Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2011

Happy place

Srečen kotiček. To mislim, da bi moral imet vsak. Prostor kamor se vsaj miselno zavlečeš, ko se ti zdi, da je svet, ki te v danem trenutku obdaja, malenkost nepravičen. In malo manj tak, da bi ga ti sploh maral. Ali, da bi on maral tebe. Prijetno se je takrat spomniti kotička, kjer si se počutil bolj svobodnega in si hlastal po življenju kot da je to največja avantura, ki ti je bila namenjena. Kot da si sam zbiraš in utiraš poti. Kot da je dobro. Vsi bi potrebovali tak košček sveta. Jaz sem svojega našla lani in povsem nenamerno. Brez iskanja in brez hotenja le tega. A, ko sem stala tam in, ko sem se izgubila v najdbi sebe, mi je bilo kar jasno. In najbolj prijetno pri tem kotičku je to, da je mobilen, ker preprosto ostane znotraj človeka samega. Ja, mogoče se res ne moreš startrekovsko presvetlit v natanko tiste stopinje in natanko tisti dih, ampak lahko pa se spomniš občutka.

Advertisements

Read Full Post »

Zdravja, mati!

Svoboda! To besedo kriči moje srce danes, ko se po 48ih urah zaprtosti v lastni hiši podajam na prostost. Prekleti bacili. Spominjam se časov, ko sem hrepenela po enem samem kihu, ki bi mi doprinesel potencialno poležavanje v postelji z obilico gledanja televizije. Hjoj. Wunderbare Jahre, Der coole von der Schule, Wer ist hier der Boss, Familienbande in preostale serije, ki jih je ponujalo nemško cesarstvo ogledov, so mi delale več kot odlično družbo. Tu sem našla prve dečke, ki so postavljali (nerealna in dokaj čudaška) merila tistim v realnem življenju, potrditev, da je družina precej zakomplicirana združba najbolj različnih karakterjev in … tu sem našla sprostitev. Nikoli ne bom zanikala, da je televizija bila moja izjemno dobra prijateljica. Zdaj pa … zdaj pa me v času prehlada izjemno boli glava in dejansko trpim ob misli na spanje, ker me je strah, da mi bodo tekom le tega eksplodirali možgani, kot sem to videla nekaj minut prej v eni seriji … tisti, kjer najdejo truplo in potem raziskujejo vzroke smrti. Hm, ali je bila tista, kjer najdejo truplo, ga oživijo, jim to pove kdo ga je bil takolele dodelal in potem iščejo? Ali pa je vampir nekaj rekel in volkodlak ubil ter so potem vsi prišli v najnovejšo skupino pri izboru Popstars? Hjoj, ne vem. Skratka, nekaj bolečega. In prehlad več ni zabavna zadeva kot je bila nekoč, temveč je za ”na slab tv program obsojena s strahom na nikoli diagnosticirano bolezen zavoljo neobstoja slovenskega Hausa” predvidena stvar, ki te naredi le še bolj bolehnega.

Tako sem se nekaj ur nazaj pobrala iz svojega samopomilovanja ter se relativno odločno podajam v svet. Čeprav mi mojo odločnost lomi še par drugih emocionalnih pretresov znotraj sebe, ki pa so tako ali tako neizogibni, ker … pač živim.

Read Full Post »

Iskreno sovražim tehnične zadeve. Sovražim misel na to, da bom morala svoje podatke zapisat na nek zunanji disk, ki mi že imensko ni všeč … in, da bom potem gola in bosa – kar pomeni brez meni ljubega računalnika, ki naj bi delal večno zgolj in povsem zato, ker je moj in s tem mora. Ker jaz nisem tip človeka za dogovore o popravilih, obnovah in nekih butastih zadevah, ki bi lahko funkcionirale zgolj zato, ker so temu namenjene. Ne. Res ne maram te misli. In jo prestavljam… dokler verjetno ne izgubim vseh pomembnih zapisov in slik, ki jih je spisalo moje netehnično podkovano življenje.

Trenutno bi tudi naj oblikovala svojo diplomsko nalogo. A trpim. Tako zelo trpim, ker res nimam pojma o … joj, vem … dajmo me zasmehovat še leta in leta, ampak – jaz ne znam naredit kazala. Vsaj ne takega zares pravega. Niti približno in niti sploh. In, resnično bi pretepla ta ekran, če ne bi bil še najboljši del mojega računalnika. Ne, nisva prijatelja danes. Sploh. Ker mi minute kar bežijo medtem ko prihajam vedno znova do taistega spoznanja – ne gre. To mi ne gre. Kar je po klišeju za druge ženske bočno parkiranje, je zame kazalo. Kazalsko hendikepirana. Kje pa so terapije za nas?! In zdaj sem ustvarila neko kamuflažo kazala in vnaprej vem, da bom razrinkana. Odlično. Trepljam se po ramenu in se veselim tega osebnega triumfa ničesar. Sicer pa bi morala dobiti dodatne točke za to domišljisko stvaritev. Eh. Res, tolikokrat eh, da mi je že postal tuj. Saj veste … ko izgovarjaš eno besedo do te mere, da se sploh več ne zdi beseda … ko sebe gledaš tako dolgo, da več sploh nisi ti … ko misliš tako dolgo o življenju, da sploh več … ni življenje? Eh.

Taisto pesem poslušam zdaj že eno uro. Očitno imam danes dan repeticije in divje uživam. Če bi znala v ponavljanju uživati tudi drugače … Če bi, če bo, če ne bo, če bom … Eh.

Read Full Post »

Eh

Včasih čutim stvari zaradi katerih bi samo sebe poslala v kot. Na razmislek o tem, če mi je tega res treba. Če mogoče ne bi raje izbrala drugega, bolj prijetnega, manj zakompliciranega, bolj vzpodbudnega in manj razškropljenega občutka. Včasih si pišem mentalni opomnik za izdelavo zaenkrat še imaginarne prijavnice za posebno ustanovo, kjer bi me napumpali z medikamenti in poskrbeli, da deloma več ni … tega, kar sploh in povsem ne osrečuje.

Joj, ljudje … saj več ne vem ali ste krivi vi, ali pa mogoče (o bog, scena noža pod tušem) jaz. Je iskrenost bedarija? Nekaj, kar je že oddelalo svoje – tako kot hlačne nogavice z lajkro? Res ne morem verjet, da je lažja pot sprenevedanje, laganje in igranje vloge nekoga, ki nikoli ne boš. Ne razumem (in oprostite mi mojo omejenost na tej točki), da je razlog za vse poprej našteto to, da se nekoga drugega ne prizadane. No no no … No, pol pa dajmo … naj postane naša himna Laži laži laži me in svet bo čudovit. ”Imaš čas za kavo? Nimam, ker peljem od babice kanarčka na urgenco … (a v resnici peljem sebe na obronke tujega mesta, kjer bom nezvest v vsej razsežnosti te besede)” nacija bomo. Juuuj, bo lepo … tolko zlaganih zvez, ‘iskrenih’ prijateljstev, ‘odličnih’ poslovnih odnosov … ajoj, kaj pa govorim. Saj točno to že imamo. Za vse tiste, ki ste del te kulture, pišite si listke o različno kombiniranih lažeh. Da vas cenim vsaj zavoljo organiziranosti in skorajšnje doslednosti.

Read Full Post »

Samopopravila

Zadnjih nekaj dni sem se spraševala, kaj natanko je z mano narobe. In danes sem ugotovila. Med vožnjo domov sem ugotovila … K temu moram dodat, da marsikaj ugotovim med vožnjo in večino idej imam prav tam. Ne vem niti zakaj. Mogoče zavoljo občutka, da se vsaj fizično premikam naprej. Mogoče. Mogoče pa, ker sem preveč neodgovorna, da bi med vožnjo razmišljala o prometnih zadevah in sem bolj sproščena kot v času masaže. Kdo bi vedel. No, verjetno jaz. A iskreno povedano – se mi ne da vedet. Torej … zdaj mi je jasno, da se te dni počutim tako tuje, ker … ker mi ni nič. Nikjer. Še najmanj pa znotraj. Sploh je vseeno in sploh ni. In tako imamo. Torej imam obdobje praznine. Odlično. Vsaj vem s kom se bojujem. Bojujem? Je sploh slednje potrebno … ker nenazadnje se bom kmalu napolnila s tolikimi stvarmi (oprostite za seksualno konotacijo, ki je tu dejansko ni). In ni tako, da bi si želela biti divje žalostna, da bi lahko rekla, da čutim. Si želim biti divje srečna? No, naslednje vprašanje. Seveda, želim si biti srečna do te mere, da bi vnaprej objokavala čas, ko več ne bom.

Pa saj sem dobro. In, če me vpraša gospod Plestenjak, sem dejansko ok. Lahko bi bila bolj. A kdo ne bi? Vem, da je to le ena faza, ki mine in, ko še vedno zaletavo živim. Je le manj … manj sočno. Ja, to. In hvaležna sem za to svoje nagnjenje k zanimanju o dogajanju, ki ga prinese naslednji vdih. In hvaležna sem, da držim dejansko opcijo razsežnosti svojega utapljanja v patetiki na minimumu. Ja, hvaležna sem si, da se lahko norčujem iz sebe v času nošenja krone kraljice melodramatike. Še bolj pa me radosti vednost, da bo boljše. Mogoče ne življenje samo, ampak znotraj mene pa zagotovo. Ker zadnje čase imam pri popravljanju zadev kar spretne roke in zakaj bi bilo popravljanje mene same izjema. O bog, kateri naval optimizma. Mislim, da bom spisala knjigo Trpljenje mlade Tanje (vem vem, mlada je tu relativna beseda) in priročnik pozitivnih parol za preživetje. Ampak dejansko mi še bolj kot patetično nekajdnevno tarnanje gre na živce večno negativni odnos do vsakega in vsega. Ker s slednjim je življenje res več kot bedno. Tega pa nočemo, ali?

Torej … te dni ne čutim veliko, a ostale dni pa preveč. Mogoče je to moje osebno ravnovesje, ki to sploh ni. Mogoče je to moj čas za rehabilitacijo od večnega emocionalnega viharja, ki ga zmorem podariti sebi. In, če me vidite jutri ihteti ob polici s kornfleksi, ki več ne premore mojih najljubših, vedite – faza je mimo.

Read Full Post »

Neobdelano

Zdaj pa tako. Meni je izjemno dolgčas in to brez vsake utemeljitve. Imam namreč več kot dovolj dela, ki kar kriči od neobdelanosti (kot jaz … ahaha, mala šala na tej točki … o bog), s katerim bi si zapolnila več kot le eno uro. Ampak kot mnogekrati poprej, me tudi te dni muči ena neosvojena lastnost. Ena povsem drobna, a tako pomembna zadeva, ki bi mi že v preteklosti olajšala marsikateri pohod po poti tarnanja zavoljo zamujenih rokov, nenajdenih uradnih dokumentov, narobe poslanih pisem in … mnogo mnogo takega. Manjka mi samodisciplina. Verjetno zato, ker sploh ne verjamem v njen obstoj. Ker menim, da so postavljeni roki orodje discipline in zakaj bi pred njo dali neko butasto besedo kot je ”samo”, če sem načeloma že sama in se me ne da združit z njo. Hjoj.

Recimo … že en teden se trudim, da bi samo sebe zbudila ob 9ih. To se mi namreč zdi taka relativno sprejemljiva ura. Niti enkrat v tem tednu mi ni uspelo priti iz postelje pred pol eno uro popoldne. Ja, kar mala diferenca med željenim in dejansko narejenim. In to zgolj zato, ker nimam nobene oblike samodiscipline. Nimam je. Niti revmatične. Ni ni. Sploh. Ker jaz, bedna polovičarka, potrebujem razlog za vstajenje. Skoraj biblijsko od mene. Jaz potrebujem pritisk in ujemanje zadnjih izdihljajev nekih pomembnih terminov, da se mentalno pretepem in spravim svoj lenobni organizem v pogon. Odlično. Zato verjetno vsake tri mesece živim na robu živčnega zloma, ki pa ga nosim kot diamantno tiaro.

Malo preveč čakam. Na neke boljše trenutke. Kar je samo po sebi precej bolano, ker sem (vsaj bila) goreč zagovornik ”tu in zdaj” sistema sreče. Joj, sreča … o tem pa danes sploh ne bi. No, čakam. Da nekaj mine, da nekaj pride, da nekam grem, da z nekom sem, da  … ali pa čakam samo ta teden. In se ta teden zdi kot življenje, ker ga živim zdaj. O bog … res. Super sem danes. Upam, da ste se imeli odlično ob branju tega ničesar (je plaho zaključila, pogledala v skodelico že hladne kave ter z nasmeškom na obrazu pomislila na jutri, ko se ji bo v celoti ponovil danes … 🙂

Read Full Post »

Tam tam

Mene bi bilo potrebno konstantno zaposlit. Da ne bi imela niti trenutka za razmislek. To bi bilo odlično. Lahko bi delala na polju in istočasno reševala kakšno izdajo Računanje je igra. Mogoče bi vmes odigrala nekaj taktov na tamburico ter medtem prebirala navodila za sestavljanje ikeine nočne omarice. Učila bi se umetnosti rečnega plesa (river dance it is) in vadila tihotapljenje drog znotraj telesa. Lahko bi se tudi priučila izdelovanja bomb in vadla tek na minskem polju. Lepo bi bilo. In moje misli bi se vdano sprehajale po vnaprej določenih poteh, kjer se ne bi nikoli in nikdar zapletle z vprašanji, ki bi jih samo begala, razpolavljala in gole pošiljala na častni krog.

Read Full Post »

Older Posts »