Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2011

Zdaj pa tak (manj štajersko ne gre). Dragi Maribor, ako bi se jaz želela spuščati v fizične obračune, bi že pred približno petnajstimi leti svoje bitje prijavila na tečaje wrestlinga, saj sem tedaj jako uživala, ko sva z bratom zrla v vse te kvazi Hulk Hogane, ki so s svojega života trgali majice slabega materiala. A očitno sem lahko zdaj takih akcij deležna ob vikendih. V mariborskih lokalih. V toaletnih prostorih. Od precej asocialnih žena. O bog, prosim kupite si prikolico, pobarvajte narastek ter odplujte na svoji ‘stara majke mi jebo te’ matični ladji nazaj na svoj pretepaški otok. Zares. A mi je res treba prenašat najstnice brez osnov vokabularja, ki se zavoljo nezmožnosti socializacije v troje zapirajo na wc in grozijo mimoidočim … pa saj ne rabite poznavanja Goetheja ali citiranja Celina, da ste na nivjo človeškega. A mogoče kakšna ura branja jebene pavlihove pratike povzroči čudeže. Res. Tudi sama sem žena premnogih izrazov, a res … god help us all, če je to naše potomstvo. Nekje med ‘stara, si z gusteka’ in ‘ka si fukiče jedo’ smo namreč precej ubili dostojni odnos. Verjetno so njihove matere doma polne ponosa, ko razlagajo koliko civilnih tožb je hčera to leto prispevala družini. In potem imajo velike piknike na katere skličejo vse člane, a žal zaradi zaporne udeležbe pridejo samo še neovadeni bratranci. In the ghetto, indeed. Ne, priznam. Danes bi to posebno mladenko pograbila za njene dokaj poceni in izjemno vidne lasne podaljške ter jo zalučavala v ploščice dokler ne bi svanula zora. A se zavedam, da bi me v realnem življenju ona premlatila do meje nerazpoznavnosti. Bog ve, da so moje edino orožje besede. Mah, kurc, a veste kaj? Še ponosna sem na to.

Nocoj (… ‘je druga rekla mi tiste tri besede’ je pesem, ki jo varčujem za naslednjič) sem tudi slišala kako brutalno so pretepli enega fanta pred znanim mariborskim lokalom. Varnostniki so bojda samo stali in gledali ter se na pozive prisotnih, da naj ukrepajo ali vsaj pokličejo policijo, odzvali tako, da so povedali, da to ni v njihovi pristojnosti. A se hecate? A res? Torej sama hodim v lokale, kjer me lahko gruča poblaznelih žensk napade, poriše s šminko ter mi pete svojih uzbekistanskih ponaredkov jimmy choo čevljev zabije v čelo in možje, ki so nekako pa vendarle odgovorni za mojo varnost, bodo pogledali stran in se zgovarjali, da če se ne ubija s tem inventar dotičnega lokala in je morda moje trpinčenje nekaj centimetrov izven površine samega lokala, da … to ni njihov problem? Oh, dragi gospodje – pa je. Zelo vaš problem je. Če ste vse svoje prihranke vložili v tone beljakovin, da sedaj omarasto postajate pred lokali (nikakor to ne velja nekaterim redkim izjemno prijetnim in predanim, ki jih cenim) potem je – če že ne zadeva za katero ste plačani – pa zagotovo dolžnost vas kot človeka, da posežete. Res. Krasno je. Slovenija postaja vse bolj ena taka idiotska dežela, kjer bi poklali ljudi ‘tujega’ porekla, s kislino prebarvali rasne razlike, s psihoterapijo ali plinskimi celicami rešili ‘problematiko’ istospolne usmerjenosti ter se kakopak kasneje pobili še med sabo, saj je tudi naše gore list lahko izjemno na poti. Ma, jebite se vsi. Res. Lepše ne znam in nočem povedat. Človek ima tekom življenja toliko problemov, žalostnih dogodkov, neizpolnjenih sanj, ubitih iluzij in bolečih hrepenenj, da pa je res edina stvar, ki jo še rabi, tak krasno netoleranten narod, ki ga sedaj že svetovni psihopatski morilci uvrščajo na sam vrh sanjskih destinacij. Lahko smo ponosni. Lahko smo polni patriotske naravnanosti v sklopu katere si vtetovirajmo Triglav na levo ritnico in se gremo heteroseksualne igrice v kleti s svojimi sorodniki. Ta avstrijski sistem nam je očitno namreč mnogo manj sporen kot pa puščanje svobode in sreče drugim. Eh. Res.

Osebno sem … Slovenka. Kar povsem in verjetno kar za … zmeraj. A sama sem Slovenka v matičnem in potnem listu, vsepovsod drugje pa sem v prvi vrsti človek. In kot slednji čutim toliko pomilovanja do vseh, ki se na dnevni bazi lotevajo ‘posebnosti’ drugih zgolj zato, ker so sami precej … običajno nepomembni.

Advertisements

Read Full Post »

Vsakemu od drugega

Danes mi je bilo postriženega centimeter in pol frufruja. Zadnje tri dni sem namreč opažala, da slabše vidim. Kar je precej pretresljivo, saj več kot očitno, sem slabše videla že prej. A to so te majhne zadeve v življenju, ki jih včasih spregledamo. V mojem primeru celo dobesedno. To je tako, kot recimo takrat, ko ti vse govorijo kako zelo si shujšal in, da si le senca sebe, ti pa šele takrat ugotoviš kako zelo pookrogljen si že bil. Kakopak ti nihče takrat raje nič ni rekel, razen iskrena mati, ki je ob komentarju, da si žogica, dobila precej neugoden pogled, zaloput vrat ter morbit kakšno tihoma izgovorjeno kletvico. Ja. Taki smo. Delamo se, da nečesa ni, dokler ni tako veliko, da se ne da prestopiti. Ali prekotaliti. Ali videti. Mhm. Kot vidimo je moje življenje doseglo vrhunec razburljivosti. Včasih bi se kar sama razglasila za mis avanture 2011 do vsaj 2064. Res. To poletje je tako sproščeno, da me dela povsem živčno. Ampak še za slednje mi dejansko ni. Oh. Ljubi sveti univerzum, res. Nič drame, nič nič nič … kar je načeloma dobro, a hkrati malo fuj. Ampak! Verjamem, da bo slej ko prej znova napočil trenutek, ko si bodem pa želela te apatične ničnosti. Dasiravno … si je zdaj precej ne. A zveni patetično, če rečem, da mi je dolgčas? Seveda. A še bolj kot zveni, je. Sicer pa se bom te dni na področjih, ki so mi dostopna skušala poriniti med aktivne in s tem znižat procentualno raven dolgočasja. Lepo bo. In je tudi zdaj. A malo drugače kot mi je blizu.

Sicer pa sem že od nekdaj precej navdušena nad Bojanom Emeršičem. Tako sem včeraj ob ogledu snemanja novega slovenskega filma v katerem igra, doživela taisti trenutek kot takrat, ko sem v Londonu spoznala igralca po imenu Jude Law. Mi je precej všeč, da ohranjam najstniški del sebe in se osmešim na eni posebni ravni. Sedaj imam že kar dve fotografiji na katerih sem z Bojanom na način, da Bojan ne ve, da je na njih. Lepo. Zelo odraslo. Karizma nekaterih ljudi me pritegne bolj kot sladoled Planica. Kdor me pozna ve, da je to … zelo. Tako.

Na živce mi grejo ženske. Ena taka posebna sorta, ki bi naredila vse, da obdrži nekega reveža in slednji niti ne prepozna njenega početja. Ne vem. Precej me ubije, ko vidim, kako nekatere punce vse tihe in nunovsko zategnjene veljajo kot posebna roba, saj pritegnejo z deviško čistostjo svojega kakopak nikoli zlorabljenega telesa ter brezgrešnega uma. Lepo prosim. Res. Ni vse devica Marija kar molči. In ni vse Eva Braun kar govori. Ja, rimala bom. Skoraj na nivoju tistega krasnega frizerskega maturantskega. Skratka. Na živce mi grejo ženske, ki svoje življenje posvetijo taktiziranju zavoljo pridobitve dečka. A po drugi strani si taki pari drug drugega precej zaslužijo. Precej precej precej. Je rekla in se onesvestila. Sicer pa mi verjetno ne gre toliko na živce kot me samo občasno dregne. Ker so me zavoljo lastne odprtosti in zgovornosti premnogokrat obštemplali kot osebo, ki lahko vse prenese in se je nič ne dotakne, medtem pa se je te tihe deklice zavoljo njihove izkazane ranljivosti šparalo na vseh nivojih. Samo za zapisnik … tudi Norman Bates ni bil najbolj zgovoren človek. Se govori. Eh. Pa saj nočem s tem zdaj trditi, da je vsak molčeč ali malce bolj introvertiran človek psihopat. Nikakor. A tudi vsak ekstrovertiran človek ni ekstrovertiran zato, da bi ga analizirali in tolkli, ker se misli, da prenese. Klinc. Saj ne vem. Moje misli so danes babice in grejo precej na jug.

Read Full Post »

Moj Čarli je zbolel. Sicer nič pretirano dramatičnega, temveč ‘zgolj’ alergija za katero ne poznam razloga. In je dobil injekcijo in je tablete. In jih je tako pogumno, da mu jih ne rabim tlačit v neko drugo hrano. Ker mi očitno toliko zaupa, da če mu nekaj dam, to tudi poje. Joj, obožujem tega cucka! Res. Ne vem, če me je v življenju že kaj tako dolgoročno osrečevalo kot ta žival. Pa saj mi je vseeno, če sem ena izmed tistih, ki psa obravnavajo kot otroka. Res. Ker, ko me pogleda s temi ‘srna pred žarometi’ očkami, bi mu prebrala pravljico, ga pokrila z najljubšo odejo ter si odsekala levo roko, če bi mu le bilo boljše (kar pomeni ogromno, ker z levo tipkam sporočila na mobitelu, četudi sem desničarka … sindrom desnega lenitisa … ja). Tako da sem danes spala bolj na pol in kontrolirala, če se praska. Pa občasno zapadla v paniko, ker se mi je zazdelo, da več ne diha. Psihopat sem. Kakopak gospod Charles spijo na postelji ob meni, ker vse drugo bi bilo precej grozljivo in … zakomplicirano. Ker potem bi jaz morala ležati na tleh ob njem, da bi lahko imela nadzor nad tem, če bo mogoče svoj gobček preveč porinil ob ladijski pod in se samozadušil. Ja, to je izraz. Od zdaj in vseeno mi je, če ga ne prizna nihče. In vem, da je to približno toliko mogoče kot to, da prostovoljno skoči iz moje terase ali pa, da se med mojo odsotnostjo zaduši na kosti ali pa se z ovratnico zahakla na ograji in se obesi ali pa pregrizne kabel in ga strese elektrika ali pa skoči čez odprto okno in se razbije na dvorišču. Vem! Vem vem vem. In vem, da sem mnogo preveč jaz, da ne bi ob mojem odhodu odstranila wc papir iz dosega njegovega vidnega polja, ker bog ve, da se ta papir lahko v njegovem trebuščku napihne in … eh. Mislim, da moj pes ve, da sem nora. Zato me včasih gleda s tem ‘saj bo vse dobro, žena’ pogledom. Verjetno bi mi zapel Uhvati ritam ali pa Svega če bit. Kar vidim ga z malo kravato, frakom in usno harmoniko.

Torej, motena sem. Nič novega, gremo dalje. A vseeno trpim ob misli, da sem tako ali tako jaz nekako kriva, da je prišlo do te alergije. Ali zaradi kakšne hrane ali zaradi butastega šampona (ali odziv na številne zgodbe, ki sem mu jih pametno povedala). In on je svoje življenje in dobrobit položil v moje nerodne roke in tako mu vračam … najraje bi si izbičala idiotizem, ki me je pustil nevedno pri obravnavi tega najboljšega bitja. Ja, saj vem. Dramatično. Potem pa še vprašanje kastracije! Tu pa doživiš mali živčni zlom. Ne, ne grem na dopust – šparam za kastracijo? Eh. Na forumih se o tej temi itak slovensko žalijo namesto, da bi si dejansko kaj svetovali (blagoslovljena bodi dežela tega načina), na straneh klinik je zadeva opevana, jaz pa … ne vem. Šnip šnap pimel ap. Ne vem. Kot večino odločitev bom tudi to malenkost prestavila. No, pa službo iščem. Če kdo rabi univerzitetno diplomirano medijsko komunikologinjo – to sem jaz. Malo znam, se hitro učim, rada komuniciram in rahlo sem motena. Mogoče bom ta stavek v celoti izpustila iz življenjepisa in samo priložila sliko sebe na kakšnem vikend pohodu. Se vidimo na borzi!

Read Full Post »

Ne grem več v šolo, ne bom jedla rozin, nočem gledati Star Treka, sploh nočem prebolet arahnofobije, nočem razumet nekaterih, bom še naprej proti dokler ne bom za in, če bom za – ni nujno, da bom za to imela razlog. In dopuščam si še par teh svoboščin, ki si jih lahko človek dovoli, ko je vsaj malo … večji? Bolj odrasel? Manj odvisen? Kot da si slednje sploh kdaj dejansko lahko. Smo le malo preveč nacentrirali sistem, da bi se mu lahko povsem izognili. A, če že ne morem dobit nekaterih nakazil po bolj logični poti kot po tej, da mi odbijejo skoraj polovico zavoljo dobrobiti države ali kaj je že razlog tega odjemanja samo mojega, potem si vzamem vsaj to pravico, da brez obrazložitve ne maram lubenice. Ali pa, da kje vztrajam. Ali pa, da kje odneham. Mogoče tako svetu z vsemi nelogičnimi omejitvami in obvezami ne kažem sredinca, ne izvajam širokopoteznih protestov ter se zavoljo svobode odpovem luksuzu tuša ter denarja za kavo in se sesedem na najbližji klopci pod pretvezo, da sem toliko proti sistemu, da me morajo tisti idioti, ki pa so za, podpirat. Ne. Nič dramatičnega. A zdi se mi pa nujno, da vsake toliko naredim nekaj samo zato, ker lahko. In, ker ne vpliva na nikogar drugega kot zgolj in povsem … na mene.

Poleti sem dokaj proti svojim nogam. Lahko bi bile dvajset centimetrov daljše in v določenih predelih … khm … pač – manj one. A v končni fazi bi tudi Bali lahko bil bližje moji vasi in zlati fazani bi mi lahko vsak večer pred spanjem do postelje potresli tisoč srebrnih gerber po poti katerih bi pridrsala vila in mi … (upajmo da) dala focn realnosti. Površinskost, ime ti je poletje. Človek se v tem času toliko obremenjuje s sabo, da je boljše, da gre na dopust. Če pa je tvoj urnik tako celoletno bolj dopustniški pa … pa si jaz. In jaz blagoslavljam dež, ki je padel nekaj trenutkov nazaj. Prav spisala bi mu odo in ga ljubkovala. A koliko vem, je premnogo pesmi spisanih njemu v čast. In samo še enkrat za zapisnik – jaz sem proti poletju. Nisem ga marala v mlajši verziji sebe, ne maram ga v zdajšnji in bog ve, da bo menopavzno obdobje vse prej kot pa z odprtimi rokami pričakalo ta zlovešči letni čas poln nihanja. Hm … no, nekaj skupnega pa očitno le imava …

Read Full Post »

Šnaucer

Načeloma se mi ne da niti pisat, ker nisem človek za take dni. Niti žival za take dni ne bi bila. Res. Jaz in vročina sva približno taki prijateljici kot jaz in rozine. Sploh ne. A je lahko prosim solidnih 20 stopinj, s soncem in prijetnim vetrom? Eh. Kakorkoli. Včeraj je bil glamurozni zaključek Lenta in … bilo je vroče, bila je gužva in imela sem pete. Neprijetna kombinacija. Dva tedna sem zaprepadeno gledala deklice, ki so se spotikale čez ta tlakovski mariborski izziv in včeraj postala del njih. A v svojo obrambo lahko rečem, da je prišlo do zgolj enega spotika in, da me osrednji del lenta tako ali tako ni zvabil na ‘promenado’. Se pa nekako vedno zdi, da se ljudje za ta festival že vnaprej odločijo kakšno garderobo bodo imeli vseh 14 dni na sebi in ne glede na dejansko vreme to potem tudi izpeljejo. Bravo.

In smo znova okusili nočno življenje, ki je včeraj bilo dokaj … tam tam. V enem lokalu sem ugotovila, da so v njem trije tipi moškega. Kot prvi so bili sledilci trendov s kvazi piflarksim stilom, drugi so bili v precej podobnih srajcah (divja lilija sreča vzorce brez pomena), tretji pa so z oprijetimi majčkami opozarjali na mišice. A vsi trije tipi moškega so padali na taisti tip ženske. Lušno. Individualizem po slovensko. Mah. Pa saj naj bo. Tudi, če vse ženske postanejo identične, ker se skušajo strpat v en vzorčni tip, ki najbolj pritegne … naj. In tudi, če vsi moški na sebe navesijo zlati lanac, si pustijo brke in recitirajo Gregorčiča … naj. Jaz pa se bom kot svoj cucek vlegla na tla ob steno in upala, da vročinski val mine.

Read Full Post »

No, ta teden mi bo očitno priskrbel doktorat na področju spoznavanja medčloveških odnosov iz precej bednih zornih kotov. Kul. Nisem za, a očitno niti ne morem bit proti. Meni prav. Zdaj pa tako. Nikoli se ne bi proglasila za čistunko (mimogrede – a obstaja bolj butasta beseda na celem svetu?), ko pride do socializacijskih procesov. In verjamem, da sem polna napak ter, da sem komu kdaj v življenju storila krivico s kakšno opazko ali prehitro reakcijo. Vem. Vem, da zmorem bit precej naporna. Da še zdaj (po dolgoletnem samoterapiranju) včasih kaj zamerim in se temu primerno paralizirano obnašam. Da koga, ki me ni vajen, s svojim ‘dajmo s smehom rešiti morbidne trenutke’ pristopom užalim v kakšnih moralnih ali drugih vrednotah. Da govorim povsem preveč in večinoma o sebi. Da je na meni toliko mističnega kot na ogledalu. A takšna sem in to vem. In, če koga prizadanem z lastnim idiotizmom, znam to priznat. Četudi z zamikom. Res, daleč sem od vihtenja razsodniškega hamra nad ljudmi in njihovim delovanjem. A prosim … kaj lahko nekateri res vdihnete malo realnosti? Ker je smešno. Saj dokler po svetu tovorite zgolj neko popačeno predstavo o samem sebi, dajte. Ker to ne vpliva na nikogar. A preden začnete med ljudi širiti zgodbe o drugih pa se malo vsedite na svojo zofo resnice ter vdihnite … izdihnite. In, če vas tu realnost sama s svojo tolsto roko ne sfocka, potem ostanite raje pri izdihu. Res. Ker – kaj je meni treba, da sem center zgodbe, ki se kot taka ni zgodila? Mi bo to pomagalo, da bom zrasla kot oseba, da si bom kupila vilo v Dubaju ali, da bom rodila lažje kot ostale ženske? Eh. Dvomim. Ker, če si že izmišjujete podrobnosti, si dajte tudi osrednjo osebo zgodbe. Bo kot pravljica, a malo drugače. Očitno imate več kot dovolj domišljije pa jo dajte vnovčit. Mogoče lahko vse skupaj prodate revni verziji Spielberga in boste zasloveli kot vsi slovenski ‘zvezdniki’ brez razloga. Super bo. Silikonske superzvezdice vam bodo rezale lubenice in nagi politični kandidati vas bodo hladili s pahljačami. Res, odlično bo. Obljubim. A malo se bojim, da nekateri ljudje dejansko verjamejo svojim zgodbam. Ker le tako ne zaživijo v kletnih prostorih svojih staršev, z mobitelom, ki ima shranjeno samo eno številko – dostavo hrane. A mogoče bi slednje bila boljša izbira, ker bi nam ostalim prizanesli s sabo. Mah. Brezveze se sploh razburjam. Pa verjetno se niti ne razburjam toliko kot mi je smešno. Saj razumem, da je ‘bad’, ko nekaj ne gre po načrtih. A se potem delati, da načrtov ni bilo je pa precej patetično. Sicer pa vsakemu svoje. Mogoče pa je patetika nova črna.

O drugi zadevi pa niti ne mislim. Ker te včasih ljudje tako presenetijo, da se vprašaš koliko Stewie Wonder si res lahko. A še posebej pri takih primerih ti postane jasno, da je vseeno. Da lahko o tebi govori bežen znanec ali nekoč kot prijatelj tretiran človek … dokler nosiš to jebeno zofo resnice s sabo, lahko o tebi priča priče tudi sam Dalajlama pa bo požel jalov uspeh in nekaj iskrenih izžvižgov s strani tistih, ki so si to zofo naročili s tabo. Mogoče v drugih barvah, a s taistim namenom.

Read Full Post »

Psiho maraton

Včeraj sem bila preutrujena, da bi pisala. Danes sem preutrujena, da ne bi. Mhm, tudi takšni dnevi pridejo. Tako sem sobotni večer preživela v družbi še ene mlade dame s katero sva ugotovili, da zna biti kar mučno vso to glamurozno nočno življenje Maribora. Človek meni, da bo v času Lenta naletel na utrip, na občutek, na nekaj kar bo nakazovalo znake obstoja življenja. No, saj slednje ni toliko zmotno. A bolj se zatakne pri samem iskanju pridevnika tega življenja. Kajti Maribor je pretežno bil napolnjen (ali pa sem samo jaz imela to skromno srečo naletavanja) s približno vprašljivimi najstniki. Deklicami, ki so se pijano objemale ter skušala spregledati navkljub kilogramu slabo nanešene maskare (tudi tukaj opominjam, da gre morda za trend in sem samo jaz slabo poučena glede modnih smernic maskariranja sebe do meje skorajšnje amputacije veke). Dečki so v karirastih hlačah, Justin Bieber luksuzno izvedbo frizure ter kakopak sila nočno potrebnimi sončnimi očali samozavestno korakali vzdolž Drave. Vsake toliko si slišal kak ‘alo stara’, ‘kaj si z gusteka’, ‘omg’ ter ‘jebo te’ variante tako imenovanega pogovora in … združitve teh dveh spolov na ravni posebnega interesa potencialnih pedofilov. Magično. Sprašujem se, če je moja generacija delovala podobno in se je naš vokabular zgolj prenesel med to mladež ali pa smo mogoče začeli lepo korakati nazaj k jamam in mamutom. In, če na mladih svet stoji … jebat ga. Očitno. (smajli)

Pa nekaj bi povedala … med specijo precej neprijetnih ljudi štejem tiste, ki vse obrnejo tako, da sami izpadejo heroji ulice. A to zgolj svoje. Ko bi vsakič dobila briket za mojega psa, ko je kak človek izvedel ta ‘ah kaj pa ti govoriš, jaz sem to mislil povsem drugače (četudi dejansko ne, a bog ne daj, da bi priznal zavrnitev/poraz/zgolj dejstvo)’ sranje od akrobacije. Res. Nekateri ljudje korakamo čez to življenje z vsemi organi na pladnju in se dnevno izpostavimo različnemu. In navkljub temu, da občasno izpademo kot okronani idioti ter prvaki na maratonu psihičev, vsaj priznamo. Sebi in drugim. In se ne pretvajramo, da smo hoteli eno, ko smo ves čas silili v šestnajsto. In to šestnajsto je bilo vsem precej jasno. Dajmo raje tudi take izkušnje zakoličit na sebe kot gerbere na ikebano in se ne pretvarjajmo. Ker tudi, če imate kdaj občutek, da ste pred nekom izpadli izjemen frajer, verjemite, da vas je ta želja po takšnem statusu katalputirala precej proč od tega. Iskrenost do samega sebe morda v svetu nekaterih zveni kot filmska floskula, a v mojem svetu je podrgnjena s svetim oljem, maziljenja, hranjena z olupljenim grozdjem ter masirana od drobnih ročic izgubljenih palčkov. Torej – kar prekleto pomembna. Ampak … če vam misel, da niste nikdar zavrnjeni, pomaga preživeti, potem kar … gostujte v tej deželi. Jaz za njo itak nimam vize.

 

Read Full Post »