Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2011

In potem pridejo trenutki, ko ne moreš odpret plastenke … pa si izjemno žejen. In so ravno takrat izklopili dovod vode. In si tam ti, ta prekleta plastenka presladkega fruca in ena sama želja – da bi lahko to multivitaminsko zadevo spravil v sebe (ja ja ja ja … kakorkoli!). A ne moreš, ker … ker ne gre. Ker se je preprosto zamašek poenotil s plastiko in se ti ruga od tam, kjer je. Da, poenotil. Kot se je ženska v Ohaiu poenotila z wc školjko svojega fanta, ker je dve leti bivala na njej zavoljo njene ‘rahlo’ prekomerne teže. Valda je sama kriva … ker – če imaš na wc školjki partnerja, je najbolj logičen naslednji korak ta, da mu vsaj dve leti dovajaš hrano, pečeš kebab in kuhaš krompir ter ga pitaš dokler ne ‘zraste’ čez bano in ga lahko nato napneš kot trampolin ter koristiš kot jeben kopališki raj in pobiraš vstopnino za ogled kita. No, plastenka … in jo gledaš in tam je ta tekočina, ki bi rešila vse. A ne bo. Ker enostavno je bedno, enostavno je tako lanskoletno kot je vsako leto za dva meseca lanskoletnen đins in si lahko to krasno jakno iz tega materiala redno pakiram s podstrešja v klet in pol naokoli večkrat. Da. Odlično je vse. In ne, ne bom zmogla odpreti te plastenke, ker sem samska in si očitno to zaslužim. Ker kak vrli fitnes trener tip fanta bi mi to odprl s trepalnico. Plastika v posmeh mojemu stanu, e bejži … res. Krasno. Rezanja z nožem ne pomaga … in predvsem ne pomaga met plastenke v steno. Večkrat in močno. In vso putkasto ter psihopatsko prigovarjanje zamašku naj prostovoljno zapusti svoje mesto – nima učinka. No, ga ima. Želiš se institucionirat. Ampak žejna ne grem v nobeno inštitucijo. Žejna ne grem nikamor. In se vrne vodni curek in plešeš … in srečno dojemaš, da vsako gorje mine in si hočeš odpreti bobi palčke … pa ne gre. In se vprašaš od kod ta napad šibkosti. Ali gre zgolj za zaroto, kjer so se trgovine združile s psihologi, ker jim v Sloveniji primanjkuje strank (bog ve, da je pacientov ogromno, a le redki prestopijo prag strokovnjaka) in bodo zdaj vse produkte naredili povprečnemu uporabniku nedostopne … lizanje sladoleda čez steklo je itak moj hobi. In potem bomo metali mortadelo v foliji v soseda in s cirkularko skušali izvabiti rio mare … in postali bomo nacija psihopatov. Aja, opala … glede na vsebino aktualnih poročil smo to že tako ali tako. Bravo.

Read Full Post »

Samorog

Bi … pa mogoče malo ne. In ja, zakaj pa ne, ko človek lahko. Če pa ne more, pa je tudi dobro, ker … kaj pa naj? Potem ti misli prečka milijon parol in bednih pregovorov ob katerih bi celo Smilijan Mori zardel. In nočeš. Ampak mogoče bi hotel, če bi se prav vprašal. Ali bil vprašan. Ali sploh. In najbolj butasto od vsega je, da tudi, ko se enkrat razumeš, se še vedno obnašaš kot da se ne. Ker si znotraj svoje rutine prekrižal polje ‘zaljubljenost v lastne vzorce, ki ne vodijo skoraj nikamor’.  Aaa!

Morskega prašička si bi podarila, ker imam očitno fazo. Tisto, ko ali poročiš nekega reveža in mu ukradeš reproduktivno zadevo ali pa si nabaviš neko žival. Psa bi imela, ker sem človek za pse. Kar je precej logično, ker sem tudi človek za ljudi. Eh. Skratka. A psa ne morem vpeljati v našo družino, ker bo večino časa za zaprtimi vrati mojega mene oropanega stanovanja in bo preminil ter mi strl srce. Kot bi ga verjetno jaz njemu vsakič, ko bi mu pred smrčkom zaloputnila vrata. In ne, nočem psa za v torbico, ker se mi zdi, da bi zgledal precej klaverno zraven moje roza denarnice z lilijami (ali katera vrsta rož je odtisnjena na tem idiličnim izumom). Tako da ne, ne morem še imeti psa in iskreno mi je žal, ker sem se zagledala v Fickota iz zavetišča in mislim, da bi bila odličen duet. A včasih sem v teh prepričanjih precej sama. Pa vseeno bi imela neko bitje, ki bi bilo živo in bi hotelo živeti z mano. Kmalu me tako čaka izlet med živali, da vidim s katero se najbolj začutim. Ali nekaj tako reinkarnacijskega. In, če ne najdem nobene, bom prebarvala ograjo in govorila s cvetlicami, ki se mi zdijo dobrodošle samo zunaj hiše.  Mogoče pa sploh ne bom izbrala ničesar, ker že od nekdaj hočem psa. In mogoče je samo čas ta, ki ni na najini strani. A nekoč bom imela svojega Fickota.

Tako, da bi. Ker bi načeloma lahko. A včasih moraš sebi rečt ne, da je nekoč res dobro. Čeprav je živeti za prihodnost precej bedno početje, če je danes tisti, ki ravno traja petnajst let, zato ker trpiš znotraj svojega odrekanja nečemu, kar bi te … dalo v malo bolj primerne čevlje. Ne vem. Sploh. Mogoče bi morala na kak tečaj o odločnosti … kratko delavnico, kjer bi se objemali, plesali v krogu in izganjali demone, ki nas naseljujejo. In hlipala bi v naročje kaplanu, ki je od nekdaj vedel kdo ga kliče in kam mora. In moja duša bi v vetru vztrepetala ter moje korake usmerila v samostan, kjer bi gojila paradižnik in pisala stihe o mizarju.

Eh. Res. A lahko neham čakat samoroge?

Read Full Post »

Kopalnico ima!

Hm. Kopalnico imam. Dejansko. In je samo moja. Moja moja. Vsake toliko pobožam pralni stroj in nežno podrgnem umivalnik. In zdaj si v njo vlačim kup detailov, ki me bodo verjetno stali več kot pa naslednje leto preživetja. Ampak bivati je živeti. Ali nek tak bauhaus slogan. April bo očitno mesec različnih zaključkov. Pa upam, da tudi začetkov. Ker malo butasto je ostati v družbi zaključkov in se sebi zdeti imeniten. Pa že kak mesec živim v septembru. In nimam občutka za mesec, za dan in za … različno. Mogoče se tudi to s tem aprilom spreminja, ker bo drugače kar mizerno, ko bo zame celo življenje september in vsak dan torek.

Vračam se k razumevanju birokracije in sestavljanjem opomnikov za opomnike. In vedno znova se začudim. Temu, kako me vsakodnevno življenje polno različnih plemenitih presenečenj (z občasno precej negativno konotacijo) stlači v nek kot, kjer pozabljam, kako dobro zna biti vse to z življenjem. Vsi opravki, nujnosti, neizogibne situacije ter nepredvidljive posledice lastne površnosti se kar priklatijo izza nekih bendih, napol podrtih in z algami prevlečenih vogalov ter za nek čas zameglijo pogled na … svet, ki je. No, iskreno, na svet kot zna včasih biti. In čez to minsko polje se plazimo vsi. Malo drug z drugim, malo mimo drugega in, tisti najbolj ubogi med nami, tudi proti drugim. A gre za taisto polje, le da smo si nekateri na njega posadili par bleščečih gerber, drugi pa pogrebniške mačehe.

Kopalnico imam. In svet ne bi mogel biti lepši. Vsaj znotraj nje.

Read Full Post »

Aaaaa!

Bojim se, da je razmišljanje največja kazen, ki smo jo ljudje dobili v času našega bivanja. Sploh, če je človek, dajmo mu ime: jaz, nagnjen k pretiravanju, izjemni domišljiji in poznavanju najbolj dramatičnih trenutkov prelomnih filmov te industrije. Včasih se zdi, da življenje najde najbolj čudne ure za sicer potrebne lekcije za katere pa v trenutku obravnave niti ne veš, če bodo ostale v kategoriji preventive ali pa bodo zavoljo neobstoja kurative zapadle v kategorijo dokumentarcev o posebnem zapletu življenja nekoga, ki mu druga priložnost ni bila dana. Prekleto. Danes je res že dve leti dolg in jutri je enajst let proč. Ujetnik lastnih misli sem te dni in priznam, da mi ni všeč. Sploh. Saj vem, da je nerazumljivo, a drugače ne gre, ker jaz ne grem nikamor. Vrtela bi čas naprej in vrtela bi čas nazaj, le na zdaj ga ne bi nastavljala. Včasih se namreč zdi vse skupaj izjemno lahkotno in včasih sploh ne … In, ko je na vrsti slednje, bi pobegnil proč od vsega, vseh in predvsem sebe. Eh. Saj niti sama ne razumem. Verjetno nisem navajena na situacije, kjer preprosto ne morem nič … ko se le čaka. Na odgovore, na vprašanja, na reakcije, razplete, zaplete in lastno počutje. Ker včasih lastnega počutja ni. Ali pa ga ni v obliki kot bi ga želel. Vem, danes je moja duhovitost na nivoju komičnosti holokavsta. Različico tega izvajam tudi znotraj sebe. Eh.

Skratka. Danes bi svoj um (oziroma koliko je le tega sploh ostalo po vsem temeljitem razmišljanju o ničemer in vsem in kombinaciji obojega) vtaknila v škatlo, na njo napisala ‘že poškodovano’, poslala na Naso s prošnjo za izstrelitev … smer: proč. Mhm, to bi naredila. In potem bi šla naprej, se nikoli ozirala nazaj in pozabila na ta del sebe, ki me je obilo časa izzival s predrznimi predlogi in povsem bolehnimi prebliski. A problem je v tem, da ga ostali čas, ko se me ne loteva na že skoraj fizično nasilen način, res maram. Če me torej vidite potolčeno in z brazgotinami, brez skrbi … sama sem padla po stopnicah. Saj vedno.

Read Full Post »

In gremo spet …

Sedim v svoji nekdaj otroški sobi, ki se te dni transformira v kvazi odraslo spalnico. Da, transformerje se gremo. In medtem ko tiho sedim, slišim kako mi v dnevni sobi obdelujejo parket. Lep zvok, poln upanja. In zgodilo se je najbolj nedojemljivo … postala sem ena tistih, ki pride na obisk k prijateljici in najprej prelista reklame, da vidi, če so kakšne posebne akcije za notranjo opremo. V lokalih gledam luči in se zgražam koliko so investirali v osvetljavo (namesto v izobrazbo osebja). Cel čas hodim po stanovanju in pišem sezname tega, kar moram ‘nujno’ nabavit. In najbolj boli to, da so za seznamu tudi čistila. Kupujem si inštrumente, ki me bodo silili v vso drgnjenje. Lepo. Postala sem hausfrau. Manj mutter. Razen, če se je vmes zgodilo kaj za kar ne vem in imam zdaj dvajsetletnega sina v Dupleku. Eh.  Skratka in na dolgo. Vsa ta renovacija mi je tudi predočila kak tip človeka dejansko sem. Jaz sem nepotrpežljiva. Povsem. V bistvu bi bilo najboljše, če bi vse bilo urejeno v enem dnevu in, da ne bi rabla čakat. Mogoče bi prišli s tisto zadevo, ki jo imajo na gradbiščih, da nekaj dvigujejo (strokovno bi rekla, da je dvigalka na kolesih, a vem, da je tu ta strokovni del milje proč) in bi s tem zagrabila zgornji del hiše, ga odvrgla, ter vse postavila na novo. Zbetonirala, zbrusla, zlakirala, naredila vse brezžično … Apropo žice … A se lahko lepo prosim obesim na kablih? Kaj smo mi res družina Kabl ali sem kaj zamudila?! Vsaka soba ima celo mrežo in sprašujem se, če so kdaj pri nas delovali cirkuški artisti, ki so med izvajanjem salta mortale na strehi to kablovje koristili kot varnostno mrežo. Eh. Res, sama bi naredila vse brezžično pa ne znam in ne razumem in pol je tu nek ruter in z amisa me obupano kličejo vsak dan z neko ponudbo, ki vključuje eno televizijo, mi pa imamo tri in si ne pustijo dopovedat, da res ne in prebiram tisočere ponudbe in tam, kjer vsaj razumem mi povejo, da je na mojem koncu prebivanja to nemogoče, ker očitno živim bogu za ritjo, levo, čez hrib, pod potokom, mimo klošarja, ki kuri v železnem sodu posterje zasedbe Caugth in the act, za mističnim gozdnim smetiščem ter tri osončja od vsakega signala. Super.

To je samo majhen zlom. Nič resnega. Jih vsak dan doživim vsaj ducat. In vse bo odlično in prebivala bom kot kraljica ter vam vsem ob božiču pošiljala čestitko z motivom sebe pred vsakim koščkom parketa, fuge in kabla, ki ga bom do takrat uredila. In imela bom oglede in vodenja in odpiralni čas kot v muzeju. In mavrica bo sijala nad mojo streho ter fotofasada z motivom facebooka bo označevala natančen kraj mojega bivališča, da se bodo gruče, ki bodo divjale po avtocesti k meni, takoj znale usmeriti. Ja. In iz gigantskih zvočnikov, ki bodo oblečeni v roza pliš bo igrala klasična glasba. Kot na Titaniku v času potapljanja. Hiša ljubezni bo to. Nič opolzkega (razen, če lastnica – beri:jaz – to izrecno zahteva). Vse bo super. Super duper mega fantastično. Nikoli boljše. In živela bom … do konca svojih dni.

Read Full Post »

So ljudje, ki so rojeni za fizično delo in … sem jaz. Mislim, da bi me uradno lahko dali v penzijo, ker sem v zadnjih štirih dneh delala več kot v vseh šestindvajsetih letih svojega življenja. Drgnjene ploščic po fugiranju je recimo na lestvici meni najdražjih opravil zelo visoko. Jaz bi poklicno fugirala. Fugiralka bi bila. O ja. Fugirala bi kopalnice, kuhinje, osnovne šole, parlamente in zobe. Vse. Mislim, da našemu svetu ne manjka čisto nič drugega kot pa lepe fuge. S temi bi bilo garantirano vse dobro. Finančni sistem bi si opomogel, politika bi bila povsem nepotrebna, meje bi se odprle in vsi bi bili en narod. Narod fug in srečnega počutja. Super bo.

.

Read Full Post »

Tako. Uradno je. Meni se meša. Mogoče gre samo za začasni živčni zlom. Bog ve, da sem teh že vajena. In mogoče bo kmalu prešel moje obzorje in vse bo tako narobe kot je bilo poprej. Tisti ugodni narobe, ki ga maram in odobravam, ki me ne vznemirja z vprašanji in dvomi, ker pač je tam … in večinoma je tam tako, da ga sploh ne zaznam, saj samo nemo sledi mojim korakom in se občasno odkašlja, ko rahlo opijanjena ugotavljam vse ‘pomembne’ pomanjkljivosti svojega življenja. A trenutno sem verjetno en klik od samoinštitucioniranja. Bi skušala narediti zgodbo krajšo, a resnično ne gre. Takle mamo … Jaz se te dni osamosvajam na en poseben slovenski način. Selim se. Iz svoje sobe v celo stanovanje, kjer živim že od rojstva pa vendar. Starša se selita … zelo daleč, eno nadstropje nižje. In jaz sentimentalno božam njuno omaro. Vseeno mi je za patetiko v tej gesti, ker … ljudje se tako navežemo na stvari, da je prav bolehno. In zmeraj sem hotela biti ena tistih, ki se ne oklepa ovitka kasete, ki so jo predvajali na njenem dvanajstem rojstnem dnevu in tako več ne obstaja tehnologija, ki bi dovoljevala njeno ponovno predvajanje. Kolikokrat zares pogledate videokaseto s posnetkom vaše valete? (če ste eden tistih, ki skušajo s tem podžgati družabno življenje na žurkah – nehajte. Nihče ne pozna vaših sošolcev iz osnovne šole in nikogar ne zanima koliko cigaret ste improvizorično pokadili s Slavico v garderobi medtem ko se je krojila vaša športna usoda).  Kolikokrat pregledate spominke, ki ste jih prejeli za rojstni dan, jih zaradi njihove neuporabnosti niste vključili v vsakodnevno opremo, a ste jih zavoljo vljudnosti in neke morbidne vsenazvoče vesti vseeno vestno zavili in shranili? Ker bo Sabina jezna, če ta svečnik ne bo lično pospravljen na dnu kartonske škatle v kleti. Res. Odlično. In jaz imam obilico tega vsega. Plus račune za stvari, ki sem jih verjetno že zdavnaj uničila. Plus garancije za stvari, ki bodo umrle dva meseca po poteku garancije. Plus priznanja iz osnovne šole. Bog ve, da mi bo to srebrno Prežihovo plačalo dopust. Ampak tudi jaz se oklepam. Ker se očitno bojim izpustiti te materialne dokaze tega, da sem bila otrok. Da sem bila, da sem in … da bom nekoč na to opomnjena s strani tega, kar bom uspela skriti pred zapravljivim delom sebe. Pa dobro, bom pač zbirala in shranjevala … če me dlje časa ne srečate, so me spominki pokopali.

A hotela sem priznati še bolj bedni del svojega občutenja. To noč sem prvič v svojem stanovanju, starša sta oddaljena petnjast stopnic in dvoje vrat, a jaz … nostalgično zrem v preteklost in vse dojemam kot simboliko odtekanja življenja. Naj me nekdo ustavi, prosim. Ker to so samo sobe, to je samo omara in tisto je zgolj slika. To ni prispodoba za mojo družino, ki me zapušča in ubogi revo mene, ki sama tulim čez tisočletja. Ampak bi bilo kar malo čudno, če bi se kar preselila, pogledala po prostoru in si mislila samo in zgolj ‘bil je že čas’. Ker bi bilo tako zelo ne jaz, da bi se strokovno povprašala o stanju uma. In raje se zdaj malenkost emocionalno drobim. S spomini na vse in vsakega, ki je hodil po tej hiši, ki ji rečem dom. In to ravno jaz, ki sem v srčiki sebe prepričana, da je dom najbolj mobilna zadeva. Jaz, ki sem se najbolj doma počutila tisoč milj proč od tu. Ja, jaz … to zadevo z odraščanjem še bom za nekaj časa dala na stran. Saj je ok, tam je in počakala bo. Pa položnice bom vseeno še plačala vsaj dva dni pred potekom roka. Pa odraslo si bom menjavala spodnje perilo in služila denar (am, to dvoje ni nujno povezano … no, malo pa je). A ne zmorem z vso odraslostjo prebarvati vrat, kjer se pozna udarec dlani mojega brata, ki je raje udaril tja kot pa v mene, in ne zatavati na cesto nostalgije. Jaz, Tanja, sem te dni povsem fizično izmučena od prenašanja škatel s spominki in … jaz, Tanja, sem te dni povsem psihično izmučena od odpiranja škatel s spomini. A bolj človeško ne gre … in kdo sem, da se bi dajala v drugo kategorijo.

Read Full Post »

Older Posts »