Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2013

Res.

Nekje moraš izgubiti vse, da vidiš, da si v samem štartu imel nič. In potem si svoboden. Ko veš, da je dovolj. Dovolj, da si in dovolj, da boš. Ker po nekaj dneh je vse kot je bilo prej – z nekaj spomini več. In, če ne umreš – potem si na dobri poti, da ti je vseeno. Za tiste, ki ne zmorejo ceniti tebe in tvojega. Za tiste, ki … naenkrat preprosto ne obstajajo. In naj ne boli. Ta nenaden ‘beam me up, scotty’ efekt. Ker je življenje prekratko za objokavanje sloves, ki prinašajo samo bolj veličastne pozdrave. Jaz ne vem, če je moj prezir dovolj izrazit, a če ni … si lahko pustim rasti dlake pod pazduho, zažigat modrčke na grmadi ter obglavljat iz gline oblikovane tiče. A niste vsi moški krivi, da se sama zapletem z vašo najbolj ponesrečeno podvrsto. Kot nismo vse ženske krive za obstoj tistih lahkotnih putk, ki imajo samospoštovanje velikosti jebenega koruznega zrnja. Tu smo … ljudje. Med brutalno iskrenimi in patološkimi lažnivci. Tu smo … in zavoljo tega kje smo in kdo smo, bi bilo fino, da bi se nekako označili navzven. Da bi lažnivci imeli čez levo oko prevezo, ker sveta tako ne vidijo v pravi luči in bi se potlej lahko v štartu odločila ali se bom spotikala čez to minsko polje prevar, ugank in psihičnega terorja ali pa bom raje v senci čohala svojega psa ter živela … s polnimi pljuči včasih sicer bedne, a vseeno izboljšanja vredne resnice. 

In zdaj je dovolj. In moj dovolj je poln prehitro prestavljenih ‘dovoljev’. Moj dovolj je sestavljen iz zanikanja, iskanja rešitev, odpuščanja, samokritike, ter predvsem – razumevanja. In slednje je za denarjem najbolj beden izum. Ker zakaj hudiča nekateri razumemo vse, drugi pa ne zmorejo posedovati niti uma iz tega razuma …

In sedaj … imam prostor za vse tisto, kar se je prej gnetlo po predalih. Sedaj imam prostor za sebe in vse tisto, kar dejansko hočem in ne tisto, kar želim, da bi hotela. Prostor za nekoga, ki pozna Hurts in jih loči od Foo Fightersov … za svojo obleko s ptiči, ki mi lahko naredi najbolj debele boke … zdaj imam prostor za upanje, da je lahko enostavno in dobro in … res. In, o bog dajmo zaploskat, zdaj imam prostor za vso resnico, ki jo lahko oblečem v žametnega pajaca, jo poljubljam na znucano lice, a jo obdržim – včasih grdo, a takšno kot se mi ponuja … ker – in to je zdaj lekcija – le takšno sem jo zmeraj hotela. 

 

Read Full Post »