Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2013

Že dlje časa se rada grem eno igrico. Nič ilegalnega. Razen, če so bedaste in nesmiselne igre nezakonite. Medtem ko se vozim v avtu in do mene prihajajo razni najnovejši hiti ter občasni hitro prekinjeni zvoki harmonike, si včasih rečem, da bo naslednja pesem prelomna. Kar pomeni, da bo nekako na misteriozni način napovedala nek segment mojega življenja. Od ljubezni do … večinoma ljubezni. Danes je ta divje pametna igra ujela zvoke Petra Graša. Kar je samo po sebi dovolj, da se zalučam v jamo in dočakam Danijelo. Ker, če kdo pati in jamra – čeprav ob veselem ritmu sintisajzera – je to gospod Petar. A jebat ga, ni on kriv, da se jaz s sabo igram v avtu.

Nimam navdiha. Za duhovičenje, iskanje nekih kvazi modrosti ter za pisanje česarkoli drugega kot tega niča, ki me trenutno preveva. Morda zaradi utrujenosti, kože nagubane od toplic, obleganih oči od nadležnih otrok skakajočih v toplicah ter umu travmatiziranem od fkk oddelka toplic. A ni mi. Za biti karkoli drugega kot prazna, ker je to tudi del. Mene, ki … ki bi delila mnogo več od huba bube, a bi v tem trenutku še slednjo potisnila globoko v taško ter pobegnila prek njive, ker mi ne prekriža poti nihče, kjer bi moja huba buba našla svoj dom. Ha?

Zaljubila bi se. Povsem nesprejemljivo za leta, brezglavo za izkušnje, predivje za svet in prenaivno za sebe. A bi. Metala bi štikle srca naokoli v taistega človeka ter ihtela od sreče, ko bi mi kak štikl sebe zalučal nazaj. Shranjevala bi občutke v steklenice ter jih alfabetično označevala na moji polički življenja. Izmislila bi si skrivnostni pozdrav za moj krog ljubezni, kjer bi bilo vsebovano pljuvanje po podplatih, otipavanje ledvic ter recitiranje Robbia Williamsa. Slikala bi se med občevanjem ter nama izvezla puloverje s tem motivom za na božično družinsko razglednico. Bila bi nora od hormonov, oslepljena od obljub, prenatrpana s prihodnostjo ter najdena drugje. To zdaj nima nobenega smisla in to je za to, ker ga nikoli ni imelo. Sem sama svoj ded. Sama svoja ženska. Žival, rastlina, predmet, država in vas. Sama sem vse svoje, kar bi želela biti. A ti (in bog daj, da te identificiramo prej, ko bo identifikacija (po zobeh) potrebna) bi lahko bil tisti del mene same, ki ga sploh ne potrebujem, a ravno s tem toliko bolj dobrodošel. 

 

Advertisements

Read Full Post »

Fleš

Zdi se mi, da grem svojemu psu na živce. Ne vedno, a danes pa. Ker ga cel dan zasledujem, ogledujem, ga češem in nasploh nudim vso pozornost, ki jo lahko samska ženska nakloni eni živali. No, ne vso vso pozornost, ampak tisti večinski del. Če bi znala štrikat, bi verjetno zdaj moj ljubljeni cucek sedel na postelji v najbolj kul volnenem dirndlu, ki ga je svet videl. Takem zračnem in ful možatem. S sliko briketov na zadnji in sliko mene na sprednji strani.

Na steni moje dnevne sobe je bavalit. Verjetno s t-jem na koncu. In gre mi na živce še iz najstniških let, ko je krasil mojo otroško sobo in na prekleto steno nisem mogla nalepit niti enega postra Backstreet Boysov brez da bi dečki zgledali kot da imajo ogromno mozoljev. No, saj nekaj so jih zares imeli. A kakorkoli mi je ta stil stene ubijal intimne trenutke s sabo, je bil na tistih štirih koncih, ki so mi nudili zavetje pred svetom. Z vsemi mozoljastimi zvezdniki, ki si ga je najstniško srce poželelo.

In to je ta lekcija, ki jo danes predano dopovedujem svojemu psu. Včasih je tisto, kar ti gre najbolj na živce samo dokaz, da imaš dom. Tudi, če te fotografira z vklopljenim flešom medtem ko skoraj spiš.

Oprosti, Čarli, kaj pa si tako salamensko čeden! 🙂

Read Full Post »

V toplice!

Te dni bi sama sebi podarila en bungalov v Banovcih, kjer bi ob nudističnem predelu poželjivo gledala ostarele pare, ki so v soju vse svoje zgubanosti ostali skupaj. Mogoče z vmesnimi odmiki, zagotovo z mnogimi pomisleki, s celimi vojnami brezglavega hotenja in genitalijami občasno željnimi drugih. A zdaj so tam, nagi in skupaj, kazajoč sebe s svojim.

Ljubim to miselnost. Da si z nekom zmožen deliti sebe na dolgi rok brez da bi pri tem v pivo vmešal strup za podgane, blazino predolgo pridržal na smrčeči vizaži ali pa pač lopnil z grabljico tam kjer po zakonu (in bojda morali) ne smeš. Ljubim miselnost, da se lahko z nekom ljubiš v soju obojestranske neperfekcije.

In sedela bi v tem bungalovu ter s sabo igrala remi, šnops in tvister. Trepljala bi se po rami, da sem do zdaj opravila dobro ter si pisala jezna pisma o tistem česar še nisem naredila. Mogoče bi se tu pa tam tudi jezno pogledala. Brez razloga. Ker sem lepa, ko jezno gledam. A bojda sem najlepša, ko jočem … kar je žalostna opazka. A klinc, vsak ima svoj profil. 

Je bedno, da se večina življenja (tista manjša večina, ki ni zavita okoli denarja) preriva okoli ljubezni? Verjetno je. A tam v zavetju banovškega bungalova dobi smisel. 

 

Read Full Post »

Kaj pa je s tabo narobe?

Niti ne vem kako načeti nekaj kar dejansko naj ne bi bilo nikoli načeto, ker bi moralo biti pod rubriko ‘neobstoječe’. A, ker po svetu ne galopirajo samorogi iz katerih zadnjic bi plapolale mavrice, smo tu kjer smo. In trenutno je ta ‘tu’ vsaj petsto milijonov svetlobnih let proč od tam, kjer bi želela biti. 

Med vsemi besedami obstaja ena s katero nikoli nisem želela biti označena, saj gre v mojem svetu ob njej za žaljivko. Normalna. Ne, to nisem in ne bom. Pa ne zaradi tega, ker si rada obujem zenf barve škornje tudi takrat, ko se Maribor odloči, da je črna edina izbira. Ne. Besedo ‘ normalno’ globoko preziram zavoljo pomena, ki ji ga je naše človeštvo nadelo. Bruhajmo skupaj. 

Pred nekaj urami sem prebrala pismo, ki se te dni širi po spletu. Neka ameriška vrla gospa je namreč svoji sosedi, ki ima otroka s posebnimi potrebami spisala, da naj se preseli, saj otrok s svojim govorjenjem moti ostale. Da naj grejo in živijo v gozdu. Da iz otroka tako ali tako nikoli nič ne bo in naj ga raje evtanizirajo ter razdelijo njegove zdrave telesne dele. Ker moti njene … normalne otroke. 

Karkoli bi lahko na tej točki zapisala bi bilo ilegalno. To, da bi sama z veseljem razdelila normalne dele te ženske, ki je upala (in kar je huje – zares hotela) spisati take besede, je samo po sebi umevno. A nasilje žal ni rešitev, dasiravno se mi zdi, da je v določenih primerih edini možni odgovor. Žal se zavedam, da mi nikoli ne bo namenjenih pet minut samih z njo v temni kleti in s primernim priborom, a upam, da se bo nekoč srečala s sebe vredno obravnavo.

Ljudje, mi smo pa povsem zajebali, a ne? In to ne malo. Svet vidimo tako krasno omejeno in se vrtimo okoli naših riti, saj so slednje edine, ki kaj štejejo. In bojimo se vsega kar je drugačno. Kar je sprememba. Kar ni … o bog, dajmo skupaj – normalno. A kaj oziroma kdo je sploh normalen in kaj pri svetem klincu beseda ‘normalen’ sploh označuje razen bednega povprečja, ki potone v množico idiotov, ki se vsak dan ženejo za nič?!

Takole je na stvari. V mojem življenju je en kup precej nenormalnih ljudi, ki me s svojim obstojem delajo boljšo in srečno. Brez od strokovnjakov postavljene diagnoze. A v mojem življenju je še en izjemen mlad gospodič, ki je za ta svet zagotovo drugačen. Označen, različen, ogledovan. Vse to troje, ker smo si svet tako postavili. Hvala na tej točki. In zdaj sledi najbolj neverjetno – ta gospodič me osrečuje bolj kot kdorkoli. Ker se smeji do solz ob tem, ko govorim z bednim naglasom. Ker mi reče ‘kokoš’, ko si res zaslužim. Ker sem najbolj ponosna, ko me sredi ulice prime za roko, saj to pri njemu pomeni, da me je res želel prijeti za roko. Ker … ker me je naučil, da je življenje mnogo več od butastih bivših, stanja na računu in prepirov okoli ničesar. In vse to me je naučil kljub temu, da so njemu na začetku njegove poti napovedali, da se on sam ne bo naučil nič. Jebemti, ste se zmotli!

Hočem povedati nekaj kar se verjetno prav povedati niti ne da, a probajmo. Celo življenje se nekateri ženejo, da bi bili normalni in pri tem v to svojo bedno bojevanje potegnejo tudi ostale. Pa te nadlegujejo v osnovni šoli, če so tvoji lasje v barvi, ki ni barva večine. Pa te izločijo v srednji šoli, če je številka tvoje konfekcije neprimerna za udrihanje s ponponi. Pa se ti smejejo na vlaku, če imaš zobni aparat in te pretepejo na ulici, če si kot moški upaš za roko prijeti svojega fanta. In te ponižujejo, trpinčijo, mrcvarijo – in vse to zgolj in samo zato, ker nisi tak kot oni. Normalen. 

In saj razumem. Dolgčas jim je. Na eni točki namreč spredvidijo, da živijo svoje malo mlahavo življenje brez želje, volje ali opcije napredka in potem … postanejo razsodniki drugim, ker se tam počutijo velike. Obsojanje in sovraštvo sta zagotovo idealna dejavnika za povezovanje človeštva na njegovi najbolj bedni ravni. In oh, kako častimo ravno to. 

A, če pustim in deloma kirurško iz svojih misli odstranim tiste, ki mi mažejo svet z idiotizmom, bi hotela, da veš … ljudje se rodimo taki in drugačni. S svojimi omejitvami, sposobnostmi, posebnostmi. Ljudje se pač rodimo. In od tega trenutka naprej je lušno, je težko, je zabavno, je tragično, je … življenje. Ki od vsakega terja povsem dovolj tudi brez tega ‘luksuznega’ dodatka, da na njega kaže tisoč prstov, ki skušajo na izpostavljanu nenormalnosti drugih poudariti normalnost samih sebe. 

Moj mladi gospodič na srečo ne zapazi teh prstov, ker je preveč zaposlen s tem, da se smeji, opazuje svoje korake in si s kričečo mano prepeva pesmice. Da išče nove besede, spoznava svet in me s svojimi pripombami vedno znova spravi v smeh. Da živi. In ja, res je drugačen … ker za razliko od vseh vrlih normalnih nobenemu človeku ob sebi ne da občutka, da je karkoli manj kot v tistem trenutku zanj najbolj pomembno bitje.

In, če to pomeni ‘biti drugačen’, je to diagnoza, ki jo z veseljem sprejmem.  

Read Full Post »

Daj si duska

Najraje bi spila tri viljamovke in rekla ‘lahko noc, kraljica’ sama sebi, a sem budna na nivoju snifanja kofeina in se borim s posledicami.  A vcasih so posledice edino kar ostane.

Zveze se zadnje mesece zdijo se posebej zakomplicirane, saj se kaze, da nihce ni z nikomer iz pravih razlogov ali pa vsaj s pravo izbiro. Ker poslusam samo se izpovedi o varanju, lazeh, prikrivanju, zaigranih trenutkih in povsem idiotskih razlogih za vse to. Ce mi se en sam rece, da je zivljenje prekratko, da bi ga posvetil samo eni osebi, bom zmontirala neko konkretno fraco ter z njo zaznamovala cel butast narod bednih. Pa nimam nic proti stavku, da je zivljenje prekratko, ker ne glede na to, da mi vsebina samega stavka ni niti malo vsec, je pac kruto dejstvo. Ampak, a se zmoremo zavedat, da je zivljenje prekratko za marsikaj, a varanje in lazi pa tu coj sploh ne sodijo? Saj razumem, da nekateri za svoje slabe izbire potrebujete en kup izgovorov in zagovoto je mati vseh teh prav dolzina nasega bivanja, ampak ne se salit (ker je za sale pretoplo).

Zivljenje je prekratko za to, da bi ga clovek prezivel v solzah, obupu, jamranju in celo v kroksih. Mhm, prekratko je za obzalovanja, trpljenje, vojne, idiote in obesanje zaves na te jebene male drsnike. Prekratko je celo za nekatere sportne dejavnosti, seks polozaje, ki imajo obliko helikopterja ter za vse prepire, ki vodijo nikamor. A definitivno pa ni zivljenje prekratko za to, da bi bil iskren, zvest in am … to bo zdaj zvenelo zelo zelo zelo neznano, a vendar – dober. Ker zal ljudje nismo narejeni z mehanizmom, ki bi nas ze v osnovi posvaril pred tistimi, ki so resnico do zdaj videli samo le bezno in se to v njen elegantni tilnik. Zal nimamo nekega elektrosokerja, ki bi nas posteno premikiastil, ko bi nam roko podal nekdo, ki nam bo cez mesec ali petnajst s coklom poplesaval preko bojisca imenovanega nase srce. Ker ne glede na vse elektro soke, ki bi jih tako prejel tekom zivljenja (in bodimo iskreni, ne bi jih bilo malo) bi vseeno manj sepali cez svet kot pa po nekaterih vrlih primerkih, ki razumejo kratkost zivljenja kot razlog za lasten egoizem. ‘Daj si duska’ sistem. A ves kaj … moja mama je tudi Duska pa vseeno ne skacem po custvih drugih samo zato, da bi sebi dokazala, da lahko.

 

 

Read Full Post »

Neprimerno?

Tole bo zdaj brez sumnikov tako da potrpi z mano. Potrpeti z mano je tako ali tako krasna dejavnost. Moja glava je danes polna slabih misli in osladnih spominov. Mogoce je krivo to, da so tisti dnevi v mesecu, da bo cez nekaj trenutkov nebo polno padajocih meteoritov ob katerih bo lepo stevilo naivnih romantikov recitiralo svoje zelje ali pa, ker sem za minuto ali dve odlozila duhovito sebe, a tu smo.

Vcasih ni toliko pomembno ‘zakaj’ kot ‘od kod zdaj, jebemti’. Mislim, da je zivljenje vcasih narejeno po meri. Kot bi ti ga zasili na telo in rekli ‘zdaj ga pa nosi’. Kar je super in nasploh velik dar, a pri tem se pozabi, da rastes, se siris (in dobivas vecje prsi) in nekje po poti … zacnejo sivi pokati in … tebe je samo strah, ker to pomeni, da se bo videlo. Da bodo vsi videli, da ti postaja lastno zivljenje nenosljivo.  Neprimerno, ha?

Eh, kaj pa vem. Neprimerno je tako ali tako lanska crna, ker so na eni tocki vsi ljudje za sebe zaceli trditi, da so cudaki. Ker to, kar je nekoc veljalo za cudaka, danes velja za dobro robo. Nenazadnje lahko vsako svojo polomijo opravicis s tem, da si cudak. Kot nekatere vrle mladenke vsako neumnost opravicijo z barvo las. A samo za zapisnik … vsi smo svojstveni cudaki in bojim se, da to ni razlog za hvalisanje, temvec samo ponizno spoznanje. Ko bi bili vsaj cudaki s srcem potem bi pa lahko na svoje prsi limali vse medalje tega sveta. Dasiravno bi jih zavoljo obstoja srca seveda zavrnili ter stalili zlato medalij in ga podarili Afriki. Ja, celi.

Vcasih sem sama in pol sploh ne. Vcasih strmim v svojega psa, ki spi na sosednjem fotelju in si mislim, da boljse ne gre. Vcasih strmim v minico, ki sem si jo v tretjem razredu zapicila malo nad kolenom in se zavedam, da je za mano in na meni celo zivljenje mojih dejanj.

Mogoce rabim valium. Ali pa vsaj 505 bonbon.

Zadnje ure iz omar (ki sem jih sicer mukoma odnesla v klet ter jih zvarila na nivo nemogocega odprtja) z olfa nozom, spohtlom, kislino, protibolecinskimi tabletami ter v pajkicah idiota vlacim spomine, ki nimajo nobene osnove za vstop v moj krog misli. Ker tam se zbirajo samo od gurmanov izbrane in nasploh povsem prisrcne ter po cuker peni disece in od samorogov nosece … ne, v smislu oplojene temvec v smislu, da se jih nosi … eh. Komu lazem. Moje misli so obcasno zrele za aretacijo, a te danes pa so povsem za na elektricni stol.

Read Full Post »

Čas oplojevanja

Če je z mano vse vredu. To je zdaj vprašanje. A hkrati ni toliko vprašanje kot plaha trditev. Plaha, ker ji za pogum manjka kak gin tonic. Skratka, te dni me malenkost in povsem nerazumno in na način, ki ga dojemam kot napačnega in na brezpatetični izdih in na tisoče vprašajev brez krivulje in nasploh in povsem zares muči. Mogoče je ‘muči’ pretirano, saj me ne veže z okovi in drgne po genitalijah temveč me … kljuva! To bo, kljuva me situacija sebe v primerjavi z drugimi, dasiravno se nikoli nisem za prijatelji metala v Dravo. Razen, če jih je bilo potrebno reševati (ker, če sem kaj, sem reševalka iz vode (je rekla, popravila umetno dojko v rdeče kopalke ter odvihrala po obali)).

Veš, vsi rojevajo te dni. Ali pa se pripravljajo na to. In veš, vsi ljudje se poročajo. Ali pa klečijo pred izbrano osebo, da se bi. In bojda so moja leta ta, ki so namenjena prav tej eri. Eri večnega vezanja in oplojevanja. Super. Zveni magično do te mere, da mi maternica odigrava celotne Moje pesmi moje sanje. Na frulico.

In kar je najbolj žalostno – in to je zdaj skavstka resnica – je to, da me te dni celo gane. Mogoče je kriva pretirana vročina, inhaliran klor, preveč popitega piva ali samo dejstvo, da sem na koncu dneva občasno stara 16 in bi se divje lizala z Robbie Williamsom, ampak … meni se zdi, da sem sentimentalna. In o bog, bila bi vse, tudi veganka, a sentimentalna … to pa je na spisku mojih osebnostnih potez precej nizko. Sicer – dokler si na kitaro ne preigravam Šum na srcu, bo še ok … oziroma še ima potencial, da bo ok.

Verjetno bi povedala, ako je kaj povedi znotraj teh vrstic to, da ne bi sedaj na tej točki sicer divje iz sebe zalučala otroka, si pobarvala ograje, pekla pečenko za moža ter mu masirala noge čez nogavice, ker me je podplatov strah … ampak, da se človek nekje na pol poti vpraša koliko tega ‘normalnega’ življenja mu bo namenjeno in koliko si ga sploh želi. 

Zdaj … resnica je ta, da sem že v rani mladosti govorila, da ne bom imela otrok, ampak 10 psov … in samo 9 psov me loči od udejanjenja lastne prerokbe. A, če bi poslušala samo sebe v rani mladosti, bi zdaj živela na hišici na drevesu ter imela veverico po imenu Bobi. Kaj pa vem … življenje pač.

In me ne moti … ne moti me, da sem s sabo in, da svoja najboljša leta (mimogrede – že od 18 leta mi govorijo, da so to moja najboljša leta in sklepam, da se bo do abrahama ta globoka trditev obdržala) zapravljam zase. Ni problema. A pride dan (in tukaj brez emocij Plestenjaka), ko si rečeš, da si pa preveč krasen, da bi se delil samo s sabo. Da si preveč naporen, da bi se prenašal sam. 

A da si pač preprosto že mnogo preveč ti, da bi se delil samo zavoljo tega, ker je delitev pričakovana. 

Read Full Post »