Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2013

Ti je jasno?

Včasih greš na sprehod pa ti je vse jasno. In včasih greš do kavča pa ti ni nič. To je življenje. Jaz se res sprašujem koliko lekcije je v vsakem koraku in koliko svobode je v lekcijah. Pa, če se mi gre sploh za svobodo ali se mi gre za prijetno omejenost. A koliko prijetnega je v omejenem? Hm. Če zdaj povem, da sploh ne želim povedati nič, ker sem na eni točki izgubila voljo po udrihanju čez lastne misli, bi lagala. Ker je vedno nekaj. 

Recimo to, da se sama sebi zazdim kot kak lik iz stripa. Tak, ki gre vsem malo na živce, a mu vseeno želijo, da spet ne pade v prepad. Čeprav zgodovina padcev pokaže, da sploh niso dramatični. Kaj te vem, jebemti. Srečna sem. In to precej na precej smešni ravni. Ker očitno so leta tista, ki štejejo. Ker z leti izkušnje izgubljajo teatralnost in te osvobodijo okov, ki si jih sam štrikaš ob ogledovanju serij. 

Jaz nisem nekdo, ki bi bil z lahkoto … kjerkoli in karkoli. Nisem, ne. In sem že skoraj cela oseba, sestavljena iz vsega kar sem hotela biti in česa nisem hotela spoznati. Vse to sem in to večkrat. In ne zanima me politika in ne vem točno kje je kakšna valuta in povsem pozabim  vrniti klic in ne najdem ključev v nobeni torbici in načeloma bi rada bila na tolikih odnosih mnogo bolj zagreta kot sem. 

A te dni bi rada samo eno … ležala na travniku in bila. Ker sem trenutno tako dobro, da se mi zdi kar brezveze sedeti na stolu v kuhinji in se pretvarjati, da je kot zmeraj. Ker ni. Ker nisem. Ker ne bom? Hm, o tem pa drugič.

Ko imam rada, imam rada z vsem. In to ne izgine. V mojem življenju je le redkim uspelo izbrisati svoje ime iz moje ‘i will always love you’ kartoteke. Pa še tistim, ki je to uspelo, sem nekako izborila vsaj bledi odtis. Ker drugače ne znam in ne zmorem in, ker … se bi mi zdelo bedno. To, da sem nekoga imela rada samo na omejen rok. Ok, seveda se jakost tega ‘radometja’ spremeni in ljudje se poslavljamo kot po tekočem traku in ljudje se prizadanemo in ljudje se razočaramo. A to je življenje. Nič boljše in nič slabše. Ker se dejansko oklepamo drugih, da ne bi izgubili sebe. In s tem se že izgubljamo. Noro, ha? 

Skratka, ne sovražim, ker nočem in, ker ne rabim. Zaradi mene lahko tudi celotno besedo črtamo iz knjige obstoja, ker se mi koncept sovraštva zdi jako butast in povsem neprimeren. Če nekaj ali nekdo ni zate pač pojdi dalje do tistega kar je. Vmes pa ne čuti nič drugega kot up na za sebe boljše. In se joči, božaj, prebiraj, rasti ter bodi najboljša verzija sebe. Pa opusti laži in sprenevedanje in varanje in igranje (razen, če si na poti v holywood) in pretvarjanje in ogovarjanje in poniževanje in … opusti vse bedno kar smo ustvarili, da si na dnevni bazi grenimo teh nekaj dni, ki so nam dani. In bi nam bili lahko dani povsem fantastično. 

Nekoč sem mislila, da bom kar umrla. Od razočaranja, prizadetosti, nenadne pavze pri filmu za katerega sem verjela, da se bo ustavil samo na svojem dejanskem koncu. Brez reklam. A nisem umrla. In drugič sem mislila, da bi morala misliti, da bom kar umrla. A nisem tega niti za trenutek, ker sem se naučila boljše. Ker kdorkoli sem in kamorkoli bom šla, sem dobro dokler ne izgubim te sebe, ki lahko brez oklepanja živi. In ni me sram povedati za vsak trenutek, ko pa sem se izgubila, jokala in dramatično potrebovala. Ker se je teh trenutkov tekom mojega obstoja nabralo toliko, da bi jih bilo precej idiotsko zanikat. In, če kaj nisem, nisem idiot. No … recimo 🙂

Advertisements

Read Full Post »

Če bi me te dni kdorkoli vprašal kaj počnem (če bi ga dejansko zanimalo in bi si vzel minuto do šestnajst), bi mu z veseljem povedala, da izpisujem svojo dušo. Ne v smislu, da jo izpisujem iz vrtca imenovanega življenje, ampak zgolj, da res pišem. O svetu, odnosih, sebi in vsem. In ljubim to. To je nekaj kar bi lahko (za razliko od štihanja vrta) počela večno. No, ta moj omejeni večno.

Pa dajmo še drugače. Naredila sem anketo naključnih mimoidočih. In, ker sem v stanovanju s sabo ter psom, sem vprašala sebe, ki sem naključno šla mimo medtem ko je moj pes še vedno bil nem. Ne nem kot brez glasu, ampak zgolj nem kot brez besed. Človeških. Četudi so slednje včasih vredne vse nemosti tega sveta. Torej. Vprašala sem se in ugotovila, da ne vem. Ne vem zakaj ne zmorem čutiti tega, kar si želim, da bi. In mi je vseeno. Ne vem zakaj se ne znam disciplinirati na vsaj treh področjih. In mi je vseeno. Ne vem zakaj sebe in svet kamufliram v humor, ko sem živčna. In mi je vseeno. Ne vem zakaj sem prebolela s tako hitrostjo in o jebemti – res mi je vseeno. Ker mi je po 28 letih bičanja lastnih misli in vsega kar sem postalo jasno, da dokler je meni vseeno, je vseeno nasploh. In sem svobodna v svojem ravnanju. No, do tistih obronkov podrkavanja po zakoniku.

I’ve been looking for freedom je pesem, ki mogoče ni prisotna pri oplojevanju žena, je pa definitivno naslovna pesem naših življenj. In če ni tragike v tem, da ti Hasselhoffov dečko prepeva čez vso potovanje potem tudi ne vem … zatorej je bolje to opevano svobodo najti prej ter njegov hit nadomestiti s kakim drugim … Ne gane me, bi recimo bil naslednji korak. V kolikor se ob tem melosu ne želiš vstreliti vsaj v koleno.

Ne vem. In dobro je. Vem, da bi nekoč rada živela z nekom, a mogoče ne ves čas. Da bi rada imela mini verzijo sebe, a ne nujno med zdaj in precej potem. Rada bi pisala, potovala, se čudila, navduševala in bila. Bila bi med vsemi stenami, ki bi jih lahko sama rušila in gradila. Z roza mini bagerjem ter vetrom v laseh. Ne vem. Preklinjala bi, ko mi je in pustila, da besede nedamsko obvisijo v zraku. Bila bi s tolikimi, a dosti sama.

Pila bi in se krohotala, jedla polento, seksala in o tem govorila tujcem …  in si pustila biti srečna. Gledala oblake ter verjela … v vse tisto, kar nihče ne izgovori in v nič od tistega, kar velja za splošno znano. Ker resnično –  in to ni zajebancija – menim, da moramo sebe porušiti do temeljev, da se lahko zgradimo v prave ljudi.

Read Full Post »