Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2013

Dihaj. Odjebi.

Koliko lahko človek prenese je verjetno velikokrat odvisno od tega koliko si dopusti prenesti. Bi rekla. A te dni bi rekla marsikaj kar mogoče moja dejanja ne odsevajo. Te dni bi mogoče bilo najbolje, da bi šla v gozd, sedla na štor ter s svojimi kot beton težkimi mislimi hranila srne. Ki bi bežale na tire. Te dni bi mogoče bilo najbolje, da bi storila prav to. Ne to s tiri, ampak z gozdom.

Hm … rada bi spremenila nekaj stvari, nekaj dejanj, nekaj občutkov in nekaj življenja. Rada bi naredila drugače in boljše in s sabo na prvem mestu. Ter z drugimi v kotičku očesa. A vse to kar bi zdaj rada prej nisem niti nerada … ker očitno človek rabi izkušnje, da bi nekaj rad. Jebemti, kak je fajn komplicirat. Kak fajn se je zbudit … od bolečine, vprašanj, dvomom in … olajšanja. In zakaj bi moral konec dramatično biti karkoli drugega kot nov začetek?

Priznam … malo sem poražena in malo sem utrujena in malo sem … izgubila nadzor nad sabo. Saj ne, da sem slednje sploh kdaj dejansko želela posedovati. Ampak tako je v tem svetu, ko včasih ne znamo biti taki kot smo si zmeraj zastavljali, da bomo … jebemti, jaz znam sama sebe pretentat na tisočih frontah. In v vojni si ne bi želela sebe za kritje hrbta, ker bi verjetno vmes šla raje po belo kavo ali pa bi kritje razumela kot vtiranje s sončno kremo.

Fascinira me, da včasih živimo v zanikanju, ki ga niti ne zaznamo … da je potreben konkreten sunek v najbolj boleč organ, da se zdramimo in se nehamo pretvarjati … pred drugimi in predvsem pred sabo. A, ko enkrat realnost potrka na vrata … jo povabiš na kavo in se soočiš ali ji čez okno pobegneš na … lažje?

Jaz imam trenutno to bedno staro ženo na vsaj šesti kavi v tej uri in … dejansko je gospa s konkretnimi izjavami. In ne sili me v odločitve, ne veže me na stol in špara s focni, ne očita mi, da sem jo zadnjih nekaj mesecev pozabila poklicat in ne govori mi, da sem zaradi tega bedna. Ne, tu je in … samo je. Ker bi me rada spomnila na to kdo sem nekoč rekla, da bom.

Včeraj sem pila čaj z rumom. Limono? Ne hvala, raje malo solz. Klinc, znam uživat v velikem slogu. A danes je čas, da si rečem, da ne bom umrla. Ne bom ležala naga na ploščicah ter v položaju fetusa trzala v temi. Ne bom nehala dihat in ne bom obupala. Ker ne smem, nočem, ker ne rabim … ker obstaja milijon bednih fraz za take trenutke, ker sem bojda odrasla ženska in ne prestrašn otrok, ker je dovolj ker-ov v mojem vokabularju.

Želim si biti preprosta s preprostimi odnosi in preprostim življenjem. A verjetno je preprostost tista, ki noče biti moj kos oblačila. Še malo pa bom v drugih nakupovalnih centrih zbirala karakterne outfite.

Čakaj … stop in pavza in dovolj. Dihaj, ne misli, ne misli … odjebi. In jej in spi in hodi in dihaj. Govori in čakaj in premisli in pozabi in najdi in se spomni, če hočeš izgubit in … prekleto. Ne joči in čuti in molči in dihaj, dihaj  in … res, prosim odjebi. In zavrti nazaj in idi naprej in živi.

Ja. Živi … včasih z dihanjem, včasih s kisikovo masko, včasih napol in včasih na polno. Jaz živim točno tako … brez sramu in z upanjem. Na boljšo sebe, boljšega tebe in boljše vse … ker konec koncev … diham.

Read Full Post »

Se ti je že kdaj zgodilo, da si nekoga, ki ti je blizu, pogledal in pomislil, da sploh ne veš kdo ta človek dejansko je? Ker koliko pa zares vemo drug o drugem in … koliko sploh moramo vedeti? To me bega zadnje čase … ko svoj čas, srce in korake razmetavam po svetu naokoli. Ker pri ničemer, razen pri delu, nisem polovičarka. In se vložim cela. In včasih se resnično vložim. Sama sebe in povsem in do videza kisle murke.

Ker … z mano je občasno tako, da bi rada vse ali pa vsaj preveč vedela, ker se mi nevednost zdi kot tisti bedni klovn, ki je jedel otroke, a v tem primeru se je moje zaupanje. Control freak … bi rekli nekateri. Drugi pa, da sem pozorna. No, slednje bi rekla jaz:). Umetnost, ki se je moram naučiti je tista mala razlika, ki bo odločila ali me boste čez deset let srečali srečno na prostosti ali pa kot imaginarno mati in hkrati očeta trem imaginarnim puranom v norišnici.

In … bojda so to slabi dnevi. Tako so mi rekli tudi drugi. Bojda je obdobje temačnega počutja. Ker mogoče pa je 21.12.2012 bil konec sveta samo malo drugače … in vse kar se sprašujem – zakaj, jebemti, je človeštvo naredilo take sisteme in začrtalo take odnose, ki nas utrujajo in puščajo prazne? Rada bi dobila plačo, če delam. Rada bi dobila dovolj, da živim dobro – ne, da pač živim. Rada bi … se podrgnila po joški sredi glavnega trga in z nipli trgala marjetie z oken sodišča ja … tu nekje smo pri željah. Rada bi samo eno stvar – poslovno in privat – da je preprosto! Ker, če bi hotela zakomplicirano, bi ostala zaprta s sabo.

Pa … če še ne veste kaj boste za pusta – bodite iskreni. To vas ljudje nikoli ne bojo prepoznali.

Read Full Post »