Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2012

Štekaš?

Strah pred neznanim je verjetno lepilo, ki nas povezuje. Ali pač? Ker verjetno moramo imeti nekaj skupnega, mi – ljudje. Ali pa vsaj sence teh. Vsakič namreč hrepenim po premikih in, ko so pred mano, otrpnem kot neka bedna žaba v času zime. A potem kar gre … ker je življenje narejeno na tak način, da lahko zastane samo do določene mere. In zastane samo takrat, ko si dejansko želiš mirovanja, ker še moraš dognati … oh bog, ko bi mi bilo živeti v času Platona, da bi ure in ure ob kamiličnem čaju debatirala o votlinah in prikovanosti naših duš. Pa, da bi mi zato plačali … v srebrnikih. Res. 

Najprej sem želela, potem sem ihtavo zahtevala in končno sem dobila … in zdaj ne vem kam s tem. Zabavno, ha? A ljudje smo načeloma taki stand up komiki znotraj sebe, le da nekateri to tudi javno priznamo. Pa ne sramujem se svojih izpadov, ko v času, ko imam dokaj vse (jemljimo ta vse z rezervo, ker če bi res hotela vse, bi se verjetno ugonobila za nič), ihte strmim v preteklost, ko nisem imela niti predkožice česarkoli … oh, premiki. 

In najbolj zabavno od vse te zabavnosti je dejstvo, da se mi čez tri mesece več sploh ne bo zdelo drugače kot povsem normalno. Ker nenazadnje bo poznano in domače in se bo zdelo kot da nikoli ni bilo drugače. Taki smo ljudje in tako delujemo. In vsake toliko potrebujemo pretrese in potenciale napredka, da se morbit spravimo iz naše cone udobnosti ter naredimo. Nekaj. In moj nekaj je zdaj. Bog nam vsem pomagaj, kajti vsaj dva tedna jamranja so pred nami …in težki kumulus bo razpolovil svoje obličje ter sijalo bo sonce zmage in mavrica bo ob zvoku dežja kazala pot mojemu … idiotizmu. Da, natanko slednjemu. Verjetno si bom tekom današnjega dne še napisala kako borbeno pesem v smislu Hej brigade, ter si na roko vtetovirala geslo – pot je cilj. Ampak klinc, eni živimo dramatično, zato da se izognemo drami. Štekate? 😉

Read Full Post »