Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2011

Tu

Ena tistih sem. Ki pride domov po odličnem koncertu in vklopi facebook. Ena tistih, ki ob 00:16 prične s pisanjem bloga. Ena tistih, ki je na podlagi bednega poletnega prehlada že rahlo oglušela. Ki je po dveh pivih zaspana. Ki se veseli domačega kavča in nje veselega psa. Ki … je zadnja dva dni nekje medtem, da nekoga pretepe ali pa sebe deportira. Ne maram soseda, ki je na dan, ko je bilo približno pet do šestnajst tisoč stopinj v senci pokuril svet in mi pred hišo predočil dimni oblak. Ne, ne maram. Malo niti sploh ne razumem. In ne razumem gospoda, ki je na današnjem koncertu stal pri šanku, ter me okaral, ker sem z družbo hotela mimo. Da to ni avtocesta. Kakopak. Če bi bila, bi ga že zdavnaj kot geisterfahrerin zrinila … drugam. Zakaj taki ljudje ne ostanejo doma, si kupijo oro, dvd z njim dragim bendom, tablete proti visokemu tlaku, če slučajno v sobo sredi gledanje pride mama in jih zmoti ter veliko pest trave za pomiritev? Res. Če vas družba ljudi boli, pojdite s sabo proč. Sama to prakticiram vsake toliko, ker se mi zdi skrajno nepošteno z bucikami pikati v veke drugih samo zato, ker se jaz na določen dan ne strinjam z življenjem. Buhu. Res. Toliko res, da je že iber res (bi napisala z umlautom, a ga resnici na ljubo ne najdem).

In več ni. Razen birokracije okoli moje diplome, ki se ne konča. Nekaj bilk trenutkov, kjer sem izpuščena. Ljudje in dogodki. Dogodki in odmevi. Želeli ste, poslušajte. Bele vrtnice kradel sem zate. Povej mi Marina. Ide mi, u životu ide mi.  In še bi lahko … z asociacijami pridem približno tja, kamor pridem tudi brez njih … do tu.

Advertisements

Read Full Post »

Pred petnajstimi minutami sem umrla. Glede na to, da spet živim, bi samo rekla, da je Jezus s svojim vstajanjem v primerjavi z mano amater.  Ubila sem milijaužntnogo. Krasno. Vseeno mi je za madež na steni in rahlo kap, ki je za mano ob uzrtju tega monstruma. Ni mi pa vseeno za nekaj nog, ki so ostale na bavalitu. Joj. Upam, da bojo njej podobni dojeli to kot pokopališče in se precej ognili temu kotičku. Res ne maram vsega tega mrčesja. Niti malo. Drugače pa sem imela precej divji teden. Od odličnih nastopov, ki so mi s strani živčnih zlomov pobrali kakšnih petnajst let (če že ne življenja pa zagotovo barve las) do izvedbe zagovora diplome. O bog, za mano je! Vse to s šolo je zdaj uradno za mano. In, kar se mene tiče, je to poglavje, ki sem ga ne samo zaprla temveč stlačila v železni zaboj, naokoli namotala bodečo žico, pritrdila nekaj palčic dinamita ter kot dodatno varnostno zadevo usposobila mehanizem, ki bi mi ob potencialnem odprtju tega zaboja zaigral cel cd Celine Dion. Res. Dovolj je bilo šolanja za to osebo.

Pa ni alkohol za mene. Današnjo nedeljo sem preživela precej klaverno. Veliko sem jokala in prišla do ugotovitve, da imam neko podvrsto vikend bulimije. Lepo. Očitno so rumkroglice vrhunec tega, kar lahko dam v sebe. Kakorkoli zveni. In zveni kakorkoli. Moj cucek je včeraj moral lulat in to tako divje, da je od razburjenja dvignil sprednjo in ne zadnjo nogo. Kot da salutira. Mogoče bi morali početi mi taisto, bi bilo lulanje še bolj zabavno. Eh. Bi povedala kar ogromno, a v bistvu nič. Ker sem malo izven lastnega.

Zdaj pa kaj? To se sprašujem. To leto sem si uredila toliko zadev, da sem že kar malo zapečatena s sabo. Nič slabega. A je pa … posebno. In zdaj, ko je toliko tega, kar je v mojih rokah, urejenega … zdaj pa kaj? In lahko bi pisala sezname načrtov in brskala po svoji duši, da najdem hotenja in in skrite upe, a … sem se odločila za drugo metodo. Zdaj si bom namreč umila zobe. Ker to rada počnem. Ker to znam. Ker so zobje okno v svet ali gitre na granici ali ljubezensko orožje. Ne vem. A nekaj so zagotovo. In rada bi si jih ohranila čim dlje, ker bog ve, da življenje redno skrbi za to, da jih pokažem.

Read Full Post »

A lahko ta teden dobi nek manj agresivno obarvan pridih? No, glede na razporeditev dogodkov več kot dvomim. A pustimo ob strani dejstva, da sploh več ne spim več kot kakšne tri boleče ure, da se ukvarjam z birokracijo in pastmi šolskega sistema, da me čaka tako kmalu, da je že kar skoraj zdaj ta velepomemben zaključek izobraževalne poti, da imam milijon plus šest opravkov, dolžnosti in prostovoljno izbranih dogajanj. Pustimo ob strani vse to, res. Ker je že skoraj povsem nepomembno. Ker včeraj sem srečala sebe sredi živčnega zloma. Peljala sem se v Ljubljano zavoljo predstave ter seveda – kot vestna ženska, ki s sabo vlači prtljago iz otroštva, ko je v vlogi piflarke vedno bila pet minut pred zvoncem v razredu – od doma odrinila še prej kot je potrebno. In zapeljem na avtocesto ter se po desetih metrih ustavim. Za dve uri. Med tovornjaki. No, lažem. Pred mano je bil tovornjak in ob meni je bil tovornjak. Za mano sta bila deček in deklica, ki sta približno šest bilijonov krat poslušala pesem My endless love. To pa je en tak ‘jebite se’ trenutek. Res. Obtičiš na avtocesti zaradi prometne nesreče, mudi se ti, vode nimaš, baterija na telefonu počasi umira, iz ozadja pa se ti norčuje ljubezenska pesem. Res, hvala svet. Bilo je krasno. Prvo uro sem bila še prav vzorno potrpežljiva državljanka. Samo sedela sem pri odprtih vratih (ah, Sartre bi cenil) ter opazovala ljudi, ki so kot v transu zapuščali svoja prevozna sredstva ter zvedavo šibali naprej, da … da bi videli. Nesrečo nekoga drugega. Mogoče še na hitro kakšna slika in ‘počitek’ na avtocesti je vreden obstoja. Eh. In ljudje so se začeli pogovarjat in tovornjakar ob meni je igral neko igrico, ki je dajala ponavlajajoč nadležen zvok in vroče je bilo in čas je minil nikamor in bila sem na začetku poti do daleč. Vse kar sem imela je bila Čunga lunga in tatu za na roko, ki si ga dobil zraven te žvečilne našega otroštva. A žal nisem imela dovolj sline, da bi si ta tatu razpacala po sebi. In čas je mineval vseeno, četudi nikamor. Nakar sem se počutila ujeto in … hotela sem, da se nekaj zgodi. Da se nekdo nekje nekam premakne. In, če bi pustila takrat svojim nagonom prosto pot, bi samo prižgala avto, najprej zapeljala v par za mano, da ju opozorim, da nič ni tako zelo endless, potem dala v prvo in se zalučala v tovornjakarja pred mano ter se primerno odbila bočno ter demolirala igrico od soseda. Res. Fliper varianta. Kar videla sem sceno. Vsaj v prvo bi dala in se zaletela v to vozilo pred mano. A glede na zalet, ki bi si ga lahko privoščila, bi bilo precej klaverno. Malo sem se že ukvarjala z mislijo, da pustim avto tam in grem peš domov, ker sem nenazadnje dejansko stala na mestu od koder sem videla domačo hišo (sladka ironija brez meja). A ravno, ko sem si začela naštevati vse znake neprištevnosti, ki jih kažem, so speljali. In potem smo speljali. In jaz sem peljala. In bilo je odlično. Kot prvič, samo še bolj razburljivo. Prevzel me je tisti občutek olajšanja, ko se ti po notranjem pobegu lastnega norca spet stanje spusti na relativno normalno. In vse kar sem hotela je bilo to, da v radio porinem cd in ob meni dragi glasbi, brez šumenja, ki ga oddajajo posamezne radijske postaje, peljem proti cilju. Samo to. Ne svetovnega miru, ne moža za večnost, ne ledvice za sposojo, ne diamantov. Ne, samo to. Glasbo in vožnjo. Pa sem porinila meni drag od mene sestavljen cd v ta aparat in z grozo ugotovila, da … da ne dela! Prostitutka od radijske inštalacije je crknila! Kar tam, kar brez opozorila, kar tam! In sem malo odkričala … in preklinjala v dokaj spodobni srbščini. No, ali pa vsaj v slovenščini s prilagojenim programom. Potem pa sem do Ljubljane lahko poslušala radio ognjišče, ki je edino imelo signal. ‘Jezus ti si vinska trta’ je ena izmed parol, ki jo lahko zdaj še toliko bolj mečem v svet.

No, potem sem se čez Koper peljala v Trzin, prišla v Domžale in jokala od smeha ob  pogledu na tablo ‘Mengeš’. Življenje te na nekatere dni res preseneti in te popelje na obronke sprejemljivega. In, ko tako balansiraš po tej drobceni črti, ki loči tebe dokaj prisebnega od tebe povsem norega, se zaveš, da … da si na tej črti kar vedno. A včasih moraš preživeti dve uri v stoječem avtu na avtocesti, da se tega zavedaš. In včasih se moraš peljati do Kopra, da prideš v Pesnico. In včasih moraš kričat. Četudi zgolj na pokvarjen radio, ki nikoli ne bo razumel, da te je res grdo grdo razočaral. A kdo pa razume …

Read Full Post »

Ta blog začenjam zdaj četrtič. Držimo pesti, da mi tokrat uspe. Do zdaj sem namreč vsakič spisala približno tri stavke ter ugotovila, da imam za povedat približno nič . No, slednje me ni zaskrbelo niti pol toliko kot dejstvo, da večinoma imam  za povedat nič, a vseeno spišem vsaj kak A4 list. Eh ja. Včeraj sem spet potuširala pajka. Krasno je bilo. Te zverine me bodo nekoč pripravile do selitve na Antarktiko. Moj cucek najraje zaspi, če ga držim za tačko. Mogoče malo pretiravam z naklonjenostjo, ampak … a je to sploh možno? Če bi mu heklala puloverje z napisom : Tanjina lastnina, potem me prosim odstranite od tega bitja, do takrat pa mu bom še naprej govorila, da je moja muca (ja, psu bom zrihtala krizo identittete).

Sicer pa … precej ne vem. V petek smo odkljukali s seznama naših dogodkov enega najpomembnejših, ki dejansko naznani tudi konec sezone. Hit stand up je bil uspešen na celi črti in moje srce si je izjemno oddahnilo, ko se kumulusi niso razcotali nad nami in, ko je dejansko celotno prizorišče bilo polno … ljudi. Mislim, takih pravih. Ki so prišli, da bi nas videli in poslušali. In to v Mariboru! Mislim, nič proti mestu samemu, a včasih se zdi, da ni toliko kultura tista, ki spi, kot so to ljudje. Včasih se v teh vodah gremo čisto rusko ruleto, a kot kaže, drugače niti ne bi mogli. A po vsem razburjenju, stresu in rahlih živčnih zlomih, pride novo obdobje, ko … dva dni počivaš, ker si trdiš, da si zaslužiš, ob približevanju tretjega dne pa … pa veš, da boš spet sebe moral poriniti v nek nov izziv, ker boš drugače začel vzgajati golobice, da raznašajo od tebe spečeno pecivo po obronkih Kungote. Aha, pa še to. Toliko ženskosti in emocionalnega blabla-ja si lahko na ta nedeljski večer privoščim … precej butasto se mi zdi, da po trenutkih, ki mi pomenijo ogromno in s katerimi sebi dokažem, da to kar počnem ni samo nekaj kar hočem početi temveč nekaj kar celo moram početi, ker sem v tem dobra, da po tem pridem domov in … in je mimo. Trenutek, ki je načeloma tako blizu tega, da sem srečna. A res tako rabim nekoga? Za deljenje in ohranjanje in … za svoje trenutke? Tralalala. Res. Ne trpim, ne ihtim v blazino in kričim poljubna imena tipov, ki bi bili potencialni potenciali in niti ne naročam zlatnine, ampak … tu pa tam in večinoma bolj tu kot tam pa vseeno vidim, da nekaj manjka. In včasih nekaj ne rabi manjkati permanentno, da se opazi. O bog. Kaj, če se nikoli več v nikomer ne izgubim, to pomeni, da me nihče ne najde? Ne vem. Bedarije pišem, ker … ker lahko. In mi je. Najboljše, da si oprtam predpasnik, naredim pire krompir in počakam, da se nekdo vrne iz lova. Joj, delila bi! Svoje in sebe in sploh. Ne bi delila Monteja in Milchschnitte pa svojih zapiskov, ker so nečitljivi. A ostalo pa. Ok, pa to troje tudi. In ne vem zakaj bi priznanje tega bilo kaj slabega. Ja, delila bi. In preko deljenja se pride tudi do drugih operacij.

Pač. Življenje je tu in včasih bi ga malo potapkala po riti, da se premakne v neko smer. Ker občasno si na določenih predelih vzame kar malo predolgo čik pavzo.

Read Full Post »

Šubidua

Vedno sem bila izjemno hvaležna za svojo družino. Ker ne glede na številne napake, ki jih imamo in ne glede na zakompliciranost odnosov med posamezniki, so mi kot individuumi vsi precej prijetni. Nisem si jih izbrala sama in oni si definitivno niso izbrali mene. A tu smo. Povezani za življenje. Skoraj vezani občasno. In za ožji krog njih bi verjetno dala vse, naredila karkoli in redno skakala tako visoko kot se od mene zahteva. Četudi se moram vsake toliko emocionalno distancirat, ker bi drugače komot na zaprtem oddelku izdelovala glinene sombrerote. Družine znajo toliko … biti tam, ko ti spodleti. Ti nuditi neko pristanišče, ko se ves svet v tvojih mislih zaroti proti tebi. In znajo … precej prizadeti. Ne zanalašč in sploh ne zavoljo tega, da bi te. A včasih … včasih se pozabi na distanco, ki bi mogoče morala obstajati in bi dopuščala, da ostaneš otrok. Vsaj za minuto več kot so ti odobrili. A tu se srečaš tudi s tem, da smo vsi zgolj in povsem ljudje. S svojimi zgodbami in … zlomi. Ne vem kaj hočem povedati … verjetno to, da me vsaka stvar, ki prizadane mojo družino prizadane vsaj toliko, če ne še malenkost bolj. Slednje še posebej, če brez moči zrem v ta nič, ki ga lahko ponudim. Mislim, da je to od nekdaj moj velik minus. Mislim, minus za mene samo. Da se konstantno počutim odgovorna za vse na svetu. In pol se opravičim, ker ne morem pomagat, četudi zato sploh nisem bila pozvana. Eh. Nič. Z leti sem malce zatrla ta del sebe, a tu pa tam bi še vedno za vsak slučaj darovala ledvico, ker mogoče je zdaj noben član družine ne rabi, a kdo ve kaj bo čez pet let. V formaldehidu vse vzdrži.

Jutri je Hit stand up. Pridite, ker bo fajn. Ker smo se res potrudili. Predvsem so se potrudili ljudje, ki te zadeve organizirajo in se na dnevni bazi srečujejo z milijaužnt problemi, ki jih mi ob sestopu na oder ne bomo niti bežno poznali. Tako. Pa sem izkoristila blog za reklamo. A nenazadnje … vsaka beseda je moj oglas.

Read Full Post »

Limona

Polna sem modric. Bi rekla, da se potiskam po stopnicah, a v resnici me pes pretepa. Ne nalašč. Verjetno. Preobčutljiva sem. Fizično namreč, psihično pa … kaj pa vem. Odvisno od zlorabe. Ah. Smešno.

Danes imam en tak ‘jebemti je lepo’ dan. In sonce sije v mojo dnevno sobo (ni metafora, temveč opis) in sosedje ne kosijo in njihovi otroci ne kričijo in precej tečen pes nekaj hiš proč molči in ne dežuje in pospravljeno imam in glava me ne boli in ne trpim nikjer in poslušam glasbo in se ne bičam, ker prelagam nekaj nujnega in češenj imam v izobilju in škatlica z antibiotiki je vedno bolj prazna in jutri lahko spim in kmalu si odprem pivo in ptičje petje iz gnezda nad mojo teraso je povsem sprejemljivo in … jebemti je lepo. Mislim, da sem se malo sprostila. Nenazadnje sem tega bila precej potrebna (no no no). Včasih sem namreč tako naplanirala in ihteče hotela, da … je bilo že malo moteno. Znotraj mene. Nekje po poti pa se je očitno med moje prirojene vrinil še ‘pa tudi če ne’ gen. Maram ga. Zelo. Ker zdaj tudi, če si nekaj izjemno želim, mi je tudi izven besedičenja jasno, da sploh ni tragike, če ostane pri želji. Dokler so, se tudi lahko uresničijo (Smilijanka Mori (naglas na i) četrti del). Pa tudi, če ne. Bom dobro, sem dobro. Že tu je precej odlično in, če vsake toliko zajavkam, ker bi hotela še več, je to zgolj nujno. Da se ne zaprem v svoje stanovanje ter zavoljo jakega zadovoljstva nad tem, kar imam, postanem reden abonent tv prodaje ter stene polepim z vsemi članki, ki jih najdem na temo ‘osebna sreča’ ter ‘kako doma gojiti čebele’.

Dobro. Ne vem. Jaz bi … par stvari. Ne povem, ne povem. Niti sebi. Brezveze.

In zdaj? Je že mimo. In zdaj? Aaa, spet – mimo. Mimo, mimo, mimoza. In še vedno bi hotela od vsega sadja bit prav limona. Vedno se mi je zdela najbolj kul. Ker je njen okus precej drugačen od tega, kar bi človek na prvi pogled od nje pričakoval. Ja, limona preseneti. In je, taka kot je in brez nekih dodatkov, le za nekatere. Ja. Limona je kul. In to niti noče bit. Kar jo naredi še mnogo bolj kul.

Pridejo dnevi, ko pišem o sadju, o psu, o ljudeh, o življenju, o idiotizmih, o iskanju, o … o sebi. Sicer slednje vedno. Sem le zraven. In vem, da se včasih ukvarjam s precej nepotrebnimi zadevami. In … zdi se mi, da razumem več kot nekateri na prvo žogo (tretjo ledvico in peti triangel) mislijo. A včasih se tako romantično (četudi to dokaj nisem) oklepam hotenih zgodb, da dam umu podaljšan dopust. Ne, ker ne bi vedela, ampak … ker se mi zdi bolj prijetno, če ne bi. Vsaj ne takoj. Tralala. Res. Zanese me pa vsakič. Komunikacija in jaz sva taka nikoli končana zgodba. Ampak nekje mora bit pika. Tu, recimo.

Read Full Post »

Človeške zadeve

Ni je bolj naporne zadeve v življenju kot je to odnos s sočlovekom. Pa pri tem ne govorim o spolnem udejstvovanju, ker bog ve, da je tu vsak napor precej dobrodošla disciplina (ja ja ja). Pa tokrat niti ne mislim na vse te žensko-moške povezave. Čeprav bi verjetno o tem lahko spisala kak krajši priročnik, ki bi dejansko pomagal nikomur. Nenazadnje je moj stan že nekaj let (vdih, izdih) taisti in mislim, da je svetovanje daleč od mojega področja. Tralalala. Res. No, hotela sem povedati, da zna postati odnos s prijateljico najbolj naporna zadeva. Ker ženske imamo ves ta ‘baba čula, baba rekla’ sistem sporazumevanja in občasno kar planemo na nekoga ter levinjsko zastopamo svoj napačni prav. Predvsem pa si ne dopuščamo biti temveč si vsiljujemo mnenja, izkušnje, poglede in … vsebino. Mogoče zato, ker smo si ženske na eni točki preblizu in občasno prevzemamo vlogo matere za svojo prijateljico, ki na tej točki res več ne rabi menjavanja plenic. V mojih očeh je prijateljstvo izjemna vez, ki pa lahko preživi le, če smo dovolj povezani, da se spustimo. Da ne mahamo s sodniškim hamrom nad glavo človeka, ki mogoče ponavlja napake temveč smo zgolj tam. Do lastnega živčnega zloma zavoljo repeticije. Da občasno ne izhajamo samo iz sebe temveč se zavedamo, da je vsak človek dejansko svoj svet. Skratka, prijateljstvo je v mojem svetu nekaj odličnega kar lahko obstane, če se dva vpletena v ta odnos ne utapljata v nerazumevanju drug drugega. Na tej točki svojega življenja lahko rečem, da to dejansko obstaja. Je pa res, da sem se tudi sama marsikaj naučila tekom vseh poznanstev in … delala napake. Kakopak. Brez njih bi bila še zdaj relativno nesocializirana. Ali pa vsaj grožnja družbi. Kar mogoče deloma sem. Eh. Torej … Mislim, da k odraščanju preprosto spada tudi, da določeni prijatelji zgubijo ta naziv, ker se razvijemo v različne smeri. Kar sploh ni nič slabega in je zgolj povsem naravno. Nenaravno je samo to, da iz tega delamo dramo in se otročje zatekamo v neko prepiranje, ignoriranje (ter najnovejšo stvar – difrendanje na facebooku:)). Da, danes te lahko zavrnejo s tolikimi tehnologijami. Jaz sem pač proti. Ker, ko pogledaš na življenje iz distance vidiš vse tisto, kar te vsake toliko malo ubija. Od iskanja službe, sestavljanja financ, davčnih posegov, birokracije, zdravstvenih zadev, družinskih dram, zasebnih zlomov … vse to in še več spada k življenju. In, kar iskreno in povsem zares ne rabimo je to, da se med te bedne kategorije zaluča tudi prijateljstvo. A včasih se in s tem na lestvici bednosti preseže vse ostalo.

Seveda obstaja razlog, da to pišem. Nisem se kar zbudila in začutila željo po tem, da temeljito razmislim o temi ‘prijateljstvo’. Jutri pa sledi tema ‘ptičja kletka in njen smisel’. Eh. Določene stvari pač ne bolijo dokler jim ne dopustiš. Pa še takrat … Ne boli prav, a je pa tu. Kot nekaj kar nočeš. Kot recimo luknjica na vetrobranskem steklu avta moje mame, ki je nastala, ko sem se peljala po avtocesti. Dejansko nima funkcije, a ni pa lepa. In, ko jo opaziš, se ti zdi vedno večja. Krasna primerjava, vem. In, ko je mraz – razpoka do haube in pol lahko greš na menjavo celega stekla in, ko si avto pelješ domov, ti pade kamen na drugo stran in, oh presenečenje presenečenje, imamo spet luknjico. No, zadnji stavek morda nima toliko skupnega s ponesrečenim prijateljstvom. Mogoče pa. Zanalizirajte si po svoje.

Vsak človek, ki se je vsaj malo delil s tabo, doprinese. K temu, da nekdo si, da nekdo postaneš, da … rasteš. In tudi, če se nekje zalomi in je kasneje prepozno za vso ‘friede fruede eirkuchen’ pretvarjanje, je dobro, da veš. Da smo ljudje precej čudaška bitja za katera je občasno nasploh posebno, da najdemo vsaj enega človeka, ki nas po bolj kvantitativnem druženju ne želi razrezati, zaviti v alufolijo in nas razposlati po evropski uniji. Ker … bodimo realni. Že s partnerjem imamo občasno podobne občutke, a se tu marsikaj reši z v drugem stavku pričujočega bloga omenjeno disciplino. Pri prijateljstvu pa to malo težje. Sploh, ker ne nosim opasača v torbici. Eh. Ljubi svet. Povsem brezveze mi je, da so določene stvari kot so. A verjetno je tako najboljše, četudi postopek do tega ni bil ravno odličen. Na točki brez povratka se je potrebno samo zavedati, da ta sploh ne obstaja. Vsaj ne drugje kot v naši glavi. A bog ve, da se je znotraj slednje najtežje znajti. Hočem reči, da sem dejansko vesela, da je vse bilo in je kot pač je. Ker zdaj bolj cenim, bolj razumem in … če ljudje grejo, grejo za to, ker si pač več nimamo nič za dati. A vsake toliko je dobro, da se spomnimo kje pa smo se zaznamovali in se ob tem mogoče celo nasmehnemo. Ker nenazadnje … saj je samo človeško.

 

Read Full Post »

Older Posts »