Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2011

Stava

Včasih človek preživi vse življenje v iskanju nečesa, kar zanj ni dobro. Sploh. In ta človek potem objokuje ves čas, ki je šel v iskanje tega ničesar, ki ga je morbit na mimobežne trenutke prejel v obliki klofut. A so ga gnale naprej te klofute, saj so pomenile, da obstaja. To, kar se podpiše pod hrepenenje in … opcijo sreče. Te, ki jo v svoji zblojeni iskanosti iščemo vsi. Ampak … in zdržite ta trenutek tega ‘ampak’ z mano … mogoče pa se res človek celo življenje žene za ničemer. Ker si skuša osmisliti nekaj, najti več kot misli, da je sposoben čutiti, ter si že apriori izbere hrepenenje, ki ga bo vodilo v bolečino, saj se prostovoljno odloča napak. Da bi sam kontroliral nezmožnost obstoja svoje sreče. Razumljivo? Pa … tam tam.
Hočem povedati, da sem kraljica stanja na poti lastni sreči. To je disciplina, ki jo obvladam bolj kot karkoli drugega (dasiravno v marsičem nisem realno dobra … but i have a dream). In ne vem zakaj. In verjetno bi lahko vedela, če bi naredila podrobno psihoanalizo sebe , vzgojnih prijemov svojih staršev ter odklonilni odnos prijateljičinega kanarčka do mene. Ampak probam skrajšati na absoluten minimum (kar pri meni znaša slabih šest let). In iz danes na včeraj sem ugotovila kako prekleto lahko mi je biti srečna. In, da se v tem znajdem. Da mi paše. In, da znam nosit. Kot plet zenf barve. Jebemti je fajn, ko se sprostim in preneham z iskanjem dvomov, ki bodo tako ali tako zavladali vsakemu neparnemu dnevu. A nekaj je na tej jeseni … in nekaj je na tem dihu, da … da je dobro.
In verjetno sem nora. Ne, se popravljam. In zagotovo sem nora. Na zadnjem sprehodu sem strmela v rumeno listje in nebo, poslušala nekaj odlične glasbe in … razumela. Da so to trenutki, ki štejejo in dajejo voljo. Ko sam s sabo zmoreš tako dobro, da veš, da bo z drugimi lahko prav tako. Ter, da brez njih ne bo slabše. In, da bo z njimi včasih še bolje. In, da je mogoče milijon obveznosti, butastih ljudi, ki zavoljo lastnega pomanjkanja uma in hrbtenice citirajo idiotske predpostavke Freuda, tisoč neumnih stroškov, pomanjkanj časa in denarja, iskanj … In, da mogoče kmalu postanem lastnica zlatega stola na borzi zavoljo svoje obilne zbirke točk zvestobe tej slovensko najbolj popularni ‘firmi’ … In, da … nimam pojma kako zaključiti ta blog, ker se mi zdi, da postajam kot nek zaigran guru, ki deli bebaste nasvete in želi, da se mu podrgne trebuh. Delajte kaj vam paše na vseh točkah obstoja. Pa, če ni dobro za vas, klinc. Verjetno boste tudi v slabem uživali. Sama sem. A dandanes pa preferiram za sebe drugačne izide. Mogoče zato, ker sem opustila stave v rubriki ‘kdo bo koga bolj’ , ki sem jih imela s svojim srcem in sedaj raje stavim kar na srce samo. Kičasto (še bolj kot zapestnica iz školjk kupljena v Umagu), a resnično.

Advertisements

Read Full Post »

Adijo!

Kaj zaaaaj? Kje so roke,kje so srca?! Joooj, danes je tak meglen dan, da bi pojedla življenje. Niti ne toliko zato, ker bi bilo življenje slabo, ampak, ker bi pač jedla. Ne vem ali je to znak depresije, požrešnosti, pms-ja ali zgolj simptom 21-ega stoletja, ko imaš vsega preveč in si ta več tiščiš globoko v sebe. Uuuu, globoko v sebe! Bodimo še malo pornografski na tej točki, ker se mi zadnje čase zdi, da sem mnogo premalo primitivna. A mislim, da zmorem bolje. Jebemti da. Moja nedelja je bila odlična. Pa tvoja? Moja nedelja je bila sestavljena iz iskrenega spoznavanja s tujo in lastno wc školjko ter kasnejšim ljubkovanjem lavorja (se oproščam za dialektalni lapsus). Prvič v svoji dosedanji pivski karieri (i ne ponosim se sa time) sem si želela umret. Dejansko. Na ploščicah ob prijateljici Fridi (školjki). Prav umrla bi in šla. Ker se mi je zdelo povsem brezveze nadaljevati nekaj kar več kot očitno ne najde epiloga. Da pri teh letih nisem zmožna kontrole nad vnosom alkohola je … tragično in hkrati dokaj komično. Taka kombinacija, ki me spremlja že na vseh ravneh. Ne zmorem kontrolirati vnosa … mogoče zato, ker hočem kontrolirati vsa ostala področja pa potem tu lahkomiselno dvignem roke nad sabo in si rečem ‘neka bude’. Eeee, wrong! Res. In potem pride vsa ta ‘nikoli več ne bom pila’ faza in ves univerzum ve, da si lažem. Pa ne zato, ker bi se brez alkohola valjala v abstinenčnih krčih ali pa, ker bi mi zjutraj trepetala roka. Ne, nikakor. Ampak preprosto zato, ker je alkohol naš prijatelj ob določenih nočeh, ter naš sovražnik ob jutrih po tem. Precej podobno kot s kakšnimi poznanstvi torej. Mah. Ne bom olepševala. Zmorem brez in lahko z, a trenutno sem raje napol z in drugi dan povsem brez. In ta občutek se širi po marsikaterem področju mojega življenja. Prekleto, res. Zadnje čase si samo preprosto dovolim, da ne vem. In, da tudi, ko razmišljam, da mogoče vem, a narobe … da takrat ne pobegnem. Soočanje ime ti je beda, a tu pač si. Kot so tu pajki in mali bedni prst na nogi in še milijon stvari, ki se občasno butasto smehljajo v tvoje obličje, a jih toleriraš zavoljo fantastičnosti, ki pa občasno tolerira tebe. Klinc, vsakemu svoje. A mogoče včasih malo manj.

Read Full Post »