Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2011

Kdo že izjemno dolgo ni pisal bloga naj dvigne roko! Ija, dvig dvig. Vem. To se pa zgodi, ko življenje spreobrne par smeri, te malo zaluča nekam in te potem drug dan zbudi že povsem drugje. Kot da bi hotel v Umag in se znašel v Uzbekistanu. Nenačrtovano, a vendar povsem … sprejemljivo. No, razen, če si v bani z odstranjenimi organi. A dokler gre za odstranitev izven življenjske nevarnosti in te zgolj oskubi za par gramov … tako bodi. Eh. Mogoče pa preprosto nisem pisala, ker imam take misli, ki presežejo zgolj intelektualni nivo žabe ob parjenju. Kakšenkoli že ta je. Pika.

Jutri je prvi šolski dan za premnoge. In med njimi tudi za mojega nečaka. Hjoj, koliko vsega odličnega mu želim! In kako z veseljem bi mu privoščila po limoni dišečo radirko, a ne vem, če še obstaja.

Pa Smrkce sem gledala. 3D in sinhronizirano. Bravo, Slovenija … (je rekla sarkastično in se onesvestila)

V soboto pa prirejam dekliščino. Ne, nikakor svojo, kajti še vedno imam svoj ‘vedno priča nikoli nevesta’ moto. Noro bo. Če ste lahko, bodite na mariborskih ulicah, ker bomo potrebovale kak par treznik rok, da nas usmeri na najbližjo policijsko postajo, da se kar preventivno prijavimo. Sicer pa … trenutno imam v mislih, umu in srcu preveč dogajanja, da bi zmogla spisati spodobnih nekaj vrstic, ki bi vsaj četrtinsko odsevale mojo paranojo, zmedo in samostno lovljenje sebe z lasom (vrvjo, ne dlako) vsakič, ko se ujamem na begu. Ampak … je možno, da včasih samo bežimo zato, da bi obstali … drugje? Prekleto. Mogoče pa bom jutri normalna in bom mislila samo tiste misli, ki bodo imele epilog. Klinc, epilogi so itak precenjeni. Vprašajte Platona.

Advertisements

Read Full Post »

Nič

Tak dan kot je danes je toliko stvari hkrati. In v vsej mazohistični gloriji, bi ga na koncu označila celo kot dobrega zame, saj … saj premakne določene zadeve pod pravo luč. Saj mi vzame pomen tam, kjer ga sama kričim s ‘caps lock on’.  In danes ni pomembno, da se mi je na telefonu polomil košček okrasne odvečnosti, da imam v hladilniku povsem napačen jogurt, da že tri tedne razmišljam o spremembi na lasnem področju. Ne, danes ni pomembno koliko tehtam in koliko prošenj še bom poslala preden bom dobila službo, ki je mogoče ne bom marala v celoti. Vseeno mi je, da še nimam pobarvanih določenih delov hodnika ter, da določenih misli ne znam izraziti na dovolj eleganten način. Tudi sama sem vse prej kot elegantna. Ne, ta dan je … ta dan je tak, da se samo iščem v vseh mislih. Da skušam spustiti in, da se zavedam, da sem malo, za trenutek ali dva, kar pozabila. Saj ni potrebno razumeti, ker je razumevanje nekaj česar si tako preveč lastim.

In prepričana sem, da ne znam povedati. Vsega tega česar tako ali tako naj ne bi povedala tu. Ker je en kup odvečnosti, ki polnijo moje hlastanje po življenju. Tako smo pač narejeni. In prepričana sem, da lahko občutek nemoči človeka osvobodi, če je le dovolj najden v tem cirkusu. Jaz pa še kar … begam med klovni ter pritlikavci, krotilci levov in šoferji prikolic. In nič ne povem. Ker je ‘nič’ občasno precej več kot človek na prvi pogled zapazi.

Read Full Post »