Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2013

O-o

Včasih pogledam ljudi in si mislim – res ali kaj? To je ta presežek evolucije? Ta štikl človeka, ki miglja naokoli s svojimi udi in se dela vsemogočnega. Fantastično.

Danes sem namreč ujela dve novici. Prva je govorila o tem kako so v avtu pustili nekaj mesecev starega otroka, druga pa kako so v avtu pustili psa. Fino, ne? En tak ‘odrasel”človek’, ki je po zakonih dovolj star, da vozi avto in voli, se torej sredi največje vročine odloči, da mora nujno nekam, kjer so otroci in psi očitno tako dramatično nezaželjeni, da jih pač pusti v avtu. Kakopak. Seveda. Zakaj pa ne. Zakaj ne polije avta direkt s kerozinom in celotno zadevščino kar zažge, mi ostaja sicer misterij, a računam na to, da sprevrženi umi ljudi ne poznajo meja lastne krutosti. 

Načeloma bi uvedla obvezne psihološke teste za vse tiste, ki želijo imeti kakšno žival ali otroka, a se bojim, da bi na teh testih padla večina. Kar bi sicer doprineslo dvoje dobrega – živali bi se lahko prosto brez naše intervencije gibale po zemlji, ljudje bi sčasoma izumrli, saj bi razmnoževanje postalo privilegij redkih. In, če pogledamo iz tega zornega kota, bi morda izumrtje najbolj sadistične specije bila osvoboditev vseh ostalih. 

Ne me razumet narobe – rada imam ljudi. Tiste dobre. Tiste slabe pa imam rada samo po delih … in v plinskih celicah. 

 

Advertisements

Read Full Post »

Strah je taka bedna reč. Te ohromi v trenutkih, ko bi rad odvrgel vse navade in prepreke, ki si si jih tekom let navlekel pred lastna vrata. In vse kar bi moral storiti je to, da spustiš … a ne gre. To je zdaj dobeseden opis mojega obiska adrenalinskega parka, ki pa se sliši mnogo bolj junaško, če ga projeciram na življenje. A biti junaška nikoli ni bil moj cilj.

Ljudje imamo nešteto fobij, a verjetno je največji strah med vsemi strah pred resnico. A, ker bi mi slednja bila lahko lezbična priležnica, ji bom danes namenila ves svoj prostor.

Zadnje dni sem se rahlo izgubila v življenju. Ker namesto, da bi hodila po svetu s polnimi pljuči vdihnjenih sanj, se vlačim naokoli z izdihi obupa nad tem, kar mi hočejo prodati kot nujnost. Jaz nisem varilka! To moramo razčistiti na tej točki. In, ker to nisem, bo moja delovna doba stagnirala na nuli dokler ne odprem sp-ja in se na Koroški cesti sredi Maribora polotim najstarejše obrti na svetu. In pri tem ne ciljam na tišlarjenje. To, da sem doštudirala zavoljo tega, da sem danes na vseh nivojih višek, je že dovolj begajoče. To, da so z mano v istem čolnu sami taki teoretiki s katerimi nikoli ne bomo znali premaknit jebenega vesla, da se rešimo pa je že tragikomično. In ja – resnica je, da nimam pojma kaj bom s sabo. Kam bom pri vsej energiji, volji in želji vtaknila tiste dele sebe, ki bi na koncu meseca bili zmožni plačati položnice. Hvala vama, ata in mama, da me gojita … dasiravno nikoli nisem hotela biti tak parazit v katerega me je spreobrnila ta država. Otroci, opustite šolanja, tam ni denarja. Kje je? Nimam pojma.

Ljudje se poročajo. In rojevajo. In tisti, ki hodimo po svetu s prazno maternico ter brez zaročenega nasmeška, smo tu pa tam zbegani. Ker se nekje prikrade občutek, da je nekaj narobe. Z mano? Klinc, ni mogoče. Ko pa sem tako krasna in nasploh izjemna in vsak bivši mi je rekel, da sem res odlična in … bivši mi je rekel? Bivši … ko bivši reče je že večina izgubljena.

A pazi zdaj in to ni vaja – kaj pa, če mi je vseeno? To, da še nisem iz sebe izstisnila svojih vrlih potomcev, se ustalila z enim Blažem, ki rad gleda nogomet ter v mislih šlata Brazilke, izmenjala receptov s taščo ter si vzela kredita. Kaj, če mi res gre povsem mimo, da nimam niti ure delovne dobe in se ne sekiram, če bom zakorakala v penzijo dvajset let po lastni smrti.

Ker … in to ni laž … bi rada delala – ne zavoljo delovne dobe temveč zaradi tega, ker je ‘biti koristen’ bratranec od ‘ne bivati v kartonu’ in rada bi spoznala nekoga – ne, ker bom drugače na vseh naslednjih osemdesetih porokah blesavo poplesavala s sabo (dasiravno sem izjemna solistka), ampak zato, ker včasih potrebuješ to, da ne potrebuješ samo sebe.

Včeraj sem sedela na terasi svojega doma (ki sta mi ga prigrala starša) ter z najboljšimi prijatelji, ki mi jih je univerzum lahko zalučal v življenje, debatirala o prihodnosti. In med vsemi neuspelimi akcijami, podvigi, ki bi nam deset let nazaj prinesli bogastvo ter spoštovanje, ter neštetimi idejami za katere nimamo vlagatelja, je prijateljica rekla:” Če bi lahko izbirala, kaj točno v življenju bi sedaj počela, da bi bila srečna?” In smo zapadli vsak v svojo vlogo ter se predstavili. Taki kot bi lahko bili, če bi le lahko. In presenetili so me odgovori drugih, ker nisem vedela, da bi jih osrečevalo karkoli od naštetega in presenetila sem se sama s kakšno lahkoto sem se videla nekje in z nekom in na nek določen način. Torej je le možno … možno je, da sem s sabo nekje popolnoma srečna in ta vednost je lepša od vsakega povabila zavoda za zaposlovanje na razgovor.

In zdaj pride trenutek epiloga. Ko zaključim s pametno mislijo kot – že sama pot je cilj. A jebeš tako. Se oproščam za izraz. A vendar – jebeš tako v časih, ko ljudje nimajo denarja, da bi nahranili otroke, ko se zdravi ljudje polni energije z glavo butamo ob zid, ker po besedah vrlih svetovalcev ni služb. Res … jebeš vse, ko v svet mečeš idejo za idejo, se trudiš, študiraš, se učiš, nadgrajuješ, samokritično oprezaš, iščeš, pomagaš, dihaš, skačeš, se umeščaš, kontroliraš, ugrizneš v jezik, se prodajaš pod ceno, prilagajaš in predvsem in nasploh hrepeniš po delu, ki bi te osrečevalo, a ti hkrati ponudilo življenje, ki ne bo vsebovalo prodaje lastnih organov. Ker res verjamem, da ne poznam pravih ljudi. Čeprav so v mojem svetu vsi najbolj pravi, a žal noben od njih ni predsednik države ali direktor banke. Dasiravno mi namreč draga svetovalka z zavoda trdi, da služb ni, verjamem – in to ni laž – da bi mi, ako bi moj stric bil predsednik Slovenije, ustvaril delovno mesto. Tako, ki bi bilo povsem nekoristno, a odlično plačano od davkoplačevalskega denarja.

 

Read Full Post »