Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2012

Biti ali zbiti

Te dni se ogromno ukvarjam s fenomenom ‘družina’. Ker ne glede na vse možne Freudovske in druge oh tako psihološke razlage vsega posledičnega, gre v družino dejansko za povsem naključno nametane osebnosti, ki bi si naj znale stati ob strani. Zavoljo genetskega zapisa. Zavoljo krvi. Zavoljo … hm. Česa že? Nenazadnje se razidejo družine mačk, psov in žuželk … nenazadnje hrček ne joče, ko sam kroži v tistem prelepem zaporu, ki smo mu ga tako dobrohotno namenili. Se zdi primerjava naše družine s to od žuželk nesmiselna? Kaj pa vem … hočem samo povedati, da ne razumem, zakaj bi naj iz dna srca oboževala nekega potencialnega idiota samo zavoljo tega, ker je v nekem kolenu sorodnik. In povsem razumem, da nismo v eni družini drug drugemu največji privrženec. In, da se ne vabimo na kave ter skupaj izvezujemo gobelinov ter posnifamo špuro ali dve. Osebno menim, da je tudi te naveze potrebno jemati kot ostale odnose … so ljudje, ki pašejo in so ljudje, ki ne. A slednjih zavoljo tega ne obmetavamo s kamenjem, jim dajemo strup v vodo od hrenovk ali pa jih pričakamo zvečer s cirkularko v kleti. Hočemo povedati, da je tudi nerazumevanje družinskih članov … naravno. Čeprav se po slovenskem konča s sekiro v kom. Malo pa smo dramatični ali pač?

Sicer sem sama celo emocionalno ladijsko krilo, ko pride do družine. Ker imam to ogromno srečo, da so me zalučali v familijo katere večino ožjih članov izjemno cenim in zbiram njihove postre. Dasiravno prav zaradi tega prizadanejo bolj kot sončne opekline na prvem zmenku. A kot pri prijateljih in vseh ljudeh na svetu, ki so kaj pomenili, ki pomenijo ali bodo pomenili … dajmo si samo pustit biti. V vsej svoji čudaški nepripadnosti nikamor. In svet bo lep. In mnogo manj poln sekir. 

Read Full Post »

Svega če bit …

Včasih bi bilo definitivno boljše, da bi imela vgrajeno funkcijo ‘mute’. Da bi sama sebe izklopila še preden bi lahko sebi povedala. Ker, ko si nekatere stvari poveš naglas, dobijo neverjetno razsežnost in te kot take spremljajo preveč dni. Eni imajo fotografski spomin, jaz pa imam glasovnega. Kar si rečem, to pomnim. In gre mi na živce, ko si rečem neprijetno. Predvsem, če je povezano z ljudmi in odnosi ter svojim občutkom nemoči. Ne vem, če bom znala približno zvoziti v smer, da bi se me razumelo. In, če bi bila patetična, bi sedaj jokavo rekla, da se me razume tako ali tako bore malo. A ni res. Kdo hoče, komu pomeni, kdo me pozna … vsaj skuša. Ker mislim, da je največja umetnost prijateljstva ta, da včasih ne razumeš sploh, a probaš pogledati skozi oči doživljajočega. In vsaj za trenutek … vsaj za stotinko sekunde premakneš svojo egocentrično rit iz žarometa lastne pozornosti. Ja. Saj se vsi srečamo na tem bregu, v tej dolini, na tej točki, v istem čolno, na siamskem skiroju … ma, ne vem. Ampak resnično me zanima, če je včasih neizgovorjeno bolje shranjeno v točno tem predalu. Ali mi bo posledično povzročilo šest čirov na želodcu in kopico drugih preglavic, ki se bodo odsevale v obliki glivic na vsak malo bolj vlažen dan. Nimam rada tega. Občutka, da se me ne samo ne razume, ampak se me niti ne skuša razumet. Nimam rada tega malošolskega ‘nefer’ občutka, kjer te vzgojiteljica kaznuje zaradi neumnosti drugega otroka. Ne, tega ne maram sploh. Še posebej ne pri ljudeh za katere mislim, da bi znali boljše. Eh. 

Mogoče pa je edini pameten in sploh obstoječ izhod iz takšnih misli … mogoče je edini izhod ta, da si rečeš – ko jebe vse skupaj. Bit če bolje. 

Read Full Post »

Do tega tedna sem bila očitno prezadovoljna za pisanje bloga. No, prezadovoljna mogoče ni prava beseda. Premalo razburjena pa mogoče prava. No, dve besedi sta. Ja, vem. Dobro, da sem vam preštela besedi, ker drugače bi bili izgubljeni in duše bi tavale v dolini srbečice. Slednja je najbolj bedna. Še malo rimanja na tej točki, ker se res že dlje časa nismo uzrli na teh straneh. Pa saj tudi danes nimam nekih pretiranih besed, ki bi dale pečat pomembnosti na življenje. Dobro sem. Razen te zadeve z brezposelnostjo, a slednja je tako ali tako vseslovenska in zakaj bi sama bila manj državljanka te prešerne zemljice, kjer se obdavčitve dvigajo premosorazmerno s hitrostjo tekanja za vozom (ta Francka nas je vse zajebala, z vsem spoštovanjem). 

A pisala bi o svojih sosedih. Ja, bi. Pa ne zato, ker jih naskrivaj opazujem skozi linico in masturbiram na njihov stil izdelave krofov. Nikakor. O ne. Pisala bi o njih, ker me fascinirajo kot ljudje s posebnimi … joj, če bi rekla s posebnimi potrebami bi užalila vse tiste, ki te dejansko imajo. Ker ljudje s posebnimi potrebami so ljudje s posebnimi karakterji, ki ti ogromno dajo, te naučijo in te opomnijo na dejanske pomembnosti. Medtem pa so moji sosedje na milijone milj proč od tega. Morali bi jih sicer poznati, da bi razumeli in morali bi doživeti situacije, da bi vedeli. In ne bom šla v tako praktično opisovanje, ker verjamem, da mi boste verjeli na besedo, ko bom iz dna srca in z vso vnemo ter potrebnim spoštovanjem izjavila, da so verjetno med top deset največjih idiotov kar sem jih tekom življenja utegnila spoznati. In bilo jih je že kar nekaj. Eni si za smisel življenja namreč v vsej svoji impotentni bednosti naredijo to, da z otročjim obnašanjem ter povsem neprimernim egotripom podjebavajo svojo okolico. No, to skušajo. In tu pa tam razumem ljudi, ki obrusijo svojo sekiro in zakorakajo na dvorišče svojega preljubega soseda ter … ja. Bodi dovolj o tem. A tudi sama sem preživela že minuto ali dve svojega bivanja s sanjarjenjem kako gospodu za vogalom delam piling s ciglom pa mislim, da me to ne naredi slabo temveč zgolj človeško.Ker četudi verjamem, da nasilje ni rešitev, se mi iskreno dozdeva, da je za nekatere edini zaslužen odgovor. 

Read Full Post »