Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2012

Tja …

Človeka prehiti življenje. Pa niti ne na tak način, da bi te prijelo za zapestje in narahlo vleklo za sabo. Ne. Življenje kar švigne mimo in ti ga zasoplo loviš. Kot psa, ki se je zapodil za mačko. Kot psa, ki neumno teče proti železniški progi. Kot psa. In, ko že obsediš na rezervni klopci ter ihte loviš sapo, se spomniš, da je vseeno. Ker te lahko prehiteva, ker lahko zaostaja, ker te lahko posmehljivo spremlja … vse lahko – dokler je.

Rada govorim o svojem psu. Ker je preprosto.In zavoljo dejstva, da je vse to, kar ljudje nismo. No, razen naporen – to je. Pa še to ima verjetno po meni in ga ne morem obsojat. A ljudje smo pa … druga ali celo tretja zgodba. Imaš včasih tak občutek, da bi lahko leta in leta govoril isto stvar pa te ne bi razumeli? Pa ne zaradi tega, ker je vsebina tvojega govora tako zapletena, temveč ker preprosto ni volje za razumevanje. Ker je ignoranca boljši spoprijem, ker se ne spoprime. Eh …

Danes bi rada govorila o mavrici, metuljih in samorogih, ki poletijo od tam, kjer sonce ne posije. A sem bolj za debato o genitalnem herpesu, kugi ter interpolnem lovljenju ljudi, ki so hodili na mojo gimnazijo. Osebno sem prepričana, da se bi, če ne bi posedovala kvalitete imenovane humor, verjetno že zdavnaj vpisala v tečaj heklanja ter iskala moža na rtl-ovi sicer super oddaji Bauer sucht Frau.

Ni mi. Ni mi? Eh, klinac mi ni. Seveda mi je. Vedno mi je. Ko mi ne bo, me ne bo.

Advertisements

Read Full Post »