Koliko lahko človek prenese je verjetno velikokrat odvisno od tega koliko si dopusti prenesti. Bi rekla. A te dni bi rekla marsikaj kar mogoče moja dejanja ne odsevajo. Te dni bi mogoče bilo najbolje, da bi šla v gozd, sedla na štor ter s svojimi kot beton težkimi mislimi hranila srne. Ki bi bežale na tire. Te dni bi mogoče bilo najbolje, da bi storila prav to. Ne to s tiri, ampak z gozdom.
Hm … rada bi spremenila nekaj stvari, nekaj dejanj, nekaj občutkov in nekaj življenja. Rada bi naredila drugače in boljše in s sabo na prvem mestu. Ter z drugimi v kotičku očesa. A vse to kar bi zdaj rada prej nisem niti nerada … ker očitno človek rabi izkušnje, da bi nekaj rad. Jebemti, kak je fajn komplicirat. Kak fajn se je zbudit … od bolečine, vprašanj, dvomom in … olajšanja. In zakaj bi moral konec dramatično biti karkoli drugega kot nov začetek?
Priznam … malo sem poražena in malo sem utrujena in malo sem … izgubila nadzor nad sabo. Saj ne, da sem slednje sploh kdaj dejansko želela posedovati. Ampak tako je v tem svetu, ko včasih ne znamo biti taki kot smo si zmeraj zastavljali, da bomo … jebemti, jaz znam sama sebe pretentat na tisočih frontah. In v vojni si ne bi želela sebe za kritje hrbta, ker bi verjetno vmes šla raje po belo kavo ali pa bi kritje razumela kot vtiranje s sončno kremo.
Fascinira me, da včasih živimo v zanikanju, ki ga niti ne zaznamo … da je potreben konkreten sunek v najbolj boleč organ, da se zdramimo in se nehamo pretvarjati … pred drugimi in predvsem pred sabo. A, ko enkrat realnost potrka na vrata … jo povabiš na kavo in se soočiš ali ji čez okno pobegneš na … lažje?
Jaz imam trenutno to bedno staro ženo na vsaj šesti kavi v tej uri in … dejansko je gospa s konkretnimi izjavami. In ne sili me v odločitve, ne veže me na stol in špara s focni, ne očita mi, da sem jo zadnjih nekaj mesecev pozabila poklicat in ne govori mi, da sem zaradi tega bedna. Ne, tu je in … samo je. Ker bi me rada spomnila na to kdo sem nekoč rekla, da bom.
Včeraj sem pila čaj z rumom. Limono? Ne hvala, raje malo solz. Klinc, znam uživat v velikem slogu. A danes je čas, da si rečem, da ne bom umrla. Ne bom ležala naga na ploščicah ter v položaju fetusa trzala v temi. Ne bom nehala dihat in ne bom obupala. Ker ne smem, nočem, ker ne rabim … ker obstaja milijon bednih fraz za take trenutke, ker sem bojda odrasla ženska in ne prestrašn otrok, ker je dovolj ker-ov v mojem vokabularju.
Želim si biti preprosta s preprostimi odnosi in preprostim življenjem. A verjetno je preprostost tista, ki noče biti moj kos oblačila. Še malo pa bom v drugih nakupovalnih centrih zbirala karakterne outfite.
Čakaj … stop in pavza in dovolj. Dihaj, ne misli, ne misli … odjebi. In jej in spi in hodi in dihaj. Govori in čakaj in premisli in pozabi in najdi in se spomni, če hočeš izgubit in … prekleto. Ne joči in čuti in molči in dihaj, dihaj in … res, prosim odjebi. In zavrti nazaj in idi naprej in živi.
Ja. Živi … včasih z dihanjem, včasih s kisikovo masko, včasih napol in včasih na polno. Jaz živim točno tako … brez sramu in z upanjem. Na boljšo sebe, boljšega tebe in boljše vse … ker konec koncev … diham.
