Feeds:
Objave
Komentarji

Rada se poljubljam

Pretekle pol ure sem se intenzivno in povsem naglas pogovarjala s sabo. Ker se zdi, da sem si zadnje čase povedala premalo oziroma dokaj nič. In nekako se mi je vedno zdelo, da le izgovorjene besede res štejejo. Tudi, če so namenjene sebi.

Mogoče se zdim vihrava in prerano odločna v nekaterih premikih, a ako me poznaš veš, da je neodločnost tista, ki me zaznamuje. A le, ko pride do izbire kornfleksa, nove vrste wc papirja, zobne ščetke ali pa še česa kar ne bo zaznamovalo celega življenja temveč le nekaj minut. Ker drugače vem kaj hočem in kje in kako. Ker to vem tako grozno zares, da se ne oziram na družbeno določene norme ustavljanja in tuhtanja v solzah. In ne gre vedno … ta zadeva s hotenjem in posledičnim prejetjem. Ker se je posledica pri tem nekako skrila za en kup pogojev in se dela neposlušno še v največjih navalih potrebovanja. Verjetno, ker bolje kot ti sama ve, da ne potrebuješ imeti, da lahko živiš povsem udobno in brez izpahov srca.

Pretiravam. Ko pride do ljubezni pretiravam povsem. Ker sem nekje ugotovila, da si tega pretiravanja res želim. Ker za nič na svetu nočem več povprečnega ljubimkanja s povprečnim zanosom in nadpovprečnim dvomom. In zdi se mi prav, da o tem govorim in pišem in občasno bedno pojem in jamram in se navdušujem in iščem in izgubim in se pustim najti in se … ne opravičujem. Ker, glej, to ni zločin. Iskati ljubezen brez zadrževanja sape ter oprezanja izza grma. Lahko jo hočem brez davljenja, protestov in seta nožev. Lahko jo hočem, ker se mi poleg objema mojih staršev, igre z nečaki, cartanja s psom, dobre knjige na deževni dan, krohotanja do solz z najboljšo prijateljico, okusa mandarine pred zimo, tavanja po parku polnem jesenskega listja, zvoka pesmi, ki mi požene kri po žilah, trenutka, ko se končno spomnim imena bivšega sošolca, občutka ob pogledu na širno morje ter vseh sončih žarkov po predolgi oblačni sezoni … ker se mi poleg tega zdi ščemenje v predelih trebuha ob spominu na en obraz, dotik, besedo – fantastično. Ker se mi zdi povsem neverjetno kaj nam lahko življenje s tem ponudi. Nas naredi še bolj nore, igrive, zardele in nasmejane. Ker postanemo idioti z odobritvenim certifikatom. In ob vsem feminističnem plačevanju položnic, samovoljnemu odpiranju vseh vrat, ki jih srečam, dobrimi odnosi z avtomehaniki in takšnim radostnim s.p.-jem (samostojna partnerka sebi), lahko brez sramu in z zvrhano mero ljubezni do sebe, vem, da hočem ves ta cirkus okoli ljubezni. Hočem vse bebave poglede, skupno nabavljanje kurilnega olja, prepire o ničemer in dom. Ker slednje je precej mobilna zadeva. In, ker se je poljubljati s sabo precej osamljen posel.

In bruhajmo skupaj, postala sem sentimentalna. A samo v vednost – s tem, ko nekaj želiš in to priznaš nisi zaradi tega nič manj odličen kot Superman, ko sleče pajkice. Zgolj samo bolj privlačen.

Advertisements

Pogoji

Te dni sem se nekaj sekund ukvarjala z vprasanjem koliko mi pomeni mnenje drugih. Ker se je zazdelo, da me skusajo analizirati na napacnih dojetjih. In pocutila sem se povsem napak razumljena in dojeta na enem nivoju, ki ni moja last. To se mi dogaja. Da se ljudje v meni najdejo in pri tem mene povsem izgubijo. Mi pripisejo svoje zgodbe in pocutje, ki je v meni podobni situaciji lovilo njih. A ni res … in to ni laz. Ker se vsi ljudje v taisti situaciji znajdemo drugace. In nikoli se nisem zelela dejansko poklekniti nad kopalniske ploscice ter ihteti do svetlobe v tunelu. Saj ni moje zivljenje dramaticno, utrujajoce, brez smisla in polno problemov. Nic vec in nic manj kot od premnogih drugih. In tudi, ko je … je se zmeraj dobro z mano. Do te mere, da ga nikoli ne bi zalucala cez most. Njega ali sebe.

Hocem povedati, da morda v oceh drugih ne zivim tako kot bi naj clovek naj, da bi lahko bil srecen. Ker ne hodim v sluzbo, ki se pricne ob 6h zjutraj in, ker zvecer ne kuham spargljev za dva. Ker mogoce obcasno to povem na nacin, ki izraza, da bi zelela in, ker mogoce vcasih pustim, da mi je mar. A navkljub vsemu temu in se posebej prav za to, sem kdo sem in taka sebi dovolj. Tudi, ko si nisem. In se posebej takrat. In, ce tega ne razumes, je dobro. Ker verjetno tudi jaz ne razumem tebe. A ti ne pripisujem slabsih motivov za tvoje ziljenje kot tistih, ki jih imam sama. 

Priznam, zaboli. Vsakic, ko na racun svojih besed, dejanj ali nacina dobim predoceno analizo sebe in tega kako bi se v sklopu z vsemi mojimi premiki naj pocutila in kdo bi po vsem tem naj bila. A nisem. Meni je zal, da gredo nekatere napovedi v nic in, da se mogoce minutaza razgljabljanja nekaterih o mojih tezavah razbije na cereh mojega nasmeha, a klinc … dasiravno sem poskodovana roba, sem to se vedno s stilom in s ponosom ter z vednostjo, da me tudi naslednja poskodba ne naredi uniceno temvec zgolj bolj mene. Jasno? Saj ne rabi biti, glavno, da je jasno meni. 

Verjetno je ravno to moja lekcija. Da se vedno znova opomnim, da je aktualno ugibanje drugih o meni vredno toliko pozornosti kot je je bilo v osnovni soli. 

In ne glede na to kako bi trenutno zaloputnila vrata v fris marsikateremu delu mojih zadev, kjer se mi zdi, da se premikam nikamor in se kot bebast hrcek vrtim na taistem kolesu, pridejo trenutki, ko ti ni vec mar. Ne, ker bi ti bilo vseeno zase, ampak ker pridejo v ospredje tisti, ki jih imas rad mnogo bolj kot svoje neuravnotezene frustracije, ki imajo omejen rok trajanja in jih tako ali tako tekom nekaj jamranja polnih dni zmagoslavno obkolis z uspehom. Zivljenje je narejeno s toliko opcijami, da nam je dobro in s tolikimi preprekami, da nam res ni. Tako, da danes vse kar sem in vse kar imam vlagam v nekoga brez katerega moje vizaze sploh ne bi bilo. Ker me je zanjo strah. Kot me bo tekom mojih dni se za marsikoga. A zdaj ni cas za slovesa, ker je cas sloves nekaj kar se mora vedno prestaviti. In jaz prestavljam. Za tebe in za sebe in za zivljenje, ki se nama je namenilo dovolj trenutkov, da ji bom shranila v svojo skatlico spominov. In to, da drugega ne sprejmem ni pokazatelj zanikanja, temvec vedenja, da mora zivljenja obcasno sprejeti tud moje pogoje. Ne glede na to, kako nemogoci so.

Ko je bolezen bolezen

Pridejo dnevi, ko se postavim pred ogledalo, si potegnem hlace do josk in si recem ”mmm, si seksi”. In pridejo dnevi, ko si ne lazem. Pridejo dnevi, ko prebiram horoskop za sebe in tistega reveza, ki mi je trenutno v mislih in skusam razbrat ali se ujema ali ne. Vecinoma se ne, a niso krive zvezde. Niti ne drugi planeti.

Trenutno sem bolehna. Precej se smilim sama sebi in precej grem na zivce svojemu cucku, ki ga z rednim kasljanjem trgam iz spanca. In, ko sem bolehna sem malo manj odlocno feministicna in malo bolj potrebna vsesplosne pozornosti. Ki pa je trenutno ni v izobilju, Vsaj ne takem kot bi si ga zasluzila oziroma sploh zelela. Ker v cem je sploh smisel tega, da sem bolna, ce nimam ob sebi nekoga, ki bi mu otezevala vsak korak s pateticnimi izpadi, obcutki krivde ter emocionalnim izsiljevanjem za salco kamilicnega caja.  Oh, je bedno jamrati sebi, ki si si izjamral ze toliko.

Dovolj.

Spominki

Vsake toliko me zgrabi nujen nagib, da bi doticnega cloveka prijela za lase, ter ga z glavo butala ob mizo. Mhm. Z obilo uzitka in brez obzalovanja. Ker mislim, da si nekateri vsake toliko res zasluzijo malo udarcev realnosti. Toliko samo v opomin tega, da niso na tem svetu sami in, da imajo njihove bedne odlocitve oziroma bolje povedano njihove odlocitve za ignoriranje odlocitev posledice ne samo za njih temvec za mnoge druge. Oh, kako bi vcasih fockala kaksno lice ali pa tepla zatilje. Ker ni vec smesno, kako nekateri preigravajo zivljenje kot da bi bili na tretjerazredni fuzbal tekmi.

In premnogokrati se mi dozdeva, da bi moralo zivljenje biti malo bolj glasbeno obarvano. Da bi ob srecanju potencialnega idiota morali zastartati zvoki alarma, siren pa se mogoce kaj od Abbe.  Recimo Mamma mia bi bila odlicna izbira.  In fino bi bilo, ce bi ob vseh situacijah cez pesem dobil namig kako bodo zadeve potekale in se bi lahko bocnega zalucal iz danih okoliscin.  S plesnimi cevlji in magnolijo v roki.

Ne da se mi. To je recimo zakljucek mojega razmisljanja. Ne da se mi imeti v roki krede in zemljevida ter obcutka, da poucujem  drugi razred osnovne sole, kjer se v klopeh vsake toliko znajde kak novi revez, ki ga je mama premalo ali pa prevec podojila. Ker ne glede na to, kako je vloga uciteljice seksi v porno filmih, pa je v realnosti mnogo manj privlacno. Ker smrdis po porazu in makaronflajsu.

Tako bi izrekla vljudno prosnjo, da se mi od zdaj v klopi vsedate tisti, ki imate imaginarni certifikat razumnega obnasanja ter cloveske logike.  In, ce boste kak dan manjkali, ker boste to dvoje za hip izgubili, vam ne bom dala neopravicene, ker bom iskreno vesela, da se tak bolehni ne pojavite pred mojim oblicjem. Jaz res navijam za iskrenost in primeren odnos. Navijam za to, da si damo vedeti, da nekaj pomenimo in, da se nismo znasli sredi bedne drame, kjer Nicholas Cage skusa biti duhovit.

Make love not war … you are not alone … i can be your hero … res, to so parole danasnjega ponedeljka. Dajte se pac svobodno odlocat ali boste fajni clovek ali pa idiot. A v vsakem primeru upam, da se karma (ne skupina) vrne iz svojega ze predolgo trajajocega dopusta ter med nas razdeli spominke, ki jih je nabavla na stojnici. Za ene focn, za druge pa prekrasne keramicne figure delfinov.

Brez

V letu 2013 me je razjezilo omejeno stevilo stvari. Zaenkrat. No, je bil obcasen ‘oh, kako sem besna’, ampak tako zares, da me je premaknilo znotraj in zunaj pa je bilo poredko. Od zrelega bivsega, ki me je seznanil s svojim odhodom po tem, ko sva si nabavila novo wc skoljko (dejanje, ki ga ne obzalujem, saj sem ji ze nekajkrat pogledala v iskren obraz) do Abercrombia, ki je iz svoje kolekcije vrgel stevilke vecje od L (super leto za diskriminacijo oblin) pa od svetovalke na zavodu za zaposlovanje, ki mi je svetovala odprtje eko kmetije in do gospoda Barille, ki se homofobno skriva za svojimi rezanci. O ja, razburila me je pescica ljudi s svojim ignorantskim odnosom do drugih, sveta in posledicno sebe in zal neobstojecega uma. Politicno sem ostala nedotaknjena. Hvala.

A ok, tudi jeza je custvo. In, ce me vprasas mi je na lestvici meni dragih custev precej visje od zalosti in apatije. Ker jeza naredi premike, te pripravi do premisleka, do akcije in do spreminjanja vzorcev. Dasiravno so slednji mogoce samo malo bolj zabrisani, a zmeraj obstojeci.

Ceprav naceloma nisem jezen clovek. In nasploh se sama otresam vseh negativnih obcutkov kot pes vode. Ker mi ni za gargamelske pohode po svetu, misli polne mascevanja in pogleda usmerjenega v pretekle krivice. Saj so tretirane kot krivice samo dokler jih tako okronam jaz. In raje grem dalje … ker dalje je toliko manj blizu njih.

Pa vendar pri vsem pametnem teoretskem odnosu do zivljenja, odnosov in sveta vsake toliko naletim na lastne omejitve. Ko moje razumevanje propade kot prostitutka na borzi. 

Globoko kot vagina

Tole zdaj bo tako zelo nedamsko, da prosim odmaknite pogled vsi, ki si me zelite za zmeraj zapomniti kot elegantno gospodicno polno spodobnih izrazov (ce se me kdo kot tako spominja, naj se prosim javi moji mami).

To, da so zadeve vedno malenkost bolj zakomplicirane kot bi naj bile, je en nivo zivljenja na katerega se clovek hitro navadi in ga adaptira kot svojega. Pac kompliciras se sam in tako svetu nudis neravnovesje, ki ti ga vneto ponuja. Kul. To, da so odnosi postali en sam boj za prezivetje, kjer se zdi, da je zmaga edini cilj in dokazovanje nedotaknjenega srca edini logicni korak ter neizrazanje svojih custev in trmasto prikrivanje hrepenenja edina sprejemljiva oblika obnasanja postaja tudi zmeraj bolj del nasega dojemanja ljubezni. Kot slepe potnice na ladji, ki tone. Kot zadnja zlica kecapa, ki ga ne dobis iz tube. Kot glivice, ki se pojavijo samo na vlazne dni. Mhm, ljubezen nam postaja balast in nekako pokazatelj sibkosti … in ceprav se res ne bi dala v pajkice in z mecem napadala zmaja za nekega kretena, ki me bo mogoce tekom let oplodil in mu bom dala svoje srce, maternico, boke in druge organe ter mu za zmeraj dala naziv mojega edinega kretena, to se zdalec ne pomeni, da je upanje na tako vrsto spoznanja v meni umrlo in, da nisem svojih imaginarnih pajkic oprala s pervolom ter imaginarnega meca namazala z margarino, da bo bolje drsel. Ker enkrat bom ljubila in to tako prav, da bodo vsi zmaji prostovoljno strmoglavili ter se vlegli pred moj (se opravicujem, najin) kamin ter predli v ritmu pesmi Vsi so venci vejli (ali pa bejli … to vedno zamesam).

Ampak nadalje … koliko svojega prostora ze namenjam temu, da bi razvozlala vse te ljubezenske zadevscine, ko skusam sebe najti v zametkih misli nekoga, ki me ne bi odseval temvec bi zgolj bil nekdo v oceh katerega bi se rada videla, me vsake toliko zanese. Ker, to je zdaj resnica, ne glede na to koliko sem do zdaj ljubila, se ni bilo zares. Ne tako kot sem si kadarkoli zelela ali kot mislim, da bi ljubezen morala biti. In cetudi je moj um sprevrzen in moja zelja izbircna, je ne bom podcenjevala s carodejskimi triki s katerimi bi iz motecih signalov delala vec. Hm …

Dejansko sem hotela pisati o necem drugem. Ker do zdaj je bilo vse se na nivoju dame iz visokih krogov … no, krogov. Bojda je potencialna veza med zensko in moskim obsojena na neobstoj, ce zenska prehitro da. Da da da … torej da dol svoja oblacila in se prepusti nagonu. Ima odnose. Se razumemo, sklepam. Bojda je ta dobrina, torej sam seks, toliko pomemben, da bi ga morale sparati vsaj par tednov in s tem pridobiti in obdrzati pozornost zeljenega objekta. Res ali kaj? Leta 2013 moram jaz tiscati noge skupaj tudi takrat, ko jih res ne zelim, samo in zgolj zato, ker bom drugace za nekoga nezanimiva? Ker bog ne daj, da pa sem mogoce karakterno sposobna ponuditi malo vec globine kot moja vagina.

Takole je na stvari. Seks je fajn (no, vecinoma). In kako se z nekom ujames v teh polozajih, se nekako pojavi kot pomemben dejavnik samega odnosa. In seks je najbolj prijeten v sponatnih situacijah, ko ga nisi umestil na urnik med pilatesom in malico in, ko ga nisi ob prvem srecanju s potencialnim kandidatom zapisal na termin za deseti zmenek. Ker saj razumem, da gre za dokaj intimno dejanje … a mi je deljenje sanj, strahov, spominov in nasploh sebe mnogo bolj intimno kot drgnjenje intimnih organov. In, ce sem zato izgubila zanimanje nekaterih kandidatov, se mi zdi to povsem posteno. Ker s clovekom, ki zanima mene, lahko spim ze po petih minutah pa mi tega ne bo ocital kot sibkost. Interes je taka dvorezna kolegica, ki pri meni izgine zaradi lukenj v karakterju in ne dolzine prvega vboda.

Ker!

Te dni se sprašujem. O sebi. Ker vprašanja o človeštvu sem opustila leta nazaj. Sprašujem pa se kdaj bom sama sebi rekla, da je dobro in dovolj. Ne v smislu, da ne bom več hotela več, ampak samo, da se bom mogoče za trenutek ustavila in dojela, da je nekaj že narejenega. Četudi ne gre za tisto nekaj po čemer bi naše ljudstvo bilo boljše, slabše, drugačno ali sploh kaj. Ker tega niti nočem … oziroma, da se razumemo. Če bi moj talent bil razvijanje nekih mikroskobskih bitij, ki bi preprečila nastajanje kupov bolezni, bi počela prav to. Če bi zmogla, bi sedla za nek kateder ter pridigala dokler ne bi vse vojne izkrvavele. Če bi jih lahko nosila, bi si nataknila te jebene pajkice in kradla bogatim, da bi ustvarila ravnovesje. In rešila bi vse živali, ki jih človek ne samo ne ceni, ampak sploh ne vidi. Če bi zmogla, bi naredila vse to namesto tistega enega ničesar, ki ga mogoče v očeh nekaterih opravljam. A tu smo in tu sem … taka in brez volje po strankarskem predalčkanju. 

Ker se mi svet zdi mogoče manj beden, če nisem zraven tistih udejstvovanj, ki jemljejo ves up. Ker bi rada verjela, da smo zmožni več od tega, kar smo pokazali do sedaj. Ker bi rada upala, da … kaj bi upala? Da bo drugačnost objeta kot vsakdanjost, da bo kot v bednih filmih, kjer se naenkrat na ulici znajde tisoč tujcev, ki bedasto poplesujejo na Spice Girls in pri tem delijo več kot nekateri s svojimi bližnjimi v celem življenju. Rada bi, da bi bilo bolj enostavno. In, če ne morem biti enostavno na tem svetu s temi ljudmi, bi rada, da je enostavno tistim z mano. Ker sem vedno hotela samo biti srečna v sreči drugih.

Egoistično? O ja. Ker želim nekaj, kar se zdi nerealno. A hkrati ni. Ker občasno se izgubim v svojih mislih in korakam po ulicah po katerih sem nekoč. Ker vidim nebo in se zavedam trenutka videnega. Se ti ne? Zavedaš, da je vse to samo trenutek, ki mine in vse kar ti ostane je tisto, kar si v tem trenutku bil. 

Bojim se, da nikoli ne bom znala povedati tega, kar bi želela. In na mojo veliko srečo, sploh ni pomembno. Ker ko strmim v vse politične debate brez vrednosti, vojne brez smisla, denar brez izhoda, kriz brez izgovorov in ljudi brez zgodb, se zavem, da je svet precej zavožen. Do te mere, da se zavozimo z njim. Da dopuščamo raznim grozotam, da se udejanjijo. Da za sočloveka naredimo dejansko manj od ničesar (vem, to je neobstoječe, a se sliši dramatično). Da naš čas mineva na mestih, kjer nismo zaželjeni, hoteni, potrebni ali sploh od sebe pozvani. Mi pač nekje smo, dokler ne gremo tja, kamor nas drugi porinejo. Vmes potlačimo druge ljudi, svoje cilje in ponos ter si obraz pobarvamo z zeleno in štartamo … v boj za nič in nikogar. Lušno.

Tako se mi zdi najpomembnejše kar lahko v tem življenju naredim to, da sem … jaz z vsemi nepotrebni in potrebnimi napakami. Da v vsakem trenutku živim kot želim … četudi včasih želim narobe. Da ljubim. Veliko in preveč. Da jočem … od sreče in bolečine in vnetega kolka od teka. Da spoznam vse odlične in vse najslabše. Da se učim in tri procente zapomnim. In predvsem, da se zavedam … da četudi za sabo ne bom pustila jebeno iskane enačbe, cepiva proti genitalnemu herpesu ali pa dvajsetih otrok, da sem vseeno bila pomembna … za sebe in peščico tistih, ki so bili pomembni zame. In TO je za to življenje več kot dovolj.