Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2012

Superženska

Ob zadnjih izdihljajih leta bi rada povedala samo nekaj  … da mi manjkajo tisti, ki so mi manjkali od prvega trenutka odhoda. In, ker načeloma specifičnost ni moja vrlina, tokrat bo. Sedaj komaj vidim koliko dejansko pomenijo in naredijo ljudje, ki so s tabo delili najbolj zgodnje trenutke življenja in so te naučili brezpogojne ljubezni oziroma ti vsaj pokazali veščino le te. Moja babica je bila tak človek. Bila je bojevnica brez primere. Ženska, ki je preživela toliko razburkanih obdobij, ki jih moja razvajena duša nikoli ne bi. Preživela je revne razmere, bivanje v taborišču, izgubo ljubezni svojega življenja. In po vsem tem je bila ena izmed najbolj nesebičnih oseb kar sem jih v življenju imela čast poznati. In takrat nisem znala ceniti vseh zgodb njene poti, takrat nisem doumela … da ni samo moja babica temveč ženska vredna vsakega občudovanja.

Seveda je tudi ona imela svoje napake. Bila je človek. Čeprav slednje skoraj težko trdim, ker sem jaz to tudi pa ne bi zmogla preživeti četrt njene usode. A navkljub temu, da sedaj že štiri leta ni del mojih dni, bo večno del mojega življenja … in četudi nikdar v času svojega bivanja ni oblekla pajkic, bo zame ostala vedno superženska.

… in imela te bom rada. Brez pogoja.

Read Full Post »

Puf!

Če bi trenutno podelila vsako sleherno misel, ki me odeta v roza perje sreča na travniku mojega dojemanja, bi me verjetno aretirali. Ja, bi me. Tu ne bi dobila kazni v višini 60 eurov kot sem jo dobila včeraj, ker sem telefonirala med vožnjo. Slaba jaz, vem. Ne, za moje misli bi me te dni dali v dobro izoliran in belo obdelan prostor, kjer bi roza perje samo frčalo okoli moje glave, jaz bi pa smeje objemala imaginarne prijatelje, ki bi mi nosili košare sadja v znak odobravanja. Mater, življenje pa te ubije. 

In bojim se,d a vem, da celo beganje polno vdihov porabim za to, da na koncu začetka sredine ugotovim to česar res nočem. In tega zdaj reeeeees nočem. Kot nočem glivične infekcije, sramnih uši ali  pa tretje bradavičke. Tako nočem takega občutka, ki mi da jasno vedet, da to ni to. Da je čas za spremembe. Da je čas. Verjetno smo vsi ljudje taka tempirana bomba, ki – ali se jo deaktivira ter crkne znotraj svojih neizživetih sanj ali pa eksplodira in doseže vsaj to, da poskuša. Jebemti, hočem eksplodirat.

Read Full Post »

Ti ne?

Včasih se počutim malo. Pa ne zaradi tega, ker sem dejansko pod meter šestdeset. Pa ne zato, ker bi si ta občutek zaslužila. Ampak, ker se drugi nekako dvignejo. Nad tvojo voljo, tvoje odločitve, tvoje želje. Ker jim življenje tako kot je pač narejeno to dovoljuje. Ker ti lahko poveljujejo kot da si se prostovoljno včlanil v vojsko. Če bi htela salutirat, bi si na lastni vhod namontirala jebeno zastavo. Pa si je nisem … ker verjamem v … v kaj že? Ja, prej sem verjela v to, da si lahko na svetu ustvariš svoj kotiček, kjer ti je dobro. A zdaj vidim, da sem bila tako izjemno naivna, ker se najde en kup ljudi, ki na dnevni bazi uvaža bagerje in s krampom tolče po pogorišču tvojih sanj. Po tebi. Bedno, ni? 

Ja, je. 

Jaz bi rada bila srečna. Ti ne? Jaz bi rada stopala po svetu prepričana, da je vsaj okoli mene takšen kot bi naj bil. Da nič ni popolno, a da je tako dobro. Da me muči samo tam, kjer si zaslužim. Da me tolče samo takrat, ko nisem znala boljše. Da … si ti želiš taisto. 

Read Full Post »

Vem. Ker ga sama načeloma tudi nimam. In še takrat, ko ga imam, ga nimam. Ker sem človek v tem svetu. A ker tudi sem to v tem, si včasih preprosto čas vzamem. Ker, če si ga ne bom vzela jaz, mi ga bo vzel nekdo drug. Nekdo, ki bo z njim počel pol manj prijetne stvari. In nočem, da je moj čas v rdeči ulici življenja in čaka, da ga za kako uro kupi nek zavaljen neumit gospod.

Te je že kdaj prijelo, da bi stopil do popolnega neznanca ter mu dal tak sočen focn, da bi tvoja roka za zmeraj krasila njegovo lice? Mene taka misel spreleti vsake toliko … brez sramu in povsem javno. Ker vidim kaj smo postali in kam gremo. Ker se transformiramo v totalne idiote in to brez vsakega opravičila. Recimo danes … ja, z danes bom nadaljevala, ker za včeraj več ni časa. Danes sem bila pri stojnici, kjer otroci s posebnimi potrebami zbirajo denar … naredili so čudovite zadeve – nakit, voščilnice, svečnike – ki jih po smešno nizki ceni prodajajo za to, da si bi lahko privoščili doživljajsko pedagogiko. Točno za to. Ne zaradi dodatnega bmw-ja, za peto kepico sladoleda ali pa za torbico znamke Gucci. Ne, samo za nekaj, kar jim bo dejansko pomagalo in za kar večina nima denarja. Ker to je naša država. Kjer otroci ne morejo, ne smejo, ne dobijo. Kjer se nekateri sprehajajo po turških preprogah z dišeco skodelico viskija, se vsedejo za svojo mizo, preverijo stanje bančnega računa na Cipru ter se odločijo, da bojo otroci dobili še manj. Potem prodajo še tri bale sena in se delajo še večje idiote kot so. Skratka, ti otroci se skupaj z vzgojitelji, ki jih dnevno spremljajo, borijo za boljše in se resnično trudijo … in človeku se zlomi srce vsakič, ko kak mimoidoči samo zamahne z roko. Ko nesramno komentira, ko se dela kot da ga nihče ni ogovoril, ko … se dela, da ne vidi. In veste … svet ni danes takšen temačen prostor samo zaradi ljudi na visokih položajih, temveč predvsem zaradi takih, ki že celo svoje življenje nočete videti.

Verjetno je vse, kar bi rada rekla to, da nihče od nas danes več nima časa. Da smo utrujeni, slovensko ujeti, brez denarja in občasno delno mrtvi … da smo na robu, v prepadu in nas bodeča žica drega v rit … A je to dovolj, da se kot slednja obnašamo tudi sami? Želim si, da bi se ljudje, ki ne zmorejo trenutka pozornosti in lepe besede za tiste, ki še imajo upanje, da je lahko bolje, zaprli v dobro izolirano in plesnivo klet ter nas odrešili svoje bede. Ker samo to ste in to povsem. Bedni. Odriniti otroka in njegovo prošnjo … ker ni časa? Kak gigantski bedak moraš biti … in tudi si.

Read Full Post »