Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2013

Za nekatere ljudi človek misli, da bodo večni. Mogoče ne misli toliko kot si želi. In, ko pride trenutek, ko se naenkrat zaveš svoje zmote in, ko si soočen s tem, da boš moral izpustiti … ne zdaj, ne jutri, a nekega dne pa zagotovo … te ta ugotovitev ulovi povsem nepripravljenega. Pa ne, ker se ne bi že mučil čez te korake imenovane življenje in ne, ker bi bil toliko zaslepljen, da ne bi razumel poteka, ampak ker je teorija sprejemanja določenih oh tako zelo naravnih razpletov povsem na napačnem bregu od prakse. In sovražim celotno zgodbo, ki jo to poglavje ponuja. Sovražim, da bi naj sprejemala, razumela, skomignila z rameni in živela takoj naprej. In v takih trenutkih bi življenju stisnila focn in mu obrnila hrbet, ker … če nam je priredilo odhajanje kot neglamurozen dogodek na redni bazi, zakaj nam ni vgradilo opcije apatičnega dojemanja le tega.

In tole kaj bom sedaj napisala ni moja verzija karanja temveč samo grd primer tega kako se kot ljudje res nismo izkazali. Pred nekaj dnevi sem bila priča kako se je v bolnišnici starejša gospa na veliko, povsem ponižno in zares iskreno zahvaljevala zdravniku, ki jo je spet spravil na noge. In seveda je lepo videt, da gospa ceni, da gospa hvali in, da mu skoraj podari svojo penzijo, da je dejansko samo naredil to kar mora, za kar je plačan. Ker je to njegova služba. In seveda je rešeno življenje v grobem bolj pomembno kot dobro zapečene rebre v restavraciji, a vendar … Nam je postalo tako tuje, da nekje za nas res poskrbijo, da smo polni ponižnosti, ko v krogu belih in modrih halij naletimo na kanček človeškosti?

Prosim, ne razumimo se narobe. Ekstremno podpiram in nasloh pojem slavospev ljudem, ki so si za svoj cilj postavili reševanje in ohranjanje življenj drugih. In med njimi se najdejo nekateri, ki so vredni ogromno in, ki omogočajo, da se počutimo položene v dobre roke. A potem pa … Potem pa imaš svojega človeka v bolnišnici. Odvisnega od pomoči drugih, nerazpoznavnega zaradi bolezni, ki mu jemlje moči in dostojanstva, postavljenega v situacijo, ki se je je vedno bal. In, ki si se je z njim bal ti. Pa vendar se moraš med vsemi ostalim strahovi, bolečino, formalnostmi, kurčevimi poskusi sprejemanja ter rednim guglanjem izrekov, ki jih  -med bežnim tretjim skoraj pogovorom z zdravnikom, ki se uspe za tren ustaviti na hodniku – znova nisi razumel, ukvarjaš še z idiotizmom nekaterih vrlih medicinskih sester.

Meni je žal, da ste preobremenjene. Da je plača slaba. Da so ljudje naporni. Žal mi je, da vas obremenjujemo z našimi boleznimi in vam, dajemo občutek, da smo vam s svojim vnetjem samo hoteli zajebat dan. A verjemite mi, da bolnišnica ni naš izbor dopustniške destinacije in, da vaš aroganten obraz ni na našem seznamu najraje videnega. Ker roko na srce, vsakič, ko vas vprašamo za najmanjšo zadevo, se počutimo ponižni in nasploh povsem butasti, da odgovora nismo preverili na internetu. Ker ve ste tako zelo zaposlene z igranjem brezsrčnežev. Dasiravno se mi to te dni sploh več ne zdi kot igra. In še enkrat, vem, da niste vse take, da se nekatere raztrgate za paciente in resnično garate. Prosim, ne podcenjujem vašega dela in vsakič, ko srečam sestro vašega kova, sem presrečna, ker imam občutek, da bo z ljudmi dobro. A te dni mi je pot prekrižalo preveč tistih drugih, ki svoj poklic opravljajo kot breme, ki ljudi obravnavajo kot nadlogo. Ki se petelinijo po hodnikih kot da bi se morala metati po kolenih za njimi in jim metati bisere ter medalje za rešitev človeštva. Ki se do ljudi ujetih v nikoli želenih razmerah obnašajo kot, da same nimajo babic, mam, bratov ali kogarkoli za katerega bi želele v taistih razmerah korekten odnos. Da, ko te življenje sili na kolena, da te nekdo ob tem ne tolče.

Hočem povedati …. Če lahko na koncu dneva po tem, ko ste nadrle nepokretnega človeka, zalučale hrano tako daleč stran, da od  bolezni oslabela oseba ne more do nje, preklele vse starejše paciente, ki so vas mogoče prevečkrat vprašali isto … Če si lahko ob koncu takega dneva rečete, da ste res ponosne na svoje delo in na človeka v katerega ste zrasle, potem vam res zavidam vašo sposobnost napačnega dojemanja tega kar šteje. Ker ste zmožne samo molčečega dela za tekočim trakom in nevredne vsakega vdiha, ki ga ljudje zapravljamo ob nerazumevanju vaše bolne obravnave. Veste, nihče izmed nas se noče znajti v vašem delovnem okolju. Ne zaradi sebe in ne zaradi svojih bližnjih. A žal tu nimamo besede in smo vam vsake toliko prepuščeni na milost in nemilost. In ob vseh diagnozah, iskanju moči ter izhodov, res nimam volje loviti po hodniku tiste, ki s svojim pristopom iz človeka, ki ga imam neizmerno rada, skušajo narediti stvar.

Nekoč sem pri mini golfu s palico svoji prijateljici pomotoma presekala ustnico. Po tem neljubem dogodku sem ugotovila, da golf ni moj šport. In mislim, da je dobrro prisluhniti sebi in svojim talentom. Preden torej greš za medicinsko sestro naredi, prosim, dvoje. Postavi se med ljudi in se vprašaj ali bi jim raje pomagala ali bi jih raje namlatila.  Kot drugo pa preveri utrip srca. Če ga nimaš, idi za karkoli, kjer nni pretiranega stika z ljudmi … idi za viličarja, v rudnik ali pa v politiko … A nikakor pa med ljudi, ki bi bili od tebe odvisni.

V primeru ignoriranja mojega predloga pa vljudno vabljene na moj oddelek.

Advertisements

Read Full Post »

O-o

Bodimo iskreni. Življenje je tu pa tam kurčevo. Občasno celo prekurčevo. Do te mere, da bi ga polil s kislino, odstranil s seznama facebook prijateljev, mu v glavo metal granitne kocke, po njem uriniral, ga prisilil v goltanje rozin ter mu rekel ponedeljek. Postrigel bi ga na balin, mu slekel hlače in ga nagega poslal na ulico v dokolenkah z motivom Hajdi. Naredil bi mu premnoge grozovite zadeve, saj prav te nad tabo izvaja sam. A katerikoli zločinski prijem bi izvajal nad tem življenjem …. zavrgel ga ne bi. 

 

Read Full Post »

Halo

Mogoče šepaš. Mogoče razmišljaš o nepremičninah, iščeš drugo črno nogavico, si greš s prsti čez brado. Mogoče jecljaš, ko si nesiguren, prebiraš intelektualne knjige zavoljo učenja tujk, ubijaš muhe in izvezuješ gobeline. Mogoče rad piješ mleko. Iz kartona. In mogoče sovražiš cirkus, rad rišeš brke na obraze na naslovnicah in si trikrat na dan spreminjaš profilno sliko na facebooku. Mogoče si povsem normalen ali pa niti ne. Mogoče si zdaj želiš nekaj kar si jutri več ne boš, mogoče iščeš šport, ki ga ne boš opustil, preletavaš tv programe, a na koncu vseeno raje pogledaš že stokrat viden film in mogoče si poln brezveznih pregovorov. Mogoče znaš na kitaro odigrati tri akorde, se veseliš božiča kot majhen otrok, obupaš pri vsakem poskusu opustitve kajenja in mogoče si kupiš šampon še preden si starega polovično porabil. Mogoče si vse to ali pa nič. Nevrotik brez posluha, samotar s pesmarico, čudak s smislom za ikebane, tip katermu bom štrikala zokne ter brusila mačeto za vsakodnevni lov na korenček.

Mogoče nisi nič od tega in mogoče si vse. A bodisi karkoli. Zdi se mi, da je čas, da se predstaviš.

Read Full Post »

Jutri

Danes je eden tak dan, ko bi se spravila na kavč s sodom gina in tremi kilogrami milchschnitte. Ne sprašujem se zakaj in niti se nimam za permanentno ranjeno. Pač mi ni. Danes se mi zdi narobe toliko raznolikih področij, da bi lahko z metaforično motorko obrezovala poglavja sveta. A verjetno bi samo prišla do zaključka, da sta le kerozin in šibica odgovor. To je tak dan, ko ugovotiš mnoge nepravilnosti in se izjemno odraslo vsedeš na parket, udarjaš z nogami ob tla, kričiš besedi ‘ni fer’ in se ipično polulaš na mamine čevlje. A kaj je sploh fer? Še hofer trdi, da je več kot to, zakaj pol ne bi bilo življenje manj.

Nepopisno si grem na živce. Ker se že lep čas počutim kot rahitični hrček, ki se zaganja po jebenem kolesu v izvenelem optimizmu, da bo zakorakal kam drugam kot na v že od sebe potlačeno seno. Površna sem pri svojem hotenju in prelena za uresničenje nekaterih preprostih premikov. A verjetno bom le taka dosegla vse, kar dejansko želim. Le, da ne več jutri, temveč zdaj. No, ok. Bodimo iskreni, ta zdaj bo prožna zadeva. Do jutri :).

 

Read Full Post »