Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2011

Dogodek

Tako. Storjeno je. Izbrala sem novega člana naše družine. No, dejansko tudi svojega sostanovalca. Ali pa si je on izbral mene. Težko je tu določiti. Odličen je in jaz sem zaljubljena. Ravno dovolj me je ignoriral, da me je povsem prepričal. In na prvem skupnem sprehodu se je najprej posedel v senco. Obožujem ga! Že zdaj. Pa ga poznam komaj pol ure. Že dolgo sem se odločala za psa in imela v glavi vse variante. Od tega, da bom porabila par plač, prodala ledvico, dve leti živela od krekerjev, se prostituirala doma in v tujini (malo čez mejo zavoljo potnih stroškov) ter vse vložila v nekaj rodovniškega, do dokončne odločitve, da hočem psa iz zavetišča. Ker bi mu rada pomagala vsaj toliko kot bo on meni. In zdaj sem kot otrok. Ker še moram na svojega Čarlija (v originalu Jošta, a raje imam Edamec in bodimo odkriti – to pa res ni dobro ime za psa) malo počakat. Ker ne vem kako mu bo všeč moj dom. Kako mu bom všeč jaz. In divje vznemirljivo je in vnaprej sem živčna, ker ne vem kako bo potekal postopek spoznavanja. Bo on ovohaval mene? Jaz njega? Kdo bo tekal po žogico? In katere brikete bo imel najrajše … in o bog – je rdeča ovratnica res primerna za pravega psa ali ga bom s tem zaznamovala kot emocionalno pohabljenega in se drugi psi ne bodo igrali z njim? Vsa ta odgovornost. Razmišljam o vseh stvareh, ki bi mu jih priskrbela in bojim se, da bom pretiravala. Da nama bom dala izdelat partnersko vetrovko ter barvno usklajene trakove z najinimi inicialkami.  Joj. Psa bom imela. In vsem težim s tem. In še nekaj mesecev bom. Ha! Pa mimogrede … zavetišče je odlična zadeva. Kar pojdite. In, če ste vsaj malo kot jaz, se boste vrnili z vsaj eno posvojitvijo. Na eni točki sem skoraj rekla, da bi imela lepo prosim vse za zraven. Ampak, našla sem ga. In prepričana sem, da bom kmalu, ko končno prispe,  spisala še kaj o Čarliju, ker mislim, da je to začetek čudovitega prijateljstva ;).

Read Full Post »

Ti loviš!

Včasih imam take zares butaste strahove. Najbolj aktualen je recimo ta, da mi bodo izpadle vse trepalnice. Vem, vem. A prišla sem domov, si odstranjevala make up in … in se vprašala kako dolgo te ranljive zadevice zdržijo tako torturo. Gor, dol, gor, dol. A očitno so bolj trpežne kot mislim. Kot smo to tudi ljudje. Nekaj let nazaj nisem upala zaspat, ker sem se bala, da si bom med spanjem čez glavo potegnila odejo in storila nenamerni samomor. Ker sem še danes prepričana, da mi je to v otroštvu nekoč skoraj uspelo. Potem je tu kot primer tudi obdobje, ko sem po treh letih po operaciji slepiča dobila razsvetljenje, da so znotraj mene zagotovo nekaj pozabili. In ta nekaj bi povzročil verjetno kaj izjemno alienskega. Nikakor ne smem pozabiti na strah pred umivalnikom in odtoki po ogledu grozljivke It. Tudi Ronaldu Mcdonaldu se še zmeraj rada ognem. Včasih strmim v sosedovo mačko in si prav vizualiziram prizor, kjer mi to leno bitje skoči v objem in mi nasilno izpraska oči. Ja, kdo pa še ni srečal mačke, ki bi to storila. Zadnjič sem na avtocesti med vožnjo iz avta pomahala z roko ter jo v naslednji sekundi že divje povlekla k sebi, ker sem videla, kako si roko utrgam na imaginarnem stebru. Odlično mi gre. Ta stvar z domišljijo in bolehnim umom. Pričaram si situacije, ki so enkratne in na katere bi bil sam Hitchcock več kot ponosen. A ne vem, če sem hotela bit njegova sodelavka. No, je pa res, da si do zdaj nisem v svoji omari vizualizirala mrtvega sorodnika, tako da mi mogoče tudi Alfija ne bi uspelo prepričati.

Je narobe, če rečem, da zobam bobi palčke in mislim na seks? Hm. Verjetno je bolj narobe to početi kot povedati, da to počneš. Zanimivo. Mislim, ne kot ‘zanimivo, da ravno ob bobi palčkah mislim na seks’ zanimivo. Ampak zanimivo kot ‘zanimivo kaj smo vse ljudje določili za spodobno’. Jaz sem načeloma proti. Včasih pa ujeta malo v za. Oh, človek, ta kompliciran konstrukt tolikega. Ne vem. Bobi palčke so fine in so tudi moje najljubše, reče se jim Kviki. Say no more, say no more. Verjetno mislim na seks, ker mi je nekaj kolegic te dni zaupala, da je to udejstvovanje sanjalo, jaz pa sem sanjala izpad lastne plombe. Zabavno za znoret. Skoraj tako kot nekaj mesecev nazaj, ko se mi je sanjalo, da so me zobje kar množično zapustili. Jaz res nisem interpretatorka sanjske knjige, dasiravno jo redno prebiram pri omi. A mogoče je vse to z zobovjem samo opozorilo, da že dolgo nisem jedla mlečnega zdroba za katerega se zob praktično ne rabi. In res imam rada mlečni zdrob. (Gres. Ali gris v nekaterih predelih naše države.)

Včasih ne morem zaspat, če kozarec ni na mestu na katerem bi ga rada videla. Včasih je lahko po stanovanju vse na mestu, da sploh ni prav, pa mi bolj prav ne bi moglo bit. Organiziran kaos pri meni ne obstaja, ker kjer je kaos je kaos do konca. Kjer pa ni pa je perfekcija. Vmes pa … vmes pa sem včasih le jaz. A še jaz izjemno redko. Narobe sem in včasih povsem ne. A taka pač sem. In verjetno ne edina. Mogoče mi danes ne izpadejo vse trepalnice, a jutri bo nekje prežal nov strah … in jaz mu bom hvaležna. Ker mi bo dal še en razlog, da se nasmejim sebi in temu, kar me včasih povsem razoroži. Včasih moramo biti butasti, da vidimo razliko s časom, ko to mogoče nismo. Povsem.

Read Full Post »

Pacient

Eh. S to besedo bom začela in tudi končala. Ker me neverjetno pomirja, da poznam vsaj en začetek in konec. Utrujena sem. Pa še kaj. Dejansko je nevihta. Moja prva odkar živim sama. Mogoče ni razlog za preplah, niti za praznovanje. Pač je. In niti ne vem zakaj vem. Kot ne vem zakaj vem toliko nekih stavkov, ki vseskupaj pomenijo nič, a meni očitno nekaj. Včasih samo zaprem oči in … grem. Malo in nasploh. Sanjarjenje je lep poklon človeštvu. Mogoče bi ga moralo prakticirati malo več ljudi, ker potem, bi svet bil malo bolj Lennonu prijazen prostor. Pa meni tudi. Pa tebi. In kot lahko razberemo iz neposrečenega naštevanja – pač vsem. Tu pa tam me zamika, da bila spet otrok, tudi če bi to pomenilo ponovitev vseh ponižanj ob nepreskoku tretje pri gumitvistu. Včasih bi kar ponovno. In povsem kot prvič. Joj, določene situacije me delajo tako žalostno, določene pa tako … pripravljeno na srečo. In večinoma so taiste. Življenje je res ena posebna vrsta bolezni. In jaz sem en tak hvaležen pacient, ki kar naprej visi v lekarni in s farmacevtom kremlja o novem nasadu gerber njegove žene. Eh.

Read Full Post »

Doma sem! Juhu! Povsem trezna! Praznujmo me. No, nisem povsem trezna, sem pa kar blizu tega. In razmišljam o številnih stvareh. O tem, da te ena noč lahko obštempla kot največji primerek potrebe po socialnem varstvu ter intervenciji tebe bližnjih. Da lahko razlagaš in utemeljuješ ter približno opravičuješ svoje enodnevno opešanje dojemanja, pa boš vseeno na pediestalu tistega idiota, ki se mu ne verjame. Ah, pa vendar. Pa vendar veš, da bodo ljudje, ki te dejansko poznajo, vzeli svojo roko pokroviteljstva s tvojega ramena in pustili. Pustili, da je to, kar nikoli ni bilo. Kar nekaj in predvsem nič. Mislim, da me v življenju najbolj ganejo stvari, ki se znotraj mene sploh ne dogajajo, a jih drugi predpostavljajo. In počutim se povsem nemočno, ko niti ne morem in napol nočem razlagati, da so neobstoječe. Ker včasih je napaka zgolj napaka in to brez celoživljenjske Freudovske študije mojih predhodnikov. Občasno narediš eno noč zgolj, ker je tam in ne zato, ker bi hotel kričati na pomoč. Ne vem. Težko povem kakorkoli drugače.

Precej pa lahko povem drugače tu. In trenutno ne bom niti zbirala besed, ker se mi ne da in, ker mislim, da sem enih petnajst korakov čez to. Mislim, da bom postala feministka. Taka, ki se ne brije in ne kupuje pornografije. Taka, ki protestira proti nagovarjanju ljudi v moškem spolu in z bejzbol palico pretepa vse, kar ni človek z vagino. In to vse zgolj zato, ker sem povsem preveč razumevajoča in s tem grem že sebi na živce. Bojda je to moj hendikep. Zadeva zaradi katere neparno lutam po tem planetu (ki bi mu naj po nekaterih teorijah včeraj potekel rok). In saj je res. Jaz razumem vse in vsakega in razloge in najbolj bedne motive za nič in bedo in nasploh. Joj, moški. Res. Kupite si hrčka in mu pripovedujte svoje bajke. Kupite si gobeline in jim šepetajte svoje zgodbe. Obiščite babico in ji zaupajte svoje negotovosti. Ni mi. In dejansko sem na točki, ko mi sploh ni potrebno, da bi mi bilo, a me vseeno najdete. Res. Razumem, da imate au au na duši, ker vas je bivša zbičala s svojo čeljustjo in je na vaši nežni kožici pustila boleč pečat. In razumem, da zdaj ne morete in potem ne upate. Pa, da nasploh ne morete z mano, ker preveč razumem, sem prijazna in nasploh niti malo nagnjena k temu, da bi vas kaznovala za nekaj kar niste storili. Res. Razumem, da me zavračate zgolj zavoljo tega, ker veste, da nam ne bi uspelo, saj … saj vas ne bi prizadela niti približno tako dobro kot vse s katerimi se ne morete pogovoriti in jih lovite zgolj zavoljo tega, ker so prebutaste, da bi vam iz roke iztrgale ta jeben socialistični lok, ki ga tako zelo možato usmerjate v njih. Oh, res, bog mi pomagaj, meni, ki povem in naredim in … razumem. In saj vas nočem … takih, ki ne razumete, da mi ni. Za scene in vprašanja in dvome in negotovost na točkah, ki bi naj življenju nudila dobro. A se mi da? Niti pribiližno. In dokler ne spoznam človeka, ki se mu tudi in povsem ne da, se mi ne da sami. In naj bo preteklost preteklost. In ne morite s tem kaj vse ste doživeli, ker mogoče bo to za vas povsem novo, ampak … vsi imamo zgodovino. Če je nimamo, smo ali roboti ali pa dementni in kot taki verjetno neprimerni za ljubimkanje. Vsi imamo svojo prtljago, ki pa ni nujno vedno z nami. Eni jo namreč odložimo v za njo primerne oddelke. Ja, super. Imaš preteklost, ki te je zaznamovala. Buuuhuuu. In zdaj probaj ne zaznamovat vse ostale z njo, ker nimamo ne prostora in predvsem ne volje za tako ožigosanje. Si bogi, psihično pohabljen in iščeš žensko, ki ti bo iztepla iz uma vse, kar te teži? Potem prosim pojdi proč. Tekom življenja sem predelala toliko vsega in se naučila biti s sabo in to povsem, da res nimam energije za ljudi, ki me hočejo drugačno. Verjetno pa ravno zato vedno znova naletim na njih. Nikomur ni lahko, a definitivno nam ne rabi bit težje zaradi drugega. Če nisi prebolel bivše, se bori za njo. In, če je brezizhodno pa vendar vztrajaš, se zapri v klet pred ljudmi, dokler ne odložiš upa. Daj no, drugim ni za tako. Spoznavanje, ki vodi nikamor. Odnosi, ki obstanejo nikjer. Čustven balast, ki se prelaga. Hvala, prosim, oprosti … Nič več.

Jaz sem proti. Ljudem, ki so na voljo samo zato, da si dokažejo, da slednje še sploh so. Jaz sem proti. Ljudem, ki mislijo, da bodo zmogli predelati sebe, ko bodo z drugimi. Proti, proti. Ne verjamem, da sebe rešiš kakorkoli drugače kot s sabo. In ne verjamem, da ti je za to potrebno uničiti nekoga drugega. Verjamem, da je precej preprosto, ko veš. Da si dobro in, da iščeš. Večinoma ne, a včasih povsem. Da si priznaš česa več nočeš in, da nimaš pojma kaj bi hotel. O, jaz sem za … za to, da mogoče velikokrat ravnam v nasprotju s tem kako bi mi svetovali vsi, a hkrati povsem tako kot bi hotela sama. Ker mi je zapravljen čas in vlog emocij precej preveč visok, da bi se sklicevala na vse. Na živce mi gre, da me še določena srečanja ganejo. Ker zavoljo svoje razumljivosti nisem človek, ki bi zameril, šel in se delal imaginarnega. In potem sem tam in … se ne skrivam. Ker mi je to s skrivalnicami bilo zgrešeno že v osnovni šoli, saj sem občutila en tak ‘teksaški pokol’ občutek vsakič, ko sem čakala, da se me najde. Joj, ni mi. Pač mi ni. Zaprite me, vpišite me v tečaj neprijaznosti ter me posadite v klop s kraljico brezobraznih deklic, ki imajo vse tipe pika kom. Dajte, vse to. In polivajte me z rumom ter garnirajte z limono. Vseeno mi je. Taka sem, taka bom in dobro je. Če ne bi bilo … bi bila pa drugačna. Dečki, manj mislit, več delat. Elvis je vedel kaj poje in dajte vi vedet kaj v življenju sploh počnete. Ni vse tako zelo zakomplicirano kot si vi venomer hočete dokazat, da je. Zakomplicirano ni enakovredno pomembnemu. In, če nekoga zabolite vas to ne naredi moškega. Niti približno in niti sploh. A jaz preveč razumem, da bi vedela. In premalo obsojam, da ne bi. Oh. Raje ne bom več mislila, ker se bojim, da se bom drugače transformirala v … tipa. O joj. Bom raje ostala ta človek z vagino. Malo defekten, a dovolj človeški, da ne defektira drugih. Krasno.

Read Full Post »

Pridi pridi …

Tako. Danes pa pišem zaradi ničesar. Ker sem utrujena in imam že delne halucinacije. No, manj halucinacije, bolj odpovedi uma. Ja, moj um je spisal odpoved in jo zadnji dve uri vztrajno odlaga v kartotečne predele mene, ki pa nikakor nočejo poštemplat dokumenta, ker … ker niso za to pristojni, saj ima edina pooblastila za odobravanje odpovedi um sam. Ha! Zagonetno. In moj um je baletka, ki se lahkotno odbija od tal do stropa ter dela nepopisno neulovljive figure ter si rahlo nalomi gležnje. Ščitnikov ne nosi, ker niso stilsko dovršeni za celotni onsombl (preberimo francosko). Joj, mislim, da sem dobro. Premalo naspana in mnogo preveč budna za počutje. A dobro. Kar ni slabo. Kot vemo. In, če mi kaj delamo potem delamo to, da vemo. Ljudje smo taki vedneži, da so delfini proti nam le bleda senca orangutanov. Mhm. In jaz vem skoraj vse, kar se vedeti da, če se da vedeti dovolj za obstoj. Pa mogoče tudi to ne, ker sem malo premalo ogreta za birokracijo, postopke in splošne formulare, ki tako izjemno odlično (zaznamek avtorja: sarkazem) urejajo promet našega življenja. Idilično. A vem dovolj. Povsem dovolj, da lahko sem in občasno celo sem srečna. Ker se ne obremenjujem s tistim česar ne vem, ker ne vem zavoljo tega, ker me ne zanima. In, če me ne zanima, se ne silim. Ker siliti sebe v nekaj je zločin za katerega ne moremo nikogar tožiti. Tudi udariti ne, ker je pretepanje sebe precej bedna disciplina. Dasiravno sem danes sebe najprej zabila z glavo v kozarec ter nekaj ur kasneje svoje oko skoraj pustila na robu mize. Veliko preveč sklanjam svojo glavo. Mogoče je to kompenzacija molitveni pozi, ki je ne izvajam zaradi lastnega ‘boga’ iščočega nagiba. Kdo bi vedel. Vsi, verjetno. Nekje zagotovo, a mogoče ne v tem času in zagotovo ne v tem prostoru. Srečna sem, da se te dni ne obremenjujem z ničemer, kar ni v moji moči in, da puščam življenje, da … da je. Mogoče več nikoli ni zahtevalo od mene, jaz pa sem od njega ves čas zahtevala prav to. A z napačnimi gestami in kriki. Ne vem.

A danes bom spala. Petek je in jaz bom spala do sobote kot da je nedelja. Ko sem bila še otrok (da, počelo je počelo, tudi jaz sem se uradno začela spominjati, kar pomeni zgolj, da … da sem starejša gospa z zgodovino, preživimo) sem večino sobotnih dopoldnevov preživela v postelji, gledala serije in v belo kavo namakala kruh. Mogoče to naredim jutri. Zavoljo popotovanja, zavoljo prijetnosti in zavoljo … zavoljo zavoljnosti same. Ah, grlo me boli, še kar in sploh. In novi sandali so mi rahlo ubili levo nogo. Televizijska ponudba na ta večer je precej bedna in kar toplo je. Posoda se mi je nakopičila in srčno si želim par zadev. A tu smo in tudi to spada zraven. Kot spada zraven zavedanje, da poletje ni moj najljubši čas ter, da nujno hočem uhane, ki izgledajo kot češnje. Preveč površinsko? Pa ja, moj um skače v globino in jodla tako da več danes ne ponudim. Pa srečno 2011.

Read Full Post »

Tam tam …

Včasih pa mi je povsem vseeno. Za minuto ali dve. Potem pa mi je že žal, da mi je bilo vseeno. O jebemti. Res, slednje ponavljam kot najbolj gorečo mantro. Ne, ne rabim spanja. In sploh ne rabim … stvari, ki se načeloma rabijo. Ko te več nič ne preseneti in se določenim stvarem še samo nasmehneš, četudi bi te naj v osnovi vsaj malo … poškodovale … je to alarmantno stanje? Mislim, bom v naslednjih treh mesecih namesto krvi po svojih žilah poslala kovino ter okamenelo strmela v svet in mu puščala, da vsake toliko z mene popiha prah? Eh. Seveda ne bo tako. Bo tako kot je bilo vedno. Apatija se bo skrila za velike napade optimizma, ter se hrabro sprehajala med emocionalnimi padci ob soočanju z življenjem. Vsega bo dovolj. Občasno celo preveč. In jaz bom tu in tam in včasih bom tam tam. In ‘tu’ bo občasno nasploh ‘tam’.

Na živce mi gre. Vsake toliko mi gre tako zelo na živce vse, kar smo si naredili za pomembno. Joj, vem. To je zdaj en tak flower power prispevek k človeštvu, ampak mi je za to minuto vseeno. Pretepla bi svet s kovčkom polnim denarja ter reklamami za proticelulitne kreme. Predočila bi mu število ur v katerih se človek ukvarja kar z ničemer samo zato, da se mu ne zmeša od lastnega ničesar. In pokazala bi mu pot nekoga, ki ne sme samo biti, ker naša družba tega ne zmore … sprejeti, dojeti, razumeti, objeti … jeti, beti, pleti? Taisto je.

Grlo me boli. In precej mi ni. A bojim se, da mi tudi precej je. Z življenjem imava res kompliciran odnos. Kar zdi se mi osupljivo in polno opcij, četudi jih moram včasih iskati pod vso možno navlako. In včeraj sem se skoraj ubila pri pobegu iz bane, ker se je naenkrat v njej znašel pajek. Ampak … kaj ni včasih življenje tudi ena ogromna bana v kateri se pojavljajo stvori vseh vrst in ne moreš ravno čepeti na robu življenja in jih butasto opazovati temveč … jih lepo s curkom usmerjenim v njihovo bedno pojavo pošlješ na popotovanje po kanalizaciji. In nauk te zgodbe: če je v vaši bani preveč stvorov, je mogoče čas za morje.

Read Full Post »

Nič

Vsake toliko se mi zazdi, da bi lahko ogromno povedala. Da bi mogoče celo morala, ker bi mi bilo potem lažje. A vendar je tu toliko pogojnikov, da sploh nima smisla. Če bi danes srečala življenje, bi mu rekla … ne, nič ne bi rekla. Prebutala bi ga. Polila z bencinom. Ter se delala, da iščem vžigalice. Ker natanko v takšnem občutku me pušča te ure. V resnici sem prestrašena, povsem. Od sprememb, odraščanja, sebe. Od tega kako hitro se izgubim, kako se zmotno iščem na povsem zgrešenih mestih in kolikokrat se srečam preden se spet najdem. In sploh ni smisla. Ne v mojih besedah, mislih in niti v dejanjih. Ker včasih nekaj hočem zgolj zaradi hotenja samega. Govorila bi o tem, kar me dejansko boli, a ne morem. Izpisala bi romane o trenutnem mentalnem pretepu nepričakovanih poti življenja, a … ne morem. Ker ne bo spremenilo popolnoma nič, ker se ne bom počutila niti milimeter boljše in, ker … bo samo ohranilo nekaj, kar nočem, da se ohrani. Včasih sem si neverjetno smešna. Hilarična. Ko delam črte, postanem šibka, si delam utvare, preurejam dramo ter dajem pomembnost mestom, katerih izbris me na nobeni točki ne bi zaznamoval. In potem se zaletim v realnost ter … se malo zlomim. Ker nisem narejena za vsa sprejemanja in ignoriranje dognanega. Ker že ves čas svojega obstoja strmim naravnost v življenje samo. Tudi, ko je precej bedno, saj … saj pri svoji naravnanosti nočem zamuditi tistih trenutkov, ko postane boljše in na neki točki celo dobro. Joj, saj si ne kupujem vrvi in loščim pečice … ampak res. Jaz sem en tak emocionalni invalid, ki trpi v imenu vseh v svoji bližini. In ne, da ne morem temveč niti ne znam drugače. In boli me vsak košček in bolim vsa. In čudovito je, ker včasih preprosto ne moreš pomagati, ker je izven vseh tvojih sposobnosti. Časovni stroj bi sicer bil odlična rešitev, a glede na to, da ne znam upravljat niti mopeda, bi rekla, da ne bo šlo. In res bi želela, da je drugače … da bi bilo meni bolj vseeno in drugim manj. Da bi tudi ob takih dneh res verjela, da bo vse dobro. Oh, ta melodramatika. Pa je vse, kar sem hotela povedati to … da ni hujšega kot občutek nemoči, ko bi pa za določene ljudi naredil, dal in žrtvoval vse. A včasih pač ni tako preprosto.

Read Full Post »

Older Posts »