Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2013

Spominki

Vsake toliko me zgrabi nujen nagib, da bi doticnega cloveka prijela za lase, ter ga z glavo butala ob mizo. Mhm. Z obilo uzitka in brez obzalovanja. Ker mislim, da si nekateri vsake toliko res zasluzijo malo udarcev realnosti. Toliko samo v opomin tega, da niso na tem svetu sami in, da imajo njihove bedne odlocitve oziroma bolje povedano njihove odlocitve za ignoriranje odlocitev posledice ne samo za njih temvec za mnoge druge. Oh, kako bi vcasih fockala kaksno lice ali pa tepla zatilje. Ker ni vec smesno, kako nekateri preigravajo zivljenje kot da bi bili na tretjerazredni fuzbal tekmi.

In premnogokrati se mi dozdeva, da bi moralo zivljenje biti malo bolj glasbeno obarvano. Da bi ob srecanju potencialnega idiota morali zastartati zvoki alarma, siren pa se mogoce kaj od Abbe.  Recimo Mamma mia bi bila odlicna izbira.  In fino bi bilo, ce bi ob vseh situacijah cez pesem dobil namig kako bodo zadeve potekale in se bi lahko bocnega zalucal iz danih okoliscin.  S plesnimi cevlji in magnolijo v roki.

Ne da se mi. To je recimo zakljucek mojega razmisljanja. Ne da se mi imeti v roki krede in zemljevida ter obcutka, da poucujem  drugi razred osnovne sole, kjer se v klopeh vsake toliko znajde kak novi revez, ki ga je mama premalo ali pa prevec podojila. Ker ne glede na to, kako je vloga uciteljice seksi v porno filmih, pa je v realnosti mnogo manj privlacno. Ker smrdis po porazu in makaronflajsu.

Tako bi izrekla vljudno prosnjo, da se mi od zdaj v klopi vsedate tisti, ki imate imaginarni certifikat razumnega obnasanja ter cloveske logike.  In, ce boste kak dan manjkali, ker boste to dvoje za hip izgubili, vam ne bom dala neopravicene, ker bom iskreno vesela, da se tak bolehni ne pojavite pred mojim oblicjem. Jaz res navijam za iskrenost in primeren odnos. Navijam za to, da si damo vedeti, da nekaj pomenimo in, da se nismo znasli sredi bedne drame, kjer Nicholas Cage skusa biti duhovit.

Make love not war … you are not alone … i can be your hero … res, to so parole danasnjega ponedeljka. Dajte se pac svobodno odlocat ali boste fajni clovek ali pa idiot. A v vsakem primeru upam, da se karma (ne skupina) vrne iz svojega ze predolgo trajajocega dopusta ter med nas razdeli spominke, ki jih je nabavla na stojnici. Za ene focn, za druge pa prekrasne keramicne figure delfinov.

Advertisements

Read Full Post »

Brez

V letu 2013 me je razjezilo omejeno stevilo stvari. Zaenkrat. No, je bil obcasen ‘oh, kako sem besna’, ampak tako zares, da me je premaknilo znotraj in zunaj pa je bilo poredko. Od zrelega bivsega, ki me je seznanil s svojim odhodom po tem, ko sva si nabavila novo wc skoljko (dejanje, ki ga ne obzalujem, saj sem ji ze nekajkrat pogledala v iskren obraz) do Abercrombia, ki je iz svoje kolekcije vrgel stevilke vecje od L (super leto za diskriminacijo oblin) pa od svetovalke na zavodu za zaposlovanje, ki mi je svetovala odprtje eko kmetije in do gospoda Barille, ki se homofobno skriva za svojimi rezanci. O ja, razburila me je pescica ljudi s svojim ignorantskim odnosom do drugih, sveta in posledicno sebe in zal neobstojecega uma. Politicno sem ostala nedotaknjena. Hvala.

A ok, tudi jeza je custvo. In, ce me vprasas mi je na lestvici meni dragih custev precej visje od zalosti in apatije. Ker jeza naredi premike, te pripravi do premisleka, do akcije in do spreminjanja vzorcev. Dasiravno so slednji mogoce samo malo bolj zabrisani, a zmeraj obstojeci.

Ceprav naceloma nisem jezen clovek. In nasploh se sama otresam vseh negativnih obcutkov kot pes vode. Ker mi ni za gargamelske pohode po svetu, misli polne mascevanja in pogleda usmerjenega v pretekle krivice. Saj so tretirane kot krivice samo dokler jih tako okronam jaz. In raje grem dalje … ker dalje je toliko manj blizu njih.

Pa vendar pri vsem pametnem teoretskem odnosu do zivljenja, odnosov in sveta vsake toliko naletim na lastne omejitve. Ko moje razumevanje propade kot prostitutka na borzi. 

Read Full Post »

Globoko kot vagina

Tole zdaj bo tako zelo nedamsko, da prosim odmaknite pogled vsi, ki si me zelite za zmeraj zapomniti kot elegantno gospodicno polno spodobnih izrazov (ce se me kdo kot tako spominja, naj se prosim javi moji mami).

To, da so zadeve vedno malenkost bolj zakomplicirane kot bi naj bile, je en nivo zivljenja na katerega se clovek hitro navadi in ga adaptira kot svojega. Pac kompliciras se sam in tako svetu nudis neravnovesje, ki ti ga vneto ponuja. Kul. To, da so odnosi postali en sam boj za prezivetje, kjer se zdi, da je zmaga edini cilj in dokazovanje nedotaknjenega srca edini logicni korak ter neizrazanje svojih custev in trmasto prikrivanje hrepenenja edina sprejemljiva oblika obnasanja postaja tudi zmeraj bolj del nasega dojemanja ljubezni. Kot slepe potnice na ladji, ki tone. Kot zadnja zlica kecapa, ki ga ne dobis iz tube. Kot glivice, ki se pojavijo samo na vlazne dni. Mhm, ljubezen nam postaja balast in nekako pokazatelj sibkosti … in ceprav se res ne bi dala v pajkice in z mecem napadala zmaja za nekega kretena, ki me bo mogoce tekom let oplodil in mu bom dala svoje srce, maternico, boke in druge organe ter mu za zmeraj dala naziv mojega edinega kretena, to se zdalec ne pomeni, da je upanje na tako vrsto spoznanja v meni umrlo in, da nisem svojih imaginarnih pajkic oprala s pervolom ter imaginarnega meca namazala z margarino, da bo bolje drsel. Ker enkrat bom ljubila in to tako prav, da bodo vsi zmaji prostovoljno strmoglavili ter se vlegli pred moj (se opravicujem, najin) kamin ter predli v ritmu pesmi Vsi so venci vejli (ali pa bejli … to vedno zamesam).

Ampak nadalje … koliko svojega prostora ze namenjam temu, da bi razvozlala vse te ljubezenske zadevscine, ko skusam sebe najti v zametkih misli nekoga, ki me ne bi odseval temvec bi zgolj bil nekdo v oceh katerega bi se rada videla, me vsake toliko zanese. Ker, to je zdaj resnica, ne glede na to koliko sem do zdaj ljubila, se ni bilo zares. Ne tako kot sem si kadarkoli zelela ali kot mislim, da bi ljubezen morala biti. In cetudi je moj um sprevrzen in moja zelja izbircna, je ne bom podcenjevala s carodejskimi triki s katerimi bi iz motecih signalov delala vec. Hm …

Dejansko sem hotela pisati o necem drugem. Ker do zdaj je bilo vse se na nivoju dame iz visokih krogov … no, krogov. Bojda je potencialna veza med zensko in moskim obsojena na neobstoj, ce zenska prehitro da. Da da da … torej da dol svoja oblacila in se prepusti nagonu. Ima odnose. Se razumemo, sklepam. Bojda je ta dobrina, torej sam seks, toliko pomemben, da bi ga morale sparati vsaj par tednov in s tem pridobiti in obdrzati pozornost zeljenega objekta. Res ali kaj? Leta 2013 moram jaz tiscati noge skupaj tudi takrat, ko jih res ne zelim, samo in zgolj zato, ker bom drugace za nekoga nezanimiva? Ker bog ne daj, da pa sem mogoce karakterno sposobna ponuditi malo vec globine kot moja vagina.

Takole je na stvari. Seks je fajn (no, vecinoma). In kako se z nekom ujames v teh polozajih, se nekako pojavi kot pomemben dejavnik samega odnosa. In seks je najbolj prijeten v sponatnih situacijah, ko ga nisi umestil na urnik med pilatesom in malico in, ko ga nisi ob prvem srecanju s potencialnim kandidatom zapisal na termin za deseti zmenek. Ker saj razumem, da gre za dokaj intimno dejanje … a mi je deljenje sanj, strahov, spominov in nasploh sebe mnogo bolj intimno kot drgnjenje intimnih organov. In, ce sem zato izgubila zanimanje nekaterih kandidatov, se mi zdi to povsem posteno. Ker s clovekom, ki zanima mene, lahko spim ze po petih minutah pa mi tega ne bo ocital kot sibkost. Interes je taka dvorezna kolegica, ki pri meni izgine zaradi lukenj v karakterju in ne dolzine prvega vboda.

Read Full Post »

Ker!

Te dni se sprašujem. O sebi. Ker vprašanja o človeštvu sem opustila leta nazaj. Sprašujem pa se kdaj bom sama sebi rekla, da je dobro in dovolj. Ne v smislu, da ne bom več hotela več, ampak samo, da se bom mogoče za trenutek ustavila in dojela, da je nekaj že narejenega. Četudi ne gre za tisto nekaj po čemer bi naše ljudstvo bilo boljše, slabše, drugačno ali sploh kaj. Ker tega niti nočem … oziroma, da se razumemo. Če bi moj talent bil razvijanje nekih mikroskobskih bitij, ki bi preprečila nastajanje kupov bolezni, bi počela prav to. Če bi zmogla, bi sedla za nek kateder ter pridigala dokler ne bi vse vojne izkrvavele. Če bi jih lahko nosila, bi si nataknila te jebene pajkice in kradla bogatim, da bi ustvarila ravnovesje. In rešila bi vse živali, ki jih človek ne samo ne ceni, ampak sploh ne vidi. Če bi zmogla, bi naredila vse to namesto tistega enega ničesar, ki ga mogoče v očeh nekaterih opravljam. A tu smo in tu sem … taka in brez volje po strankarskem predalčkanju. 

Ker se mi svet zdi mogoče manj beden, če nisem zraven tistih udejstvovanj, ki jemljejo ves up. Ker bi rada verjela, da smo zmožni več od tega, kar smo pokazali do sedaj. Ker bi rada upala, da … kaj bi upala? Da bo drugačnost objeta kot vsakdanjost, da bo kot v bednih filmih, kjer se naenkrat na ulici znajde tisoč tujcev, ki bedasto poplesujejo na Spice Girls in pri tem delijo več kot nekateri s svojimi bližnjimi v celem življenju. Rada bi, da bi bilo bolj enostavno. In, če ne morem biti enostavno na tem svetu s temi ljudmi, bi rada, da je enostavno tistim z mano. Ker sem vedno hotela samo biti srečna v sreči drugih.

Egoistično? O ja. Ker želim nekaj, kar se zdi nerealno. A hkrati ni. Ker občasno se izgubim v svojih mislih in korakam po ulicah po katerih sem nekoč. Ker vidim nebo in se zavedam trenutka videnega. Se ti ne? Zavedaš, da je vse to samo trenutek, ki mine in vse kar ti ostane je tisto, kar si v tem trenutku bil. 

Bojim se, da nikoli ne bom znala povedati tega, kar bi želela. In na mojo veliko srečo, sploh ni pomembno. Ker ko strmim v vse politične debate brez vrednosti, vojne brez smisla, denar brez izhoda, kriz brez izgovorov in ljudi brez zgodb, se zavem, da je svet precej zavožen. Do te mere, da se zavozimo z njim. Da dopuščamo raznim grozotam, da se udejanjijo. Da za sočloveka naredimo dejansko manj od ničesar (vem, to je neobstoječe, a se sliši dramatično). Da naš čas mineva na mestih, kjer nismo zaželjeni, hoteni, potrebni ali sploh od sebe pozvani. Mi pač nekje smo, dokler ne gremo tja, kamor nas drugi porinejo. Vmes potlačimo druge ljudi, svoje cilje in ponos ter si obraz pobarvamo z zeleno in štartamo … v boj za nič in nikogar. Lušno.

Tako se mi zdi najpomembnejše kar lahko v tem življenju naredim to, da sem … jaz z vsemi nepotrebni in potrebnimi napakami. Da v vsakem trenutku živim kot želim … četudi včasih želim narobe. Da ljubim. Veliko in preveč. Da jočem … od sreče in bolečine in vnetega kolka od teka. Da spoznam vse odlične in vse najslabše. Da se učim in tri procente zapomnim. In predvsem, da se zavedam … da četudi za sabo ne bom pustila jebeno iskane enačbe, cepiva proti genitalnemu herpesu ali pa dvajsetih otrok, da sem vseeno bila pomembna … za sebe in peščico tistih, ki so bili pomembni zame. In TO je za to življenje več kot dovolj. 

Read Full Post »