Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2010

In ljudje se obremenjujemo s tolikimi stvarmi pa … na koncu tako ali tako umremo. Hjoj, nisem napisala tega?! Nisem zapisala te ene resnice, ki je še posebej ironična ob tem krasnem času, ko nas tako zelo skrbi, kaj bodo lastniki sosednjih grobov menili o našem. Ko se bije boj za podelitev naziva Miss Ikebane 2010 ter častne lente za največ prižganih sveč. Moja sveča tudi potrebuje ogenj pa ne vidim ravno nekega navala tekmovalcev v tej kategoriji. Brezveze se mi zdi. Ne to, da obstaja ta dan, ki nas opomni, če se morda med zares okupiranem življenju nismo sami sposobni spomniti na nam drage, a ne več prisotne. Ampak resnično ne maram vsega cirkusa okoli teh ”tradicij”. Osebno bi združila Dan mrtvih z Valentinovim … tako ali tako se ob pokopališču dobi te dni tudi turški med pa ga dajmo v obliko srca in rešeno. Oh, dajmo enkrat nekaj naredit zgolj in samo zato, da bo ljudi osrečevalo, ne pa pomnožilo količino samomorov ter zapuščalo upostošeno stanje v denarnici.

Hotela sem torej povedati, da bomo vsi umrli. O bog, kar sebi se smejim ob teh besedah. Ne, ne bom zamorila s tem, kje bi rada, da se me raztrese in koliko golobic spustite v zrak medtem ko bo v ozadju igrala nežna glasba na cimbalah. Ne, to ni moj namen. Ampak … kaj se nikoli ne vprašate, zakaj se toliko obremenjujete z nečim, kar sploh ni v vaših rokah, a vam po malo krade vso presojo? Ko presedite ure in ure zavoljo taistih vzorcev, ki vas že skoraj fizično trpinčijo? Meni postaja vse že kar malenkost smešno. Verjetno je namreč vse skupaj posledica tega, da vse jemljemo preveč resno. Da sebe jemljemo preveč resno.

Včeraj sem naredila mini korak k temu, da bom dobro. Krasen občutek, ko si postavljaš temlje za to, da nekoč ne boš tako čustveno pohabljeni. Pravo malo praznovanje moje še rahlo pobrazgotinjene duše. Nenazadnje je bila noč čarovnic pa se je tudi moje srce zamaskiralo v nedotakljivo. No, in včeraj sem postavljala te temelje, z golimi rokami kotalila skale in na okrvavljenih kolenih pela pesmi zahvale univerzumu, da mi je vsaj približno uspelo. Čeprav je povsem v neskladju z mano – početi nekaj zato, ker vem, da bo kasneje tako boljše. Početi nekaj za tisti trenutek mi je bližje. Ampak očitno je to moja lekcija za to leto. In pri vsem, kar mi je sveto, razumem. Ni mi všeč, ampak razumem. Moje srce in Dan mrtvih imata očitno več skupnega kot bi si človek mislil.

Read Full Post »

Ni zanimivo kaj vse lahko človek naredi, ko se enkrat neha obremenjevati s sabo? Ko samo sprejme vse svoje prednosti in slabosti, jih zaobjame in izkoristi sebi v prid. Ko se preneha postavljati pred ogledalo in dvigovati leve veke, ker se zdi za tri milimetre bolj zamaknjena kot desna. Kdo pa sploh hoče identičnost. In komu je še sploh perfekcija nekaj dobrodošlega … razen res dolgočasnim. Četudi se večino časa vsi trudimo biti prav slednje. Bedno, ni?

Delčke mojega bojda najboljšega in najlepšega časa bivanja sem že porabila za trenutke, ko sicer nisem lovila, a sem pa razmišljala o lovu sebe takšne, kot bi si jo morebit lažje želeli drugi. Mislim, da je za samoporjavitveno kremo bila to moja najhujša napaka. Ki jo seveda kot take sploh ne dojemam, ker sem z njo zrasla v sebe zdaj. Ampak … mi je pa dalo misliti, koliko se ljudje trudimo. Koliko minut izgubljamo za banalnosti. Verjetno jih bomo še naprej. Verjetno jih bom še naprej. Pa si niti ne zamerim.

Zamerim si občasne, sicer res redke, a še vedno obstoječe napade šibkosti. Take lastne, ki mi potem še nekaj dni kasneje zagrenijo kak korak. Ampak, prekleto no … to vse sem jaz.

Včasih človek vidi najbolj jasno, ko ni trezen. Ker kakorkoli si znam nakopati sramoto ob zares dolgotrajnem izbruhu besed, vseeno najdem znotraj sebe kakšno priznanje. Drugim priznavam tudi trezna, če le vem. Če le dojemam prav. Sebe pa zgolj na enem področju včasih izključim iz vedenja o trenutnem stanju. Ker je lažje in … bolj preprosto. Ni je namreč težje stvari kot pa sebi obrazložit zakaj se še nekje nisi nič kaj premaknil. Zakaj na določenem področju ležiš na tleh, objemaš kolena, si prižigaš sveče ter poslušaš najbolj trpinčene pesmi Plestenjaka. Nenazadnje, če bi mi za tako stvar povedal prijatelj, bi mu verjetno zaštrikala prisilni jopič ali pa ga vsaj verbalno pretepla. In sebe tudi. In … si štrikam.

In rekla sem nekaj, kar sploh ne bi. Ker ni moje. In, ker niti ne more biti izposojeno, ker si ne izposojam bedarij. A rekla sem. In zdaj bi vzela nazaj. Ne zato, da se ne bi zgodilo tistemu, kateremu so bile besede namenjene, ker z njim ne živim nikjer, ampak zato, da ne bi bile moje. Ker s sabo živim povsod.  Po drugi strani pa tu vsaj rahlo tipam kako se mora občutiti obžalovanje. Četudi bo moje splahnelo … zdaj.

Morala se bom še naučiti … tega, da dejansko res ni pomembno to kaj meni kdo drug (specifičen drug). Moja dejanja so takšna, da bi menili, da mi ni pomembno, a pride moment, ko misel pokvari trepljanje sebe ob tveganih potezah. In četudi gre zgolj za sekunde in četudi jim ne verjamem … so. In nočem jih, ker zlagane sekunde v mojem življenju zasedajo taisto mesto kot zlagani ljudje. Nobeno.

Read Full Post »

Občasno bi bila vesela, če ne bi razmišljala. Da bi znotraj sebe našla tišino, jo objela za njena drobcena ramena, jo posadili v sredo moje umske dnevne sobe, ji nalila kozarec rdečega vina in ji rekla:ostani.

Fino bi bilo, ko se ne bi toliko ubadala s svetom in z mano v njem ter z drugimi in z mano z njimi ter z drugimi v meni in svetu proti. Mislim, da bi bilo izjemno prijetno in sproščujoče. Mogoče bi mi celo dopustilo dokončanje diplome, včlanitev v pihalni orkester, kjer bi igrala triangel ter ponosni sestop k neki stranki. Katerikoli.

A priznanje, ki sedaj sledi je to, da kar obožujem svoje misli. Ne vseh, drži. In kakšnih pet minut niti ene. Ampak na neki točki smo se spoprijateljile in si vsake toliko vsaj naklonjeno pomahamo, četudi jih trenutek za tem polivam z mrzlo vodo in jih take potiskam čez prag mojega dojemanja. Preveč si želim in premalo odhajam. Preveč razumem in premalo krivim. Preveč oddam in premalo … spustim.

Sedela sem na robu kopalne kadi, si z rokami zakrivala obraz in ponavljala eno besedo … znova in znova in znova. Govorila sem: spusti. Mislim, da sem to besedo izrekla tolikokrat, da nisem niti več vedela kaj pomeni in niti zakaj se je sploh pojavila na mojem seznamu izgovorjenega. In tukaj sem in tako imamo … učim se spuščati. Pa se pustimo presenetiti koliko časa me bo stala ta lekcija.

Read Full Post »

Zob me boli. Ne preveč, a ravno dovolj, da čutim. In, ko preneha, ko za nekaj minut ne zaznam tega neprijetnega kljuvanja v dlesni, začnem stiskat zobe, da se opomnim, da ni dobro. Zanimivo, ne? Sprašujem se, če bi si sama na rano dejansko sipala sol in jo vtirala z glici gobico. S hrapavim delom. Ampak … to smo ljudje. Radi se opomnimo na bolečino, saj je mogoče v določenem delu našega življenja edino čustvo, ki nam da občutek, da živimo. Da nismo otopeli in, da … da še zmoremo najti v sebi nekaj, kar nas premakne. In toliko prejočemo, ko nas boli in tako si želimo daleč stran od tistega, a ko dejansko pridemo proč pa … pa vsake toliko pokukamo nazaj. Se postavljamo v krvaveče čevlje sebe, ker … ker ne vem. Mogoče zato, ker nas boli trenutek za tem, ko smo izgubili nekaj dobrega ali nekaj, kar bi lahko bilo dobro ali nekaj za kar smo zmotno imeli za dobro. Verjetno zato rinemo nazaj v bolečino, ker je edini dokaz tega.

Mogoče pa smo samo patetični.

Moj zob je.

Read Full Post »

In …

Veš … ni časa za toliko takih trenutkov. Ni tipke za previjanje nazaj in niti ni volje po spreminjaju prihodnosti. Ker je sedanjost nenazadnje dokaj dobra. In polna potenciala, ki vliva up. A veš … ni časa za tebe, ki ne veš. Ki ne znaš, ne zmoreš, nočeš, potrebuješ, bežiš, iščeš, odrivaš. Ker vem, da ni toliko poti, ki bi vodile nazaj k meni, ko sem bila še nepoškodovan, z manj brazgotinami, brez tega skelenja, ki me ob vsaki novi priložnosti opozarja, da se verjetno tudi tokrat ne bo izšlo. Saj smo že tako zaznamovani z otroštvom, z neizpolnjenim hotenjem, z milijoni omejitev, ki nam jih nalaga svet, z dojetjem ene same kvazi prave smeri, ki se ji vsake toliko malo utrujeno upiramo, s … samim sabo. Predvsem pa smo zaznamovani drug z drugim.

Zato, veš … ni časa za tvoje prihode po tem, ko je bilo slovo edina opcija, ki ti jo je tvoje brskanje po sebi doprineslo. In ni dovolj napisanih knjig, da bi našla odgovore na svoja vprašanja ob neutrudnem analiziranju vsake besede. Nepomembne besede. Vsake poteze. Naključne poteze. Veš … če si jaz želim še to ne pomeni, da je prav. Ali, da je vsaj približno dobro za mene. Če si jaz želim, zgolj pomeni, da si ne želim prav in, da ti veš bolje že od vsega začetka. Jaz pa samo iščem … in se zgubim znotraj tvojega beganja, ker bi v njem rada videla več kot bo kadarkoli za videti. Veš … hotela sem, da bi pomenilo več, kot je. Ker potem bi bilo resnično in bi lahko bolelo tam, kjer je za bolečino predvideno. Zdaj pa boli samo na obronkih tega, kar se ni zgodilo. Zdaj bolijo samo nenarejeni spomini.

Ker, veš … dejansko si samo eno ime za vse, kar bi občasno potrebovala. Ker mi je lažje govoriti nekomu kot ničemur. Ker mi je lažje v tebi videti razlog za hrepenenje, kot pa v … ničemer. Ker mi je lažje, ko … ko mi ni lažje z razlogom.

Veš … jezna sem. Mogoče toliko kot sem tudi utrujena. In tvegam in se izpostavljam in nosim svoje srce naokoli kot, da poteka glavna sezona razprodaj … a zdi se, da je ta moja roba bolj na seznamu poškodovanega blaga. In jezna sem, ker niti nočem drugače, ker drugače bi bila … nekdo drug in sebi povsem neumna. In veš, razumem … razumem, da nočeš, ker ti je tam udobno in, ker ne veš kako zelo prijetno je lahko na neudobnem. Kako prekleto prijetno je lahko tam, kjer obstaja opcija, da ti bo v naslednjem trenutku srce razcefrano plapolalo pred obrazom. Zakaj sem jezna? Veš … ker me te dni daješ v občutek čistega udobja. In tu se ne znajdem.

Veš … ne, ne veš.

Read Full Post »

Cirkus

Jesen me pomirja. Mogoče celo preveč. Všeč mi je vse, od odpaldih in obarvanih listov, do vonja pečenih kostanjev, začetka uporabe šalov in zametkov prehlada. Vedno me ponese v otroštvo in to je najboljši občutek. To je zavetje pred svetom, ki me malenkost že straši s svojimi vzorci, rutinami, principi in nenadnimi potezami, ki niti več ne spominjajo na naključje. Jesen je dobra z mano, ko mi dopušča, da lupim tretjo mandarino in si grejem noge na termoforju. Ne glede na to, da bi morda ob tej predstavi na moji nočni omarici pričakovali še kozarec s protezo. Rada imam mir, četudi ga nikoli zares ne čutim.

Z jesenjo imava le en majhen problem. Na enega izmed njenih mesecev me veže eden izmed najmanj prijetnih spominov. In s tem mi vsako leto ob istem času, času, ki ga torej načeloma dajem na pediestal, nudi tudi trenutke, ko se spopadam s … s sabo. Mogoče se počutim malo bolj samo, malo manj zdržljivo, malo bolj nestrpno, malo manj sanjavo in predvsem malo bolj brezupno. In potem se ujamem v lastne kroge in se sploh ne trudim iskati izhoda, ker se to področje zdi domače. In mogoče se bojim, da bi se izven povsem izgubila, ker se sprašujem, če ta ”izven” sploh obstaja.

Danes je eden izmed tistih jesenskih večerov, ko sem s sabo in sama. Bolj kot včeraj, ker … mi je bilo predočeno znova nekaj iz preteklosti, kar sem takrat imela za up. Kar mi je dalo kanček tistega dela sebe, ki sem ga zavoljo izkušenj skoraj izgubila. Zadnjih nekaj mesecev je to, kar se mi dogaja bolj podobno cirkusu znotraj mentalne inštitucije, kot pa neki postavitvi temelja za dejanski odnos. Moja soočenja so hujša od teh, ki jih te dni izvajajo kandidati za župani in … ti ljudje s katerimi se soočam jaz imajo še mnogo bolj groteskne predloge. Da, možno je. Rada bi razumela, a se bojim, da tu ni ničesar, kar bi sploh lahko bilo razumljeno.

Pa vendar bom še naprej marala jesen. Ker vsi potrebujemo svoje pobege in vsi potrebujemo kratke izlete v dni, ko življenje še ni bilo tako zapleteno. Ko so nam drugi ljudje lahko podirali samo gradove iz peska in ne naših sanj. Tako bom sedaj začela z lupljenjem svoje četrte mandarine in pri tem skušala pozabiti, da hrepenim, želim, potrebujem in utrujeno z mislimi tavam v trenutke, ko nisem potrebovala pobegov, ker se je življenje samo zdelo najboljša destinacija. Mogoče pa se tja spet preselim že jutri.

Read Full Post »

Hello world!

Welcome to WordPress.com. This is your first post. Edit or delete it and start blogging!

Read Full Post »