Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2010

Okronana

Zdaj bi se okronala za kraljico patetike. Zbrala bi vse sosede, se posedla na pediestal izdelan iz opek na katerih bi bile prilepljene fotografije gobarjev in letečih mačk ter ob zvokih cimbal na svojo glavo pozicionirala ta kraljevski nakit. In ljudje bi ploskali, kričali moje ime ter jedli janeževe kekse v obliki mojega zapestja. Smilim se sama sebi na takem nivoju, da bi se lahko poslala v kot ali pa na ”tihe” stopnice. Ihtela bi ob policah kornfleksov, kjer več ne najdem meni naljubših, ker so jih preprosto nehali izdelovat. Zaradi premalega povpraševanja. Ki ga kot ti kornfleksi danes čutim tudi sama. Saj pravim, posebna vrsta bedastoče trka na moja vrata. To so te ure, ko bi se najraje ločila od sebe in na vhod v svoje stanovanje nabila prečrtano sliko … lastnega obraza.

Včasih je namreč toliko vsega, da te, ko nastopi en samcat trenutek ničesar, ta povsem razoroži. Da ti vedeti, kako utrujen dejansko si in … ja. Ja, ja, ja. Tritisočkrat ”ja” in sedemkrat ”ne”. In potem še dva kubika ”ne vem”. Pa obilico ”mogoče”. In seveda en sam, a toliko bolj odločen ”vem”. Polovično nakazovanje hotenja korakov drugih in brezskrbno tratenje časa s sabo. Malomarno zapovedane prepovedi želja in vednost butasih vzgibov za slednje. In … trenutno nimam niti dovolj energije, da bi sploh dejansko uživala v lastnem napol apatičnem trpljenju emocionalne predoziranosti.

Ko bom velika, bom tako velika, da me bodo ganile samo zares ogromne stvari. Eh, lažem. Naj me gane vse in naj bom mala še naprej in naj se jočem ob gledanju reklame za rafaelo in naj sanjarim do večno. Jutri bo tako ali tako spet toliko vsega, da bom morala svojo krono kraljice patetike za nekaj časa odložiti v bordo rdečo skrinjo. Taisto skrinjo v kateri hranim krono najbolj namuljene, najbolj iščoče, najhitreje zainteresirane, najbolj hoteno naivne in nadvse iskreno hrepeneče mene.

In že izdelujem novo …

Advertisements

Read Full Post »

Pa …

In ja … nič. To je približno to, kar imam za povedat. Nič. A vendar čutim izjemno željo, da bi to delila. Zatorej se že vnaprej opravičujem tistemu, ki morbit to prebira. Bedno bo. Približno tako bedno kot bi bil trenutno beden sprehod po moji glavi. Oh, lažem. Sprehod po moji glavi bi bil pravi Disneyland v primerjavi s tem, kar bo zapisano tu. Kajti v mojih mislih so enorogi (za ostale poznani kot samorogi), ki grizljajo velike kose sladkorne pene v obliki špohtla. V mojih mislih se vrti pesem Svega če bit in prelep sintisajzerist udriha po tipkah z gestami virtuoza medtem ko na ledu enaidvajset moških v pajkicah pleše Labodje jezero in se bori proti genitalnemu herpesu. Krasna predstava, vem.

Preveč hočem … preveč hočem povedati sebi, kako sem, ker je edini pravi odgovor ta, da ne vem. Da nimam pojma. In, da mogoče trenutno sploh nisem preveč. In, ko bom – si bom povedala še prevečkrat.

Read Full Post »

Patetika

Verjetno bo zvenelo smešno s pridihom banale. A to mi gre po glavi in s tem je tudi točka banalnosti odrezana, ker … karkoli je znotraj človeka samega – šteje. In ni nepomembno. Poprej sem ležala v postelji, iščoča nekaj takega kot nivo rahlo hladnješega ozračja, ter sama sebi rekla, da imam toliko za ponudit. V mislih sem imela, da imam toliko za ponudit in predat nekomu drugemu. In tu ne ciljam na davčni urad ali ljudi za borznimi okenci (četudi bom tudi tam čez tri mesece verjetno odlična stranka). Da, to bo eden izmed teh blogov. Zadnje dni se namreč vsak bolj poglobljen pogovor vrti okoli odnosov in, če smo iskreni, so tudi naša hrepenenja usmerjena na to področje. Malo sem izgubila občutek občutka, da je nekdo ob tebi. Te spremlja, spodbuja, pusti biti, a hkrati izzove in nadgrajuje. Sploh to obstaja? Ali si samo drug drugemo izsrkamo najboljše in … nadaljujemo? Najraje bi šla v neko komuno, kjer bi goli obirali grozdje, se mazali z margarino in ob večernem ognju peli pesmi plodnosti. Šla bi v čas, ko ni bilo toliko razmišljanja, analiz in kompliciranja okoli najbolj naravnih in prijetnih stvari. Na nek košček zemlje, kjer se človeka ceni … zavoljo tega, ker preprosto je. A ljubezen dobiva smešno konotacijo in zdi se, da jo bom nekoč lahko povezovala le še s čudovitimi reklamami, kjer si iz ljubezni vsi podarjajo čokolade.

In potem ti uspeva in uresničuješ sanje. In se občasno celo sam rahlo potrepljaš po še približno mladostni rami in si rečeš:”pohvaljena, vsaj malo”.  A nekaj manjka … cel čas. Pa preprosto ne znaš s prstom pokazati na ta nekaj. Mogoče pa samo že ves čas uporabljam napačni prst.

Read Full Post »