, da imam fobijo pred tem specifičnim posegom v svojo notranjost in, da definitivno ne pomaga, če vmes človek skuša odvrniti misli. Ker, če si jaz, to pomeni, da pomisliš na rdeče vrtnice, ki jih nikoli v življenju nisem občudovala ali hotela prejeti. A iznenada se mi zdi odlična ideja misliti na tisoč rdečih vrtnic, medtem ko sem … milo rečeno, razkrita. Rdeče vrtnice … žametne vrtnice … Boris Kopitar … to je bil potem tok mojih asociacij. In ne boste verjeli, a misel na Kopitarja ne pomaga. Skoraj nikoli.

Naslednji čudovit opravek je bila nabava oblačil za en dogodek. Ženske, zakaj uživate v nakupovanju? Zakaj?! Jaz trpim z vsako celico in vsak korak je korak bližje izhodu. Ko iščeš, tako nič ne najdeš (hm, na kaj nas že to spominja) in, če kaj najdeš, je tako zgolj in povsem v številkah, ki so namenjene moji triletni nečakinji ali pa naj bi služile kot pokrivalo za deževne dni Lent festivala. In barve so temne in dolgočasne in bedne in enake in … In kroji so posebno zanimivi, saj se zdi, da bi nas modni trendi radi nekako zapakirali v volno zavoljo solidarnosti z živalmi. Ne vem. Se ne strinjam in … še enkrat – trpim. Nakar najdem nekaj približno spodobnega, odštejem zadnji denar in … in sem srečna. Ker je za mano in, ker … je za mano.

Zob me bolil. Taisti in edini s katerim imava probleme. In ne maram ga in ne mara me in krog je popoln. In tudi on me sili v nove opravke. Kot me sili v opravke avto v katerega bom morala nekako zliti vodo, da bom sploh videla okoliš po katerem se vozim. Prekleta tehnologija. Ali kaj to pač je.

Stara bom 26 let … na kar sama vsake toliko pozabim, a potem me prijazno vsak teden opomnijo tisti, ki nočejo, da ostanem nezavarovana. Ljubi bog, saj vem! Če bi bile dementna pa bi tako ali tako pozabila na kakšno zlomljeno roko in razpadlo ledvico tako da … bom, bom, bom! Vse ob svojem času. Kot sem ob res svojem času dobila pošto iz Londona … ki je prepotovala svet, saj so jo najprej dostavili v Malezijo. In verjetno bi to pisemce povedalo mnogo bolj zanimivo zgodbo kot jo je danes moj blog. Ampak … kdo pa razume malezijsko?!

Read Full Post »

Naj sneži, naj sneži, naj sneži. Da, izrekla sem. In to celo večkrat zapored. Javno (torej tem izbranim, ki prebirate) priznavam, da sem oboževalka zime. Če bi zima imela koncert, bi celo kupila njeno majico. Resno je torej. Že od nekdaj imava z zimo sklenjeno neke vrste premirje. Ona mi prizanese z nesrečami na cesti, jaz pa jo promoviram vsem, ki mi dajo nekaj minut svojega časa. Všeč mi je ves ta ”ustavil se je čas” občutek, ko se cel svet bojuje za najlepše božično drevo in živčno koraka po trgovinah, ki tako prodajajo zgolj spomenike naši zapravljivosti. In potem se prične posiljevanje naših ušes z božično glasbo, kjer me pesem Last Christmas toliko spominja na lanski božič kot me pesem Hero na Kanglerja. Ampak meni je fantastično. Meni je božična pesem odpeta od Britney Spears fenomenalna zgolj in povsem zato, ker je … magično. To je čas, ko se vsa drama poleže in se lahko čustveno izživljam nad bližnjimi ter jim težim s svojo naklonjenostjo. To je čas, ko se je sama tudi v pravi meri zavedam.

Ljubim sneg. Ne zato, ker komaj čakam, da s podstrešja zvlečem svoje (tu vstavi ime najbolj imenitne znamke) smuče ali zato, ker z margarino drgnem železne robove svojih sank … Edino, kar mogoče meji na športno udejstvovanje je moja iskrena želja po izdelovanju snežaka (mislim, da se zadnjih šest let borim za to, da bi ga ustvarila) ter vsakodnevni met sebe v sneg in rahlo čudaško izdelovanje snežnih angelov. A ljubim sneg iz preprostega razloga … ker me pomiri. Ker me kot edini spravi iz hiše zgolj zato, da ga čutim. Ker šelesti, ko pada na mojo kapuco. Ker mi nudi moj osebni srečni prostor. Ker ob njem pozabim, da je svet, ko ni oblečen v njega, pust in občasno prazen prostor. Ja, dramatike pa ne odložim niti na ta letni čas.

In december je moj najljubši mesec.  Zdi se mi, da dvigne življenje na nivo na katerem bi naj bilo vedno. Vse je rahlo bolj pomembno in prijetno in namenjeno in hoteče in … ja, mogoče malo bolj s prstom kaže na tiste, ki se neparno sprehajamo po svetu in ja … mogoče se cimetu zavoljo tega tu pa tam primeša še vonj samopomilovnja … in ja, mogoče … Ampak pustimo, da nam valentinovo zabije zadnje žeblje v krsto našega objokovanja samskosti, ker februar je samo mesec. December pa je magičen. 🙂

Read Full Post »