Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2013

Rada se poljubljam

Pretekle pol ure sem se intenzivno in povsem naglas pogovarjala s sabo. Ker se zdi, da sem si zadnje čase povedala premalo oziroma dokaj nič. In nekako se mi je vedno zdelo, da le izgovorjene besede res štejejo. Tudi, če so namenjene sebi.

Mogoče se zdim vihrava in prerano odločna v nekaterih premikih, a ako me poznaš veš, da je neodločnost tista, ki me zaznamuje. A le, ko pride do izbire kornfleksa, nove vrste wc papirja, zobne ščetke ali pa še česa kar ne bo zaznamovalo celega življenja temveč le nekaj minut. Ker drugače vem kaj hočem in kje in kako. Ker to vem tako grozno zares, da se ne oziram na družbeno določene norme ustavljanja in tuhtanja v solzah. In ne gre vedno … ta zadeva s hotenjem in posledičnim prejetjem. Ker se je posledica pri tem nekako skrila za en kup pogojev in se dela neposlušno še v največjih navalih potrebovanja. Verjetno, ker bolje kot ti sama ve, da ne potrebuješ imeti, da lahko živiš povsem udobno in brez izpahov srca.

Pretiravam. Ko pride do ljubezni pretiravam povsem. Ker sem nekje ugotovila, da si tega pretiravanja res želim. Ker za nič na svetu nočem več povprečnega ljubimkanja s povprečnim zanosom in nadpovprečnim dvomom. In zdi se mi prav, da o tem govorim in pišem in občasno bedno pojem in jamram in se navdušujem in iščem in izgubim in se pustim najti in se … ne opravičujem. Ker, glej, to ni zločin. Iskati ljubezen brez zadrževanja sape ter oprezanja izza grma. Lahko jo hočem brez davljenja, protestov in seta nožev. Lahko jo hočem, ker se mi poleg objema mojih staršev, igre z nečaki, cartanja s psom, dobre knjige na deževni dan, krohotanja do solz z najboljšo prijateljico, okusa mandarine pred zimo, tavanja po parku polnem jesenskega listja, zvoka pesmi, ki mi požene kri po žilah, trenutka, ko se končno spomnim imena bivšega sošolca, občutka ob pogledu na širno morje ter vseh sončih žarkov po predolgi oblačni sezoni … ker se mi poleg tega zdi ščemenje v predelih trebuha ob spominu na en obraz, dotik, besedo – fantastično. Ker se mi zdi povsem neverjetno kaj nam lahko življenje s tem ponudi. Nas naredi še bolj nore, igrive, zardele in nasmejane. Ker postanemo idioti z odobritvenim certifikatom. In ob vsem feminističnem plačevanju položnic, samovoljnemu odpiranju vseh vrat, ki jih srečam, dobrimi odnosi z avtomehaniki in takšnim radostnim s.p.-jem (samostojna partnerka sebi), lahko brez sramu in z zvrhano mero ljubezni do sebe, vem, da hočem ves ta cirkus okoli ljubezni. Hočem vse bebave poglede, skupno nabavljanje kurilnega olja, prepire o ničemer in dom. Ker slednje je precej mobilna zadeva. In, ker se je poljubljati s sabo precej osamljen posel.

In bruhajmo skupaj, postala sem sentimentalna. A samo v vednost – s tem, ko nekaj želiš in to priznaš nisi zaradi tega nič manj odličen kot Superman, ko sleče pajkice. Zgolj samo bolj privlačen.

Read Full Post »

Pogoji

Te dni sem se nekaj sekund ukvarjala z vprasanjem koliko mi pomeni mnenje drugih. Ker se je zazdelo, da me skusajo analizirati na napacnih dojetjih. In pocutila sem se povsem napak razumljena in dojeta na enem nivoju, ki ni moja last. To se mi dogaja. Da se ljudje v meni najdejo in pri tem mene povsem izgubijo. Mi pripisejo svoje zgodbe in pocutje, ki je v meni podobni situaciji lovilo njih. A ni res … in to ni laz. Ker se vsi ljudje v taisti situaciji znajdemo drugace. In nikoli se nisem zelela dejansko poklekniti nad kopalniske ploscice ter ihteti do svetlobe v tunelu. Saj ni moje zivljenje dramaticno, utrujajoce, brez smisla in polno problemov. Nic vec in nic manj kot od premnogih drugih. In tudi, ko je … je se zmeraj dobro z mano. Do te mere, da ga nikoli ne bi zalucala cez most. Njega ali sebe.

Hocem povedati, da morda v oceh drugih ne zivim tako kot bi naj clovek naj, da bi lahko bil srecen. Ker ne hodim v sluzbo, ki se pricne ob 6h zjutraj in, ker zvecer ne kuham spargljev za dva. Ker mogoce obcasno to povem na nacin, ki izraza, da bi zelela in, ker mogoce vcasih pustim, da mi je mar. A navkljub vsemu temu in se posebej prav za to, sem kdo sem in taka sebi dovolj. Tudi, ko si nisem. In se posebej takrat. In, ce tega ne razumes, je dobro. Ker verjetno tudi jaz ne razumem tebe. A ti ne pripisujem slabsih motivov za tvoje ziljenje kot tistih, ki jih imam sama. 

Priznam, zaboli. Vsakic, ko na racun svojih besed, dejanj ali nacina dobim predoceno analizo sebe in tega kako bi se v sklopu z vsemi mojimi premiki naj pocutila in kdo bi po vsem tem naj bila. A nisem. Meni je zal, da gredo nekatere napovedi v nic in, da se mogoce minutaza razgljabljanja nekaterih o mojih tezavah razbije na cereh mojega nasmeha, a klinc … dasiravno sem poskodovana roba, sem to se vedno s stilom in s ponosom ter z vednostjo, da me tudi naslednja poskodba ne naredi uniceno temvec zgolj bolj mene. Jasno? Saj ne rabi biti, glavno, da je jasno meni. 

Verjetno je ravno to moja lekcija. Da se vedno znova opomnim, da je aktualno ugibanje drugih o meni vredno toliko pozornosti kot je je bilo v osnovni soli. 

In ne glede na to kako bi trenutno zaloputnila vrata v fris marsikateremu delu mojih zadev, kjer se mi zdi, da se premikam nikamor in se kot bebast hrcek vrtim na taistem kolesu, pridejo trenutki, ko ti ni vec mar. Ne, ker bi ti bilo vseeno zase, ampak ker pridejo v ospredje tisti, ki jih imas rad mnogo bolj kot svoje neuravnotezene frustracije, ki imajo omejen rok trajanja in jih tako ali tako tekom nekaj jamranja polnih dni zmagoslavno obkolis z uspehom. Zivljenje je narejeno s toliko opcijami, da nam je dobro in s tolikimi preprekami, da nam res ni. Tako, da danes vse kar sem in vse kar imam vlagam v nekoga brez katerega moje vizaze sploh ne bi bilo. Ker me je zanjo strah. Kot me bo tekom mojih dni se za marsikoga. A zdaj ni cas za slovesa, ker je cas sloves nekaj kar se mora vedno prestaviti. In jaz prestavljam. Za tebe in za sebe in za zivljenje, ki se nama je namenilo dovolj trenutkov, da ji bom shranila v svojo skatlico spominov. In to, da drugega ne sprejmem ni pokazatelj zanikanja, temvec vedenja, da mora zivljenja obcasno sprejeti tud moje pogoje. Ne glede na to, kako nemogoci so.

Read Full Post »

Pridejo dnevi, ko se postavim pred ogledalo, si potegnem hlace do josk in si recem ”mmm, si seksi”. In pridejo dnevi, ko si ne lazem. Pridejo dnevi, ko prebiram horoskop za sebe in tistega reveza, ki mi je trenutno v mislih in skusam razbrat ali se ujema ali ne. Vecinoma se ne, a niso krive zvezde. Niti ne drugi planeti.

Trenutno sem bolehna. Precej se smilim sama sebi in precej grem na zivce svojemu cucku, ki ga z rednim kasljanjem trgam iz spanca. In, ko sem bolehna sem malo manj odlocno feministicna in malo bolj potrebna vsesplosne pozornosti. Ki pa je trenutno ni v izobilju, Vsaj ne takem kot bi si ga zasluzila oziroma sploh zelela. Ker v cem je sploh smisel tega, da sem bolna, ce nimam ob sebi nekoga, ki bi mu otezevala vsak korak s pateticnimi izpadi, obcutki krivde ter emocionalnim izsiljevanjem za salco kamilicnega caja.  Oh, je bedno jamrati sebi, ki si si izjamral ze toliko.

Dovolj.

Read Full Post »