Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2011

Tečna.

Občasno misliš, da si normalen. Pa nisi. To recimo prav nazorno spoznavam te dni. Motena sem. V vseh pogledih, pomenih in razsežnostih besede. Mislim celo, da neozdravljivo. Saj sem približno vedela, da imam … hm … kako bi temu rekli? Posebne nagibe? Nerazložljive napade? Bebaste izpade? Ja. Vsega po malem in na veliko.  XXL, prosim. Res. In potem se spravim na človeka, ki mi je naklonjen zavoljo tega, ker moram testirati meje kot nek otrok. Ali pa kot moj pes, ki mi je danes iz neznanega vzgiba razcotal pojšter v dnevni sobi. Saj ni vedel zakaj in še preden sem ga skregala, je vedel, da je naredil narobe …  a vseeno je. Zaradi pozornosti ali nagajivosti ali pač, ker ga srbi čeljust in ne more drugače ali pa je prvi pes s talentom notranjega opremljanja in mu zelena res ni všeč. Kaj pa vem. Skratka, jaz sem naporna. Ne vem ali se naj sklicujem na vse te hormone ali samo na svoj iskriv karakter, ampak tako je. In mogoče niti ni preveč opravičljivo, ker bi zmogla drugače, a včasih nočem in potem sem … taka. Malo zajedljiva, precej otročja in krepko podčrtana z motenostjo. Ja, nova oblika neozdravljive bolezni za katero obstaja velika skupina za samopomoč in reče se ji ‘ženske ob šanku’. Lepo je. Imamo roza majice z napisom ‘tečna sem, pazi jajca’ ter peresnice v perju s smrtno glavo. Eh.

Pa zadnje tedne sem nekje na robu joka in smeha, sreče ter nerazložljivega. Mogoče, ker prihaja oktober, ki mi je par let nazaj vzel nekoga izjemno pomembnega in me ta čas malo preveč zareže glede na to, da je istočasno prekleto lep. Ne vem. Vrtiljak občutkov, ki se na prostem padu mečejo na tire. Metafora za popizdit. In še kaj. Ja, grda beseda. A včasih tudi taka najde lepo mesto. A v končni fazi … zakaj pa ne bi bila skupek vsega, kar me je zaznamovalo? In zakaj me ne bi prizadelo to, kar me pač prizadane? In zakaj ne bi pretiravala, razpredala, domišljala in iskala? Zakaj ne bi? Ker bom.

Včasih se najbolj jasno vidiš skozi oči tebi najbližjih. In, ko se … upaš, da se bo z očali slika malo izboljšala:)

Read Full Post »

Sporadično

Kaj pa, ko je vse dobro? Ha? No, ok. Ni. Vse zagotovo ni dobro. Ker, če bi bilo, bi jaz ne imela projekta ‘računanje je igra’, kjer je edino pravilo to, da pravil ni in žal tudi ne fight cluba, ki to teorijo podpira. In edino, kar naredi to moje računanje v igro je dejstvo, da se dogaja na eni taki bolj kot ne imaginarni ravni. Kot ‘monopoli’ z malo ‘človek ne jezi se’ z ‘malo ubijmo raci sestre’ (ok, mogoče te igre tudi ni). Zaenkrat. Kajti za zdaj še mi ni potrebno zbirati odtenka svojega kartona za bivanje. Ja, na živce mi gre naš sistem, ki me sili v razmišljanje in iskanje in odločanje. No, dejansko niti ne gre toliko za odločanje, ker za ta proces potrebuješ opcije, ki pa so tukaj skoraj neobstoječe. Kakopak je govora o službenih zadevah, ki v Sloveniji, ko pride do kulture, naletijo na slepo okno, gluha vrata, nemi film ter paraplegično papigo. Ne vem. Pač ni prav in ni fer, a takle pač imamo in sedaj se bo treba sprijaznit, spoprijet, odložit jamranje in preklinjanje slovenskega nepotizma ter narediti najboljše iz obstoječega. Kar se bo morbit (in skoraj gotova sem v ta morbit) izkazalo kot zares idealno za moj način načina življenja. Ja, moj optimizem je te dni na takem nivoju, da občasni že sebi najedam. Ampak bolje pretirano pozitivno razmišljanje kot kilogram tablet v želodcu. Star slovenski pregovor. Verjetno.

Drugače pa … sem dobro. No, odlično. In malo povsem drugače. In ta občutek bom zamrznila ter ga odtaljevala sporadično in predvsem po potrebi. Če pa se odloči za permanentno spremljanje mojega koraka pa … imam nekaj ponudb, ki jih bo težko zavrnil:).

 

Read Full Post »