Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2011

Neopravičene ure

Cel kup pesmi poslušam te dni. Mogoče še malo več kot ponavadi. Danes sicer malenkost omejujem svoj izbor s tremi. In ugotavljam, da dve tretjini govorita o nekočnih ljubeznih. In, roko na srce, premnogo jih je na temo tega Lassie povratka. Pa jim ne zamerim, ker se bledikavo sama spominjam tega obdobja. A toliko bolj se spomnim trenutka, ko je … izginilo. Vso to boleče hrepenenje po nečemer, kar ni uspevalo, kar je prej bolelo kot risalo nasmeh, kar je postala samo vojna v imenu spominov. Pa saj ni čudno. Res iskreno, ni čudno, da se tako bolestno oklepamo preteklosti v kateri je nekaj bilo dobro (vsaj do zadnjih poglavij, če si imel srečo) in je preprosto imelo pridih možnosti, ker … zna biti sedanjost kar nabita z negotovostjo, kolebanjem med tveganjem in stagnacijo ter delnim upom pomešanim s priponko ‘ob’. In ne veš ali bi se izpostavil ali bi se zaprl v klet ali se boš osmešil ali boš sploh še spoznal koga za katerega ti bo vredno odpirati ta cirkus, kjer so čustva glavni artisti in ti občasno en tak … rdečenosi veseljak. Saj bi pisala o problematiki nabave in cen kurilnega olja, a mislim, da so aktualnosti vedno drugje. In niti ne vemo zakaj.

Dosti se prepiram s sabo v sklopu lastnih hotenj. Ker vem, da vem boljše, kot sem vedela leta nazaj. Mislim, da zlomljeno srce v relativno mladih letih ni ravno zaželjena, a vendar tudi ne nujno najslabša stvar. Ker bi zamudila toliko. Predvsem bi zamudila toliko sebe takšne. In mogoče bi zdaj imela nov priimek, povsem praktičen štedilnik, otroka v vrtcu in deset sončnic ob vsaki obletnici in mogoče bi se tudi kot takšna znašla srečna. A mogoče bom lahko imela vse to in še sebe takšno, ki se ne silim v redno klofutanje notranjih dvomov. Ljubiš in … pozabiš koga. Si ljubljen in … naenkrat ne več na način, ki šteje. A v vseh fazah učenja se pojavi pozabljanje in nadomeščanje snovi. Brez tega bi se zdaj družno igrali med dvema ognjema nekje v prvem razredu. Mogoče je največja lekcija, ki jo lahko najdeš po vseh neuspelih zvezah ta, da prenehaš grabiti redovalnico, ko ti je mesto za mizo zraven človeka, ki se je morda naučil že povsem dovolj in bo s tabo do konca ure potapljal ladjice. A kdo sem jaz, da bi sodila, ker … že lep čas špricam pouk.

Advertisements

Read Full Post »

Strahovi

Včeraj sem ubila svojega prvega pajka. Tako, namenoma. Kaj pa vem no … kar mešane občutke imam. Celo življenje se jih bojim na enem povsem nadrealnem nivoju, zdaj pa moram z njimi obračunavat. Pa v bistvu nočem bit morilka teh mnogonožnih, premnogoočesnih in nasploh strašljivih bitij. Naj samo ne hodijo v moje domovanje, ker … nisem dovolj velika oseba, da bi zmogla to zadevo spravit na list papirja in jo ponest na svobodo. Ne. A-a. Jaz raje z dveh metrov v njega mečem copat, malo jočem in potem dojamem, da ne bo šlo … Res, zelo pogumno. Braveheart je moj bratranec. Eh. Saj je bedno in vsi vedno govorijo kako se lahko tako bojim nečesa tako malega in ne znam razložit. Očitno je ta strah kot večina strahov v človeku samo pač tam. Da se lahko počutiš junaško, če katerega premagaš. Jaz mislim, da jih načeloma bolj puščam, ker se mi zdijo kot del. Ker kaj mi bo koristilo, če bom zavoljo neke bedne procedure nekoč lahko pobožala pajka po njegovi zares ostudni glavi in mu dajala pasje vzdevke? Bom odprla pajčjo farmo ter gojila njih množino za prodajo v ljubavne trgovine kot simbol omreževanja src? Dvomim. Mogoče sem v prejšnjem življenju umrla živa zakopana (?) in so zadnje oči, ki sem jih videla, bile oči pajka. Mogoče sem sama bila pajek in se mi je vse skupaj uprlo do te mere, da zdaj svoje bivše žlahte več nočem v bližini. Mogoče bodo v naslednjem življenju ljudje tisti, ki jih bom z dveh metrov ciljala s copati. Mogoče pa se pajkov bojim, ker se človek mora česa bati. Ne vem. Skratka, ubila sem ga. In prvemu je čez nekaj ur sledil drugi. Če česa res nočem v svojem stanovanju, je to en kup pajkovih drobnih nožic razstresenih naokoli, ker neutolažljivo udriham z Novo po njihovem občestvu (ja, v cerkev pajkov we trust). Sumim, da se na mene zdaj obrača samomorilski rod in upa na hitro odrešitev, a jaz jim nudim masaker. Krasno. Saj jaz bi se s tolikimi očmi tudi metala na nož.

Ni mi. Te dni mi nasploh in povsem ni. Kar bila bi, poslušala glasbo in … izpustila. Vse, kar me dela neumno. Pa niti ne vem kaj je to. Ker mogoče sem v celoti in povsem to kar jaz sama in sebe ne izpustim, ker potem imamo že kar preveč problemov za prvomajske. Saj je dobro in hkrati ni. Saj je vse odprto, a samo zato, ker si včasih nasilno ustavljam lastno zapiranje. Saj je. Ker v ‘saj bo’ ne verjamem. Pa super mi je vse to z aprilskim vremenom. In odlični so mi deževni dnevi, ko nič nikamor ne preide pa je vseeno drugače. Pa pomladni sončni žarki so bolj polni upanja kot bo upanje kadarkoli polno sebe. In, če ne razumem sploh je to zagotovo fenomenalno, ker je razumevanje za tiste, ki se z življenjem podajajo v ring. Pa, če izfilozofiram še zadnje atome svojega uma, tudi prav. In, če imam narobe, bom mogoče nekoč dojela, se posula s pepelom, a se za tisti minuli trenutek napačnega razumela. Vse je dobro. In morda je edino, kar moram izpustiti ravno … to.

Read Full Post »

Kocman, premiki!

Jaz si izdajam sodno prepoved (sodišče Kocman zaseda vsako nedeljo po prečuti noči) približevanja. V času, ko sem opijanjena in rahlo emocionalno … posebna. Prepoved velja za: moške, ki so mi všeč, komunikacijska sredstva, moške, ki mi niso všeč, avtomobilske ključe, ženske s katerimi nikoli ne bom šla na kavo, četudi sem v pijanem stanju podpisovala dokument večnega prijateljstva, ter če se da – tudi za mene samo. O bog. Res. Ni ga bolj bednega občutka kot, ko se zbudiš z načetim glasom kot pokazateljem noči, ki si jo očitno pokoristil za pomenjkovanje vseh vrst, a ne veš točno kaj si se s kom domenil. Roko na srce, verjetno nič. Ker vsaj upaš, da so soudeleženi v pogovorih bili na približno istem nivoju komunikacijske sposobnosti. Joj, in ne … nisem ena izmed tistih, ki naslednji dan krivi alkohol za bedne izpade, ker … dejansko verjamem, da to iz realnega počutja vzeto stanje samo poudari nekatere resnice. Ki pa bi jih zagotovo v neopitem stanju izrazil malo bolj elegantno, manj dramatično in mogoče ščepec manj napadalno. Ampak, klinc. Res, prav klinc. Klinca klinc. Ja, kot vidimo sem trezna res izjemno elegantna. Skratka, od zdaj bom probala pit samo sama, zaprta v kleti, brez ljudi, telefona, računalnika, golobov in stika s čemerkoli. No, mogoče z mamo, da mi bo kuhala kamilice, ko bo pravi čas za njih.

Samoanaliza se na tej točki sploh ne zaključi. A-a. To bi pa res bilo potratno, da vse moje današnje misli ohranim za sebe. Kriminal bi bil in sama bi se prijavila na policijo, ker delam škodo človeštvu. Res, ker to … to so ugotovitve, ki bodo zdravile … glivice ali nekaj. Eh. Joj!!! Pretepla bom svet in sebe. Ne nujno v tem vrstnem redu, a vendar. Ugotovila sem, da se mnogo preveč opravičujem. Za vse mi je žal. Za vse, kar sem rekla pa sploh ni nikogar užalilo. Za vse, kar sem naredila pa sploh ni nikogar vključevalo. Za to, kar so rekli in naredili drugi pa se me sploh ne tiče. Res, meni je žal za ves ta svet, dva univerzuma izven, peka kebaba in dupleško mornarico. Slutim, da mi je že vnaprej žal, da bereš ta blog, ampak me to tu ne ustavi. Iskreno mi je žal, da sem recimo v jutranjih urah spisala precej bebast blog, ki ga trenutno niti sama ne razumem, a ga puščam objavljenega kot monument mojemu občasnemu potonu v soj lastne patetike. Lepo. Trikrat hura za mene in moj petminutni emocionalni poden s pridihom gin tonika. Pa sem mislila, da sem to odpikala pri dvanajstih letih, ko sem spoznala, da nihče od backstreet boysov ne bo oče mojih potencialnih otrok. Res, danes pa se sprašujem, če je to Jezusovo vstajenje bilo nekaj nujno potrebnega. Bla bla bla, res.

Skratka in povsem na dolgo. Mislim, da imam problem. Več njih celo. Kar načeloma ni nič posebnega in nasploh je odlično. Ni ga čez celoživljenjsko reševanje problemov. To je projekt ob katerem si samo maneš roke ter kričiš ‘aleluja, to, prosim še kak problem!’. Freud mi gre na živce. Iskreno mislim, da je stari imel s sabo toliko nerazrešenega, da nas je kar pustil s temi nekimi teorijami, kjer moram okriviti mater za nekaj, kar je verjetno zakrivil uslužbenec na pupmi. Res, sredinec si kažem danes. Permanentno. Da že imam rahel krč. Na sprehodu mi je uspelo nekako premakniti del svoje lopatice, v mamo sem izbevskala vso svojo gargamelsko srečo in takle mamo. Preobremenjena sem s sabo in mislim, da je čas, da se vpišem h gasilcem. Ali kakšni drugi organizaciji, ki mi bo odvzela čas za razmislek. Čebelarstvo bi rekla, da pomirja. Če pa ne, pa se vržeš med čebele. Krasno.  Hočem,da me poznajo kot morilko čebel. Vzdevek Čebelokilka. Super, to je tudi odličen psevdonim za ona/on portal. Marš, Tanja … res. Danes je toliko res.

In danes sem se toliko vprašala, da se počutim kot najbolj tečna tršica ever. Ja, tak bom zdaj pisala in vseeno mi je. Za odgovore pa si ne dam šusa, ampak ukor učiteljskega zbora. Naj me toži mesto Maribor ali pa vsaj občina Kungota, ker jaz sem proti.

Read Full Post »

Hej

In vse bi dala, da me ne gane. Da bi štartala v nov dan brez priokusa noči, ki v bistvu ni prinesla popolnoma nič novega. Krasno mi uspeva na področju spoznavanja istega. Očitno imam vzorce, ki segajo skoraj čez mejo. Zdaj pa tako … Določeni ljudje se mi zdijo vredni tega, da se izpostavim, mogoče osmešim in rahlo zadramatiziram samo sebe. A to samo zato, ker res verjamem, da je malo takih za katere je to povsem nesporno, saj sem jih odkrila drugačne.  Ker očitno takšna znanstva spadajo v moje življenje, da me nekaj naučijo. Da ne znam ne drugače in ne boljše. Da neučakano silim v trditve, ki mi najverjetneje ne ustrezajo, a jih hočem predvsem zavoljo njih samih. Da lahko nekaj čutim in nekam grem. Mogoče zveni precej butasto, a drugače ne gre. Hotela bi te drugačnega … takšnega, da bi me hotel brez vprašaja pod razumevanjem mojih prehitrih vprašanj. Hotela bi, da se sama ujamem znotraj tega kar želim in te najdem izven. Hotela bi, da si nekdo, ki bi ga ves čas hotela. A mislim, da sem obupala … nad tem, da si in nad tem, da bi te jaz še iskala. Ker sem precej utrujena. In vidim, da bi te rada našla nekje kjer te sploh ni in očitno nikoli ne boš. Ah, res grozljivo. Bom pa drugače in povsem izven okvirjev.  Ker se dejansko sama prizadanem bolj kot bi me kdorkoli drug lahko … in vsi mislijo kako razumem in kako enostavno prelistam naprej. A resnica je, da … da res razumem, da ne očitam in niti približno ne razmišljam o zamerjenemu, ampak … precej naveličano strmim. V to, kar mi ostaja, kar mi je ponujeno in kar imam za … predati. Ker bi se predala povsem, a se mi trenutno niti to ne da. Življenje je lepo, a včasih s priokusom. In četudi ne gre za nekaj, kar bi bilo vredno rezanja in preučevanja psihološko izpostavljenih kavčev, dvigam belo zastavo. Nad pristno naklonjenostjo, nad iskrenim maranjem, nad nezahtevnim všečkanjem, nad potencialno ljubeznijo. Fajn. Hvala vsem skoraj neudeleženim. Za nič in za marsikaj. Da sem lahko občutila ta velik nič, ki me je tresnil ob realna tla. Da sem lahko občutila ta toliko, ki mi je dal vedeti, da še sploh sem. Da vidim potenciale, kjer jih ni in, da ne razumem sebe, ko se trudim nekje, kjer je trud zaželjen na nivoju napada kobilic. A vendar … vem, da sem kriva sama, da ne poslušam, ne gledam in ne občutim tega, kar bi očitno naj. Da sem otrok televizije, ki pač upa in naivno išče.  Da ti vsake toliko dam ime, ki ga verjetno niti ne znam izgovoriti. Sama sem kriva. Ker si želim več kot je ponujeno. Ker se skrivam za iskanjem ljubezni ali nečesa temu podobnega, ko bi verjetno naj iskala mnogo manj. Ker, če je drugim dovoj, zakaj ni meni? In, če je drugim dovolj dobro, zakaj ni meni? A bojim se postati takšna brez … brez naivnega upa na več. A hkrati, zdravo … mislim, da sem na dobri poti tja.

Read Full Post »

… človeško …

Saj več ne vem. Verjetno sem motena. To bo. Zagotovo bo to. Ker vse ostalo bi bilo premalo izrazno in povsem … drugje. Zaspana sem, sedemnajstič poslušam taisto pesem in se ukvarjam s približno taisto mislijo. Taisto, taisto, taisto. Butasta beseda. Joj, vedno so mi šli na živce ljudje, ki so poudarjali svojo čudaškost zavoljo tega, ker je na neki točki biti čudak postalo moderno. Pa saj smo vsi čudni. Ves ta svet je en sam čudaški produkt nas čudnih, ki čudaško hlastamo po zares čudnih zadevah. Tako. In na živce si grem jaz, ki si te ure dokazujem precej bedne principe, ki si jih sploh ne lastim, a bi si jih naj, ker je mogoče njihovo neposedovanje moj manjko. Za druge. Aaaa! Pa, ko sploh nočem biti všečna zavoljo tega, kar nisem. A pridejo trenutki, ko pa se resnično posedeš za mizo, si naliješ kamiličnega čaja in se vprašaš: A je z mano kaj narobe? Mislim, saj to ni nič novega. To sem se vprašala že leta nazaj, a potem sem se tekom življenja med sestavljanjem koščkov sebe v celoto, ki jo danes maram, potrepljala po rami in si rekla, da je dobro. Da sem načeloma končana in … v splošnem sem tega mišljenja še zdaj. A vendar … gledam, vidim in predvsem dojemam, da mogoče pa se tu pa tam nisem vzgojila premosorazmerno s tem, kar bi morda rada doživljala. Očitno sem tu precej brcnila v temo. In pustila nogo v mraku ali nekaj … Joj, še duhovičenje ne pomaga. Dajmo se sklicevat na ponedeljkovo polno luno, na vpliv dogajanja na Japonskem, na glamurozna vstajenja, ki so se bojda odvijala v tem času, na sončno vreme, na ikre in na zeleno preprogo v moji dnevni sobi. Dajmo se sklicevat na vse, samo ne na to, da še vedno ne razumem … samo na to, prosim, ne.  Včasih bi se lahko preklofutala do onemoglosti, ko za vsako stvar najdem nek butast komentar, ko ne znam samo biti, ko prehitevam misli z besedami, ko … klaverno ugotovim, da vsega tega ne bom nikoli črtala z repertoarja, ker bi potem oklestila dobršnji del sebe. Tralalala. Skratka, nič. Hočem povedati nič. Problem imam. Bi rekla, da celo dva ali več. Ne znam zadržati stvari za sebe. Pa ne mislim skrivnosti drugih, temveč lastne. Predvsem zato, ker ne verjamem v skrivnosti. Mislim, da so balast, ki ga nosimo samo zato, da se počutimo pomembne. Če bi vsi potegnili svoja trupla iz omare, si jih pokazali in z njimi sedli k nedeljskemu kosilu, ne bi imeli strahov, da nas bodo pogubila. Ampak mi se moramo iskrenosti izogibat kot kugi, ker bi drugače bilo vse dorečeno, prav in jasno. Pa saj vseeno.  Res, vseeno mi je že na taki ravni, da ravni sploh ni. Rada bi samo povedala, da bi nekaj res rada povedala … da mi zmanjkuje besed, ker vse zveni mnogo preveliko. Ker gre samo za potencial nečesa, kar mogoče nikoli ne bi bilo … ampak, da bi le rada vedela. Ker včasih ne vem niti takrat, ko je najbolj jasno. To pa samo in zgolj zato, ker sem očitno v šoli Življenje manjkala na vseh učnih urah o medčloveških odnosih. Tu sem kot Raymond Babbitt pred posteljo … a boljše biti pred kot pa s Cruisom v. Eh.

Read Full Post »

Striptiz

 Mislim, da sem občasno neučakana poslušalka … tiste vrste oseba, ki mora povsod vtakniti del sebe zavoljo neke notranje težnje po deljenju. Verjetno me to občasno postavi pod neonski napis pametnajkovičke, ki z rutino pokroviteljstva črpa iz svojih ah tako zelo bogatih izkušenj. Občasno me res zanese v to smer … kot bi bila neka samooklicana mati pomočnica. O čutu in hrepenenju po reševanju v mojih očeh zgubljenih – raje ne bi … četudi lahko v svojo bran povem, da sem tukaj že na poti odrešitve. Imam neke vrste kompulzivno motnjo, ko za določene zadeve potrebujem ali rutinski postopek ali pa specifično urejeno okolje … od načina kako se lotim jaffa keksa do vsakovečernega parkiranja avtomobila. V mlajših letih sem po neparnem ali parnem številu korakov, ki sem jih potrebovala iz konca enega do začetka drugega pločnika sebi postavljala verjetnost uspešnosti v posameznih fragmentih življenja. Če je bil korak parne številke – mi bi uspelo. In da – večinoma sta zadnja dva koraka bila povsem izven merila ostalih. Ogoljufati sebe v od sebe zastavljeni ”igri”, premeteno a? Četudi se mi zdi slaboumno – ko vidim zvezdni utrinek (četudi obstaja opcija, da ga mnogokrat zamenjam z letalom) – si zaželim … mislim, da že lep čas isto željo. Občasno se ne spoznam na najbolj aktualne dogodke, ker preprosto ne najdem interesa za spremljanje poročil … še najmanj pa se moje dognanje ubada s politiko. Govorim, da pod pritiskom postanem izjemno produktivna, a se mi začenja dozdevati, da je to izgovor vseh, ki so mešanica lenobe, ležernosti in … dognanja, da življenje ne bi smelo biti sestavljeno iz ”moram”. Moje srednje ime bi moralo dejansko biti Preložena. Od enega nepomembnega telefonskega klica do obiska avtomehanične delavnice … prelagam in prelagam dokler res ne pride zadnji in skoraj sodni dan. A imam … srečo? Mogoče. Kajti večinoma se izkaže, da je zavlačevanje odprlo neko drugo opcijo in, da se vse nekako … zlije. Za večino zadev v svojem življenju, ki so res dobre in pomembne se nisem preveč pretegnila … a jih cenim z vsako svojo celico.

Četudi ne verjamem v tistega tistega boga in imam okoli religije celo mistiko prepleteno z vaškimi izkušnjami malih cerkva in precej majhnih duhovnikov, katerih pogled sega le pod predpasnik ”hišne pomočnice”, sem se v dveh bolečih situacijah obrnila nanj … kot bi bil, kot bi verjela … a dejansko sem le hotela. Včasih začnem nekaj, kar bi srčno rada dokončala, a preprosto najdem izgovor v času … ali pa ugotovim, da je manj srčno in bolj prenagljeno. V moji torbici je vedno polnilec za mobitel. V zadnjih mesecih sem iz svojega kroga prijateljev naredila skoraj trikotnik, a to ni tisto kar bi dala na listo svojih … malo manj bleščečih. Ne, slednje mi je precej dobra razrešitev nekaterih že malo bolanih pripetij. Ljudje in odnosi – ilegalno, še enkrat. Ne znam narediti prevala – v katerokoli smer. Pišem si listke o listkih, ker se moja pozabljivost loteva predelov, kjer za njo preprosto ni prostora. Večkrat na leto pospravljam omaro v kateri so moja oblačila z vedno istim rezultatom – ta je, da ga ni. V enem mesecu mi je uspelo zavoljo tega zorganiziranega kaosa trikrat izgubiti indeks v lastni sobi. Rada gledam vedno iste dele znanih serij zaradi občutka poznanosti, vedenja konca in preprostega ugodja. Ne javljam se na stacionarni telefon, ker vem, da me hočejo anketirat. V avtu imam študentski bon, ki sem ga pred dvema tednoma našla na tleh na črpalki in ga ne morem vnovčit … ker mi je žal, da sem ga pobrala, saj uradno ni moj. Hotela bi imeti nekoga, a ne vem, če sem nanj pripravljena, ker se bojim, da so moji motivi za ta čas še pre … prenekaj.

… sem izjemno razumna oseba, ki pa se mora občasno porazgubiti v iracionalnih delih, da lahko po krajšem obdobju samopomilovanja napreduje kot bojevnica na feminističnem zažiganju iz lesa izdelanih penisov. Pozabljam na okus oliv in sovražim, če se me kdorkoli, ki ni jaz, dotika po podplatih. Ko se mi nek človek v katerega sem polagala svoje zaupanje (ki ga nikoli ne delim selektivno temveč se giblje vedno v najvišjem možnem odstotku) izkaže kot zlagan … ne znam in nočem sestaviti popravnega izpita, saj se mi pri teh letih in po vseh izkušnjah – preprosto ne da. Prepogosto sklepam po sebi in upoštevam vse dejavnike nekogaršnjega življenja, četudi mi to odvzame več časa in energije kot je potrebno. S humorjem branim svoje spodrsljaje, s sarkazmom jim skušam plačati terapevta … Ne znam narisati spodobnega drevesa ali odigrati Žabe svatbo so imele na sintisajzer. Še vedno povsem naivno upam na eno pravo ljubezen, četudi verjamem v ves ” nekdo ti je namenjen v določenem obdobju in nič dlje” sistem. Moja družina mi je sveta in četudi bi me ranili kot nihče drug – je vsaka beseda čez njo – vaš osebni poziv meni na bojišče. Nikoli se ne bom sprijaznila z zavesami in preprogami … Vsak izziv se hitro pretihotapi v rutino in občasno se prav zbojim za sebe, ker morda bo edini logični naslednji korak participacija v cirkusu. Strah me je tistega nam še zmeraj nedojemljivega konca, četudi imam v glavi vse tisto, kar sem dognala, srečala, slišala in v kar sem prepričana … a imam dvom za prijatelja. Preveč se navežem na materialne spominke – od slik do ovitka prve od ”njega” prejete čokolade in potlej porabim ure samoterapiranja, da se prepričam v njihovo nepomembnost v primerjavi z vsebino srca … in nikoli ne končam povsem …

Read Full Post »

Kriva je luna …

A se vam kdaj zgodi, da bi se radi malo skrili pred sabo? Toliko, da se malo spočinejo misli in, da za en sam trennutek nisi. Ne toliko, da bi se pozabil, a dovolj, da se ne spomniš. Saj vem, da nima smisla, a precej nesmiselno je tako ali tako vse. Življenje je tak skupek tolikočesar, da občasno nisem več zmožna razsortirati lastnega počutja. Jeza in žalost se mi zdita kot en beden par, ki ves čas teži s svojo prisotnostjo in sili druge, da so tekmovalni pri družabnih igrah. Sreča je kot tisti prijatelj, ki vedno zamudi vsaj pol ure in statistično gledano tako vsaj pol življenja. Veselje se občasno zapije in poplesava okoli lastne osi ter zaradi mačka prespi večino nedelj. Ne vem. Kar klaverna družba se mi zdijo ti občutki, ki brez vsakršnega urnika krožijo čez nas. In najbolj butasto se mi zdi to, da se izjemno radi družijo med sabo, saj le redko znotraj sebe najdem recimo samo srečo, ki si ne bi za kompanjona kaj kmalu navlekla vsaj kakšnega koščka žalosti. Res, lep pozdrav vsem skupaj. Zatekanje v metafore me utruja, moje razumevanje sveta me ne bodri sploh in sama si te dni precej najedam. Verjetno zato, ker me trenutno obdajajo situacije na katere nimam nikakršnega vpliva. Kjer ne morem preposto narediti kakšne velike geste in si rešiti strahove. Joj, svet, dajem ti rdeč karton za vse igre. Res. Pa sebi pišem opomin in ukor razrednika. Tako zelo rada živim, da me vsaka sekunda, ko na to pozabim, povsem potre. Ker se mi zdi izgubljena in potem se izgubim še jaz. In tako rada živim, da me vsaka sekunda za katero vem, da meni bližnji ne čutijo podobno, povsem pogubi. Aaa! Nahranila lačne, mir na svetu in koruze za vse. Res. Moje besede so na nivoju hotenja misic na tekmovanjih, a zato niso nič manj resnične. Določenih stvari preprosto nočem, a to ne pomeni, da se ne bodo zgodile.

Read Full Post »

Older Posts »