Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2013

Na izi

Hm … kako začeti tak samookurcani blog? Verjetno z besedami – jaz sem občasno popolni idiot? Ja, to bi šlo. U, to bi šlo zelo. Ugotovila sem namreč, da človek tekom svojega bivanja razvije en kup nehvaležnih vzgibov in potez. Nočem se hvalit (ker se res ne morem), a jaz jih imam kar precej. Recimo to, da sem tak mali diktator, ki hoče imeti kontrolo. Ne zdaj popolno kontrolo in ne da bi koga tiščala v plinske celice (čeprav so načrti za izgradnjo v izdelavi), ampak znam … znam povedati tako, da bi ljudje verjetno najraje pred mano salutirali in se drli: ”yes drill sergeant!” ter me potem razmetali v nekaj črnih vrečk.

Pa rada preverjam … če sem izklopila štedilnik, zaklenila vrata, ugasnila luč, nastavila budilko, izklopila likalnik … ne, zadnje ne. Ker ga preventivno nikoli ne prižgem. Monk bi bil tu moj najboljši prijatelj in pajdaš. Skupaj bi korakala s parnimi koraki po pločnikih sveta ter postavljala kozarce na edino pravo mesto in se množila brez izmenjave tekočin. Jebemti, zveni krasno.

Pol pa sem še posesivna … v kombinaciji z ‘ljubosumna’. Ljubim ta del. To je tisti del moje osebnosti v katerega bi najprej rada shujšala. Grozno. To je najbolj močen del mojega ‘naporno biti jaz’ vesolja. Ker bi rad drugače pa včasih ne zmoreš. Ker se sredi stavka sam sebi zazdiš idiot prve lige z licencno za utrujanje, a si že napol poti v mesto Pogube. Ker bi se rad ustavil že znotraj sebe, a se ne ustaviš niti po petdesetih minutah zunaj. Kombinacija želje po kontroli s to lastnostjo pa je kot pohotni maček, ki ima pred sabo samo ježa. Boleče, skratka. Tako za tebe kot za okolico. A, ko bom velika, bom povsem na izi. (je rekla in preverila facebook prijateljice svojega fanta ;))

Rada bi povedala, da so to šibki trenutki moje persone. Ko imam preveč prostega časa in premalo samospoštovanja. Ko si dajem čelnega zaradi prevelikih fukročk ter bočnega zaradi prenizke plače. Ko si grem na živce ravno dovolj, da grem na živce tudi drugim.

A brez teh šibkosti nikoli ne bi vedela kak človek skušam cel čas biti – nekdo kot jaz. Z minimalnimi popravki. Biti popoln je tako ali tako povsem lanskoletno.

Advertisements

Read Full Post »

Etiketa

Bojda sem preveč odprta. Vsaj za deset centimetrov, bi rekla. In bojda povem preveč o sebi. Tudi ljudem, ki mi niso blizu. Bojda je to slabo. Moti. Kot je izjemno moteče to, da govorim. Več ali preveč ali včasih sploh. Bojda. A bojda je precej suhljata sestrična od sigurno tako da mi gre gladko mimo riti. In mojih drugih odprtih organov. 

Zmrazi me vsakič, ko spregovorim o pomembnosti spoštovanja živali in se mi javijio patrioti človekovih pravic. Ja, saj razumem. Saj vem. Ljudje tudi trpijo in imajo kršene pravice in povsem ni lušno. Ja, razumem. Ampak tudi jaz ne zalaufam na vsako parado človekovih pravic pa se vmes derem ”kaj pa mačke?!”. Mislim, da se na tem jebenem svetu dovolj živim bitjem dogaja dovolj sranja, da se lahko izmenično borimo za vse. Vsakega nekaj gane bolj. Čeprav me ignoranca gane manj in manj. Mogoče celo na nivoju Wernerjevega besedila. 

Zmrazi me, ko nekateri hvalijo in z očmi polnimi navdiha gledajo starše otrok s posebnimi potrebami, a v istih očeh kažejo srečo, da se njim samim ni rodil. Ker mogoče ne gre za srečo, ampak za izgubo … ker smo vsi tako prekleto polni posebnih potreb. A eni jih raje skrivajo za prezirom, posmehovanjem, iskanjem normalnosti ter … strahom. Da bi se mogoče lahko od nekoga drugačnega naučili več kot od vseh bednih dvoličnih prijateljev. 

Jebemti, bi lahko bil svet lep, če bi se samo malo skušali spoznati. Približati. Zaobjeti nerazumevanje in v njem najti prijatelja. Če kritike ne bi dojeli kot napad, ampak kot priložnost. Če bi si pustili biti v vsej svoji abnormalnosti. Brez etikete.

A bojda je to nemogoče. Bojda. 

Read Full Post »

Koza

Te dni se intenzivno sprašujem kaj bi rada. Kar je pri mojih ne več tako rosnih letih bolj potrebno kot nikoli izbrana prostitutka. Čeprav pa verjamem, da lahko človek svoje življenje obrne še tudi tik pred skokom v žaro. Eh. Po glavi mi krožijo vse bedne fraze v stilu ‘enkrat se živi’. Ker četudi slednje ne drži, drži za zdaj. Mislim, da rabim dopust. Od sebe.

Včasih res pomilujem vsako misel, ki prebiva znotraj naporne mene. Ker se mora reva tridesetkrat pretlačit skozi analizo, da se sploh lahko nekam razvije. In umre v groznih mukah. Če sploh umre. Če pa živi, pa ji tudi ni lušno, ker jo trpinčim s podvprašanji. Boge male misli … pa tako so želele postati velike.

Jaz dejansko mislim, da nisem nikoli prerasla 160 centimetrov zato, da sebi ne stojim na poti še bolj kot si zdaj. Ker zdaj sem velikosti male koze pri telovadbi … in sicer tudi tiste nisem nikoli uspešno preskočla, a mogoče se tokrat zaženem dovolj, da se vsaj poderem.

Torej … človek sam sebi prepreči toliko mogoče enkratnega. Prepreči si vse tisto odlično, kar bi lahko bilo. Ali pa vse tisto, kar bi lahko odlično zajebal, a zaradi nekoč zajebanega ne bi ponovil in bi naredil naslednjič odlično. Brez zajebe. In sebi želim dovolj moči, da si pustim … zajebat, si dat čelnega, se pobrat in ponovit vajo. Dokler ne uspe.

In dokler ne preskočim same sebe kot glavna gimnastičarka mileniuma.

Read Full Post »

Lubejzn

Od vseh stvorov, organizmov, predmetov in izumov je človek najbolj … grozljiv. Predvsem, ko pride do odnosov. Ker tu smo kot tisti slon v trgovini s porcelanom, ki lomasti in lomasti.  In lomastimo po čustvih drugih kot bager po … materialu pač. In pri tem se ljubeče gledamo, igrivo mečemo lase ter si obljubljamo večnost. Večno ljubezen. Večno pripadnost. Večno. Beseda, ki zavoljo svojega pomena ne bi smela niti obstajati. A po drugi strani obstaja tudi beseda ‘enorog’ . Štekaš?

In v svojem divjem iskanju sorodne duše (mimogrede, holywood res hvala za to), se pretvarjamo, da zmoremo brezpogojno ljubiti, ne spreminjati, sprejemati. Pa res? Ker zadnje čase poslušam samo zgodbe o varanju, laganju, nelogičnih koncih in povsem idiotski neiskrenosti. Pa se vprašam in to povsem naglas in povsem velikokrat – zakaj pri vseh možnih bogovih ljubezni se vežeš na eno osebo, ji daješ iluzijo pomembnosti, če je potem laž tvoja ljubica?

” … in ne bom te spreminjala, ker te ljubim takega kot si …” je rekla in omedlela od teže igre, ki jo je, vredno oskarja, odigrala. Seveda se sprejmemo. Do določene meje. Seveda se ne spreminjamo. Do določene meje. Iluzorno bi bilo mišljenje, da se dva najdeta in v soju svoje nespremenjenosti idilično uživata do konca svojih dni. Ali večno. A vendar mislim, da je ljubezen izjemna. Če jo zmoreš dojeti kot nekaj, kar te spodbuja k rasti in ne kot nekaj kar te povsem definira. Če jo sprejmeš kot luksuz in ne kot nujnost. Če jo razumeš, da bo z nerazumevanjem spreminjala tvoje korake. In, da te bo izzvala.

Če vprašate mene je ljubezen samo za tiste, ki se ne bojijo biti z nekom nekdo, ki se spreminja. Se uči. In popuščanja ne razume kot ponižno gesto poraženega. Za tiste, ki priznajo, da bi pa včasih pojšter držali na partnerjevem obrazu malo dlje kot je priporočljivo. Za tiste, ki se istočasno zavedajo, da s tem ne bi izgubili samo prostosti temveč tudi vse tiste trenutke, ki pa so ob deljenju s to včasih naporno osebo, izjemno posebni.

Kaj hočem reči je to … pojdite v svet, se ljubite in bodite iskreni. Če pa slednjega ne zmorete pa pojdite v svojo egocentrično rit. In se ljubite z njo do mraka.

 

Read Full Post »

Jaz bom bolj strpna. Pa bolj zagnana. Pa manj Monk. Pa bolj suha. Pa mnogo bolj razumevajoča. Pa polna fenomenalnih idej.

Jaz bom bolj odrasla. In manj bom pila. In manj bom skrbela. In več bom dala. Predvsem časa.

Jaz bom manj pričakovala. In manj bom razmišljala. Pa več bom hotela. Pa jedla bom rozine. In dotaknila se bom pajka. (Živega? Dvomim.)

Jaz bom manj očitala. In več sprejela. In kupovala bolj poceni. Pa redno prala avto. In manj bom težila za nepomembe zadeve. In veliko bolj bom spontana (kako spontano od mene, da to sploh zapišem).

Jaz bom manj govorila. Se manj norčevala. Pa več se bom objemala. In manjkrat si bom prala lase. In nehala bom kupovat čevlje za sedenje.

Jaz bom manj preklinjala. Ker se bom več tepla? Ne. Ker se za damo ne spodobi. In ja, jaz bom bolj dama.

Jaz bom več poslušala. In manj bom komplicirala za hrano svojega psa. In ne bom si več laka z nohtov drgnila z … nohtom. Poznam aceton, hvala.

Jaz bom … naredila verjetno procent od tega. Ker sem po vseh vseživljenjskimi zaobljubah prišla do tega, da mi grejo na živce bolj kot soseda, ki kida sneg ob štirih zjutraj  … in jebemti, težko se je sedaj stlačit v saten in si rečt dama. Ampak jaz bom … ponekod manj in ponekod več. Če pa ne bom, bom pa kaj drugega.

Si bom pa obljubljala samo najnujnejše, ker pred sabo po prelomljeni obljubi ne morem prebegniti na drugi kontinent … lahko samo sramežljivo zašepam do kavča, se frcnem v čelo in si rečem ‘slaba slaba Tanja’.

 

 

Read Full Post »