Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2012

Edina verzija

Jaz mislim, da se človek preveč naveže. Na ljudi. Nikoli se ne navežeš preveč na živali, ker te slednje dejansko ne prizadanejo. Prizadane te njihov odhod, ki pa ga tako ali tako zakrivi narava. Če govorimo o ’tistem’ odhodu. Na žival si dovoljeno navezan, brez pomislekov, dvomov, brez sledi nezaupanja. Razen, če se bojiš, da te bo hrček zapustil za sosedo.

Ja, to bo tak blog. Poln rahle bede in depresije. Kot Maribor te dni. O katerem bi tudi spisala esej ali šest, ampak se mi ne da. Ker toliko idiotizma bi verjetno povzročilo eksplozijo mojega ekrana, pa sem rahlo navezana in nočem … adijo, Franca.

Jaz sem motena. Brez ‘ampak’, brez ‘zato’, brez opravičil. Gre za to, da je človek vržen v en svet katerega pravila, načini in odnosi večkrat trkajo na obrokne razumnega. Predvsem, ko te soočajo s tem, da nič ni tako kot se zdi. Motena sem, ker vse to vem, a še vedno reagiram v dani situaciji kot srna pred žarometi. In namesto, da bi zbežala v gozd, se bočnega zalučam na haubo. Bravo.

In na tem svetu najbolj sovražim laži. Ker mi nihče nikoli ne bo mogel dopovedati, da je tisto kar ne veš, manj boleče od tistega, kar so ti blagovoljili podati. Jaz sovražim laži, ker sama v njih ne vidim smisla. Ker pomenijo, da se počne nekaj za kar se ve, da je narobe. Ker, če ne bi bilo narobe – potem ne bi bilo potrebno zadaviti resnice. In Alka Vujica se mi zdi s svojo ‘laži laži laži me’ grozljiva. Ja, pa sem povedala.
V mojih očeh je laž samo strahopetno izmikanje konfrontaciji. Je začetek konca nekega odnosa, ker pokaže, da nekdo ne zaupa, drugi pa več ne bo mogel.

Jaz sovražim laži. Ker so zakamuflirane kot resnica le nekaj časa, potem pa se pokažejo v vsej svoji gloriji in … prizadanejo veliko bolj kot bi resnica. Jaz sovražim laži, ker je svet tako ali tako že zakompliciran prostor v katerem se dogajajo razne cirkuške točke tragičnih razsežnosti.

Jaz sovražim laži, ker za njih rabiš troje – čas , zmožnost odpuščanja ter na novo zgrajeno zaupanje . In to troje (ne glede na to kako biblijsko bi od mene bilo) manjka v moji kartoteki. Jaz imam čas za Big bang theory, imam zmožnost razumevanja bedne izbire ter rada gradim večplastne tople sendviče … pa rada se nikoli ne vprašam, če mi je pravkar bila povedana kakšna za mene prilagojena verzija ali resnica. Ker v mojem svetu je resnica edina verzija.

In ja, mogoče sem naivna, idealistična in bi rada doprinesla svetu mir, nahranla lačne, nas vse odela v pur peno ter nam rekla sestre … a klinc. Takle mamo …

 

 

Advertisements

Read Full Post »

Joj, jaz res tak iskreno sovražim ljudi. Ne vse, ampak ogromno. Kdo nas je dal na pediestal sveta in nam dovolil, da se obnašamo kot največji razsodniki, lastniki ter posledično popolni idioti?! Dan za dnem ubijamo naravo pa se potem jočemo, ko nas udari nazaj. Govorimo o naravnih katastrofah, o žrtvah, o politiki … a delamo taisto naprej. Dan za dnem se koljemo med sabo – ali na bojišču ali pa pač pred pragom, ker nam je barva sosedove fasade antipatična do te mere, da njegovo hčerko označimo za kurbo. Super smo. Dan za dnem si gradimo svoje kraljestvo v katerem so nekatera bitja po naši diagnozi in strokovni presoji pač manjvredna. Ker jih lahko jemo, vzgajamo in mučimo. Ker mi smo ja na vrhu lestvice razvitih. In vse to pod pretvezo preživetja. Ne, res? Bi res prenehali eksestirati, če bi odvrgli jeben mitraljez (ali katerakoli bojna oprema je zdaj moderna), si obrisali manipulacije iz oči ter se zavedali, da se v teh dneh ne borimo za svobodo temveč za denar drugih. In – bi res nehali obstajati, če bi postali … človeški?

Ne, to sploh ni izraz. Ker biti človeški je v teh časih skoraj žalitev. Človeško je pogledati stran, pustiti, da se dogaja, si v odvisnost dati vse kar je možno. In, če je to to – bi prosim bila raje živalska. Aja, opa … čakaj, to pa je potem tudi slabo, ker me lahko potem vsak tako človeški človek pretepa, me da na verigo, mi odreka vodo in hrano, me odvrže iz avta, me stlači v zavetišče, me ustreli. Ko sem pač odveč. Hja, potem pa je že boljše biti človek ali? Aja, čakaj … saj tudi takih se znebijo, ko so odveč. Jebemti, kaj pa je danes v tem svetu sploh še dobro biti?

Rada bi rekla samo to … ko slišim po poročili, da je neka bedna in pomilovanja vredna ženska pustila na svojemu psu ovratnico vsa leta na isti širini, da se je ovratnica psu vrasla v vrat … ko slišim za strupene vabe, ki se nastavljajo živalim … ko vidim pse priklenjene ob ute na žgočem soncu in hudi zimi … ko se peljem mimo tisočih mačk, ki so jih povozili tisti, ki se jim z atejevim mercedezom mudi na hočke vampe … ko vidim slike iz zavetišč, ki so prepolna medtem ko si svet kupuje pasemske živali, ki se jih občasno vzgaja v tesnih kletkah … ko se zavem v kakšne ljudi smo ‘odrasli’, me boli, mi je grozno in me je sram. Sram, da sem iste vrste kot nekdo, ki v tem trenutku muči nekoga, ki mu je brezpogojno vdan.

In takim ‘ljudem’ želim, iz srca in brez sramu, da na lastni koži izkusijo vsa grozodejstva, ki so jih prizadeli drugim.

Za mene niste ljudje, ste samo bedno opravičilo za očitno napačno naloženo spermo.

Read Full Post »

Narod

Hjoj, prav moram. Ker me žge v duši in v ledvičnih kamnih. Če jih le imam. Upam, da ne. Bi pa rekla, da sem jih v enem samem trenutku dobila. To pa čir pa kugo pa še par drugih bolezni, ki bi lahko bile posledica videnega. Jaz res ne maram ljudi. Vsaj večine. Ker me spravljajo na rob razumnosti, ko samo strmim in se pri sebi sprašujem – ali je res možno? In ja, kakopak – je možno.

Možno je recimo to, da govorimo te dni o tem, da nas je doletela ta velika katastrofa, a se težko strinjam z besedo ‘doletela’. Ni bila narava tista, ki nas je pustila nepripravljene. Ni bila narava tista, ki je naenkrat zlila na določene kraje milijone litrov vode. Narava je redko tista, ki si zasluži titulo ‘kriva’. Medtem pa smo Slovenci poglavje zase. Medtem ko bi ostali narodi ob opozorilu takih količin pobesnele vode sprožili največje možne akcije, da zavarujejo svoje ljudi, smo mi narod upanja. Francka za vozom gre spet naokoli. Ne, stanje ne bi potrebovalo biti takšno kot je, če bi vodilni ljudje naredili kaj več za svoj narod in manj za svoje denarnice. Bedna točka za predvolilni čas, a ne? In sedaj, ko v vsem kaosu, gasilci po cele noči skušajo rešiti kar se rešiti da, se pa vodilni vsedejo na toplo in si rečejo – klinc, rabimo denar, dajmo jih po opravljenem kar odpustit. Noro dobra ideja. Skoraj tak dobra kot to, da se minister vsede na helikopter, preleti prizadete kraje in reče, da to res ni dobro. Gumi škornje si daj gor pa pomagaj! Eh …

Ljudje, ki v rokah držijo usmeritve naših življenj imajo precej pokvarjenega garmina. Pa mislim, da tudi maha več ne zaznajo … razen tistega, ki se je razbohotil čez njihove prazne obljube.

 

 

Read Full Post »