Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2012

Narkotik

Včasih v avtu poslušam glasbo tako glasno, da ne slišim lastnih misli. To se mi zdi prijetno. In včasih stopam po pločniku malenkost bolj lahkotno kot drugače, ker se sebi zdim izboljšana verzija. Včasih pogledam v nebo in verjamem, da je prav, ker potem tudi je. In včasih se razumem kot nekoga, ki je lahko tudi nerazumljen srečen. Ker včasih srečam spoznanje, da je odveč vse to česar se oklepam, da potrebujem, ko pa je edino potrebno to, da sem. Filozofija je moj predmet in s Platonom bi lahko gnezdila v taisti jami. Eh. Hočem povedati, da včasih doživim svojih nekaj minut holivuda povsem nevede. Trenutek, ko se vse poklopi in se zavedaš, da boš zmogel … sam, z drugimi, ali nasploh. Ker včasih preprosto veš, da je potrebno toliko več kot imeti nekoga ob sebi. In ne da bi slednje podcenjevala, nikakor. A ta drugi je zgolj kot anastetik. Nekaj kar omili. A od tebe je odvisno koliko dejansko preneseš. In koliko si boš zadal. 

Osebno sem po anastetiku kar nekaj dni bruhala … zdaj pa računajmo:). 

Advertisements

Read Full Post »

Preprosto

Bit naporna oseba ni lahka naloga. Dejansko niti ni toliko naloga kot je bedno. Predvsem za napornega osebka samega. Govorim iz izkušenj? Mogoče. Kdo bi vedel … (je rekla in se zavedala, da bojo vsaj trije ob prebiranju teh vrstic prikimavali do skorajšnjega zloma tilnika – hvala, prijatelji). Pa vendar menim, da nikoli nisem tako zares in povsem iskreno želela biti preprosta. Mogoče, ker to v mojem svetu sploh ni prava beseda. Preprosto ni. 

Je pa res, da bi življenje samo zmoglo biti. Preprosto. A kdo bi ga kot takega sploh jemal resno? In življenje, ki se ga ne jemlje resno, je verjetno povsem zabavno in posledično … grozno kratko. Torej rajše bedno in dolgo kot zabavno in kratko. Zveni kot kar nekaj mojih seksualnih izkušenj. 

Bit naporna oseba ni lahka naloga. A nekdo jo mora opraviti. 

Read Full Post »

Jaz sem debela. Ne tak ful, ampak tak … dovolj, da čutim. Mislim – nisem debela na taki ravni, da bi me z žerjavom dostavljali na zadnje počivališče ali pa, da bi lahko samo sedela na nekem hrastovem stolu in bi se mi koža zarasla nanj. Ne. Ampak v primerjavi z ženskami na svetu in predvsem z ženskami na svetu pred poletjem, sem … ok, mogoče je debela preveč obilna beseda. Rečimo, da me je dovolj. Za vse. No, vsaj za enega. Kar je tako ali tako najbolj prav. Eh. Hočem povedat, da so bili prazniki, ko se je jedlo. In, če bi se jedlo bolj, bi na sebe dala napis Dobrodošli ter se razglasila za bungalov. In, kar hočem povedati je, da … da se zdaj začenja sezona ‘meni je taki bed, da nimam konfekcijske minus petinosemdeset ter da se za mano po ulici gradbeni delavci ne derejo ‘skelet’ ‘. Ja, to je to obdobje, ko se gužvamo po raznih telovadnih prireditvah. Ko preklinjamo gene ter šibko voljo. Ko se motiviramo z žalitvami. Človek res ljubi pomlad. Sploh, če taisto doživlja že vsaj devetnajstič. 

In prav je, da se obremenjujemo. Ker rajše si na dnevni bazi merim obseg fukročke kot se razjočem ob misli na brezposelnost. In raje se obremenjujem z izbiro imen za nove krčne žile kot pa padam v depresijo zaradi odnosa nekaterih ljudi. In raje gnetem svoje celulitne točke ter jim pojem tišino v upanju, da bojo crknile kot pa … kot pa se s svojim telesom obremenjujem v bolj resni meri. Ker čez humor si lahko debel do mere, da si rečeš boa, a vendar boš živel … tudi čez poletje. In tudi brez belih bikink. Pa srečno, sestre!

Read Full Post »