Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2012

Fuj to!

Zdi se mi, da premalo pišem. Ker slednje predvsem nakazuje, da premalo mislim. In, ko premalo mislim to pomeni, da bom na eni točki mislila preveč. In danes je ‘na eni točki’. Joj, smo filozofski. Lahko bi vam tudi tukaj razodela svoje stališče do bednega bednega referenduma, ki je tako jalovo izzvenel te dni. Lahko bi vam pisala akrostihe ter pesmi, ki bi se pele ob spremljavi harfe o tem, kako bi se človek moral res kvalificirati za naslov človeka. Kako izjemno in iz dna srca zavračam vse tradicionalne – normalne – kapitalne – intrafukalne poglede na nekaj, kar sploh naj ne bi bilo podrobneje gledano. Ljubezen, ljudje. Razumevanje, judje. Briganje zase, ljudje. To bi rekla Slovencem. In Američanom, Uzbekistancem, Amrnecem ter Špancem. Precej vseeno mi je vse ostalo razen rubrike človek. In, če že živimo v svetu, kjer se lahko odločamo o pravicah ljudi, kot da so popolnoma nezmožni živeti po željah in pravicah sebe, se iskreno vprašam kdo smo, da si jemljemo pravico dat kletko na njihovo … življenje. Zakaj lahko jaz nekaj, kar drugi, ki si verjetno to celo bolj želi, ne more? In koliko lahko jaz v tem uživam, če pa sem priviligirana zgolj zavoljo tega, ker sem se rodila taka kot sem se. Ma, jebeš svet, kjer je svobode dovolj samo za nekatere. Res. In tekom spoznavanja teh gorečih vernikov v svoj nauk ‘normalnosti’, sem prišla samo do spoznanja, da … me ne ganete. Za vas sem Werner v vseh pogledih in z največjim ‘boli me kurac za vas ‘ tičem na svetu. Vse ostalo bi bilo narobe. Vi pa živite svoje normalno in kvazi nadmoralno bedno življenje še naprej. In čir na želodcu bo vaš sodnik. 

Drugače pa. Drugače. Toliko let včasih mine in včasih misliš, da si pustil za sabo. Da si odložil vse kovčke emocionalne prtljage in se sedaj bosonogo preganjaš po travnikih spoznanj. Pa ni temu tako. Ker vsake toliko te kot gromozanski focn zadane vse tisto česar si se bal. Ker … so določeni dnevi, ko preprosto pozabiš, da zmoreš. In, da ne rabiš. In, da … se ljudje in dogodki vedno ne ponavljajo. Ker vsake toliko pozabiš na razsežnost ina se zasačiš z roko v površinskosti. In res bi si na tej točki kot svojemu cucku rekla – fuj to! 

Saj pravim … premalo pišem. 

Advertisements

Read Full Post »

Sem miroljuben človek. Ne bi se ravno oklicala za pacifista, ampak tudi terminator še mi niso rekli. Verjetno se kulturno gibam po obronkih fizičnih napadov. In le srečnim naključjem ter slabi telesni kondiciji se lahko zahvalimo, da meni lastna pest še ni imela srečanja z nikogaršnjim licem. Pa morbit se tudi lahko zahvalimo temu, da sem verbalno dokaj močna in se nekako z besedami borim boljše kot se je Bush s svojo armado boril za kurac (se oproščam, a težko je skriti ud, ko je ud edini opis). A včasih … in priznavam, da se mi je ta ‘včasih’ v teh dveh mesecih pojavil že precejkrat … včasih se mi zdi nasilje edini logičen odgovor. Nikakor ne rešitev, ne razumite narobe, prijatelji konstruktivne debate. Nasilje vodi v več nasilja in več nasilja posledično v dokaj iznakaženo telo. In – glede na slovensko pomanjkanje lepotne kirurgije, se ne splača … ampak! In ta ampak kričim z vrha gore (no, rečimo griča, ker za goro se čez zimo nisem zdisciplinirala … razen, če se gori reče Rafaelo) – ampak te dni bi z največjim veseljem,s trastjo, doživetim multiplim orgazmom in oblizom ustnice iztegnila svojo revanža željno dlan, plosknila po licu – najprej nežno, zgolj za občutek, potlej pa poprijela za lase ter delala pilinge s tlakovci. Najverjetneje bi se vse skupaj še prelevilo v zloglasno sceno meni dragega filma, kjer je ugriz v pločnik zadnje kar nekdo vidi … ampak ne. Ne morem. Ne smem. Hvala za družbo.

Ne, jaz se bom krivice lotevala drugače. Na edini možen in v Sloveniji obstoječ način. Jaz se bom krivice lotevala z vednostjo, da ne bom dosegla popolnoma nič in, da bo ta idiot od človeka, ki bi moral iz stalaktitov izdelovati šahovske figurice za človeško ribico dobrih petdeset milj pod jebenim obličjem na katerem koraka njegova še bolj jebena noga, da bo ta abortusa potrebna kreatura v vsej svoji zlagani veličini korakala po planetu Zemlja ter še naprej izkoriščala ljudi in se delala neumno navkljub obstoječim dokazom, da je stupidnost njeno srednje ime. Ohohoho. Res. Rekla bom samo in zgolj to … če si v življenju prilezel (upravičeno ali ne) na višjo pozicijo ter s svojim od mamice popihanim prstkom odrejaš življenja svojih ‘podrejenih’, imej nekje v zaledju svojega obstoja vednost, da če nekdo dela za tebe, sebe ni priklenil na tvojo plantažo ter ti njegova žena ne bo podarila prvorojenca. Pravtako pa se zavedaj, da mogoče Slovenija ne zna poskrbeti za večino ljudi ter njihove pravice, a včasih si človek pravico najde sam. Brez orožja, brez pesti, ampak zgolj in nasploh s tem, da te razkrije v vsej tvoji bedi. In, če je to edino zadoščenje, ki mi ga ta država nudi – pri univerzalnem bogu vseh religij – bring it on!

p.s.: ta blog je posvečen vsem, ki so v času študentskega dela dobili en velik ‘nič’ s pridihom ogromnega ‘jebi se’ … hvala, Slovenija … ker nas očaraš na vsakem koraku.

Read Full Post »