Že dolgo nisem pisala. Niti ne vem točno zakaj. Verjetno, ker nisem imela pretiranega razloga, motivacije in želje po deljenju. Kar ne pomeni, da sem zdaj kaj manj motena kot sem bila nekaj mesecev nazaj. Mogoče samo zadržujem analize na minimumu. No, vsaj na takem, da jih ne zapisujem kot doktorsko dizertacijo. Dasiravno znotraj sebe premlevam premnogo. Nisem enostavna. Sploh. In še najmanj do sebe. In tisočkrat bi se pustila in petstokrat bi si dala priložnost. A mislim, da sem zmožna stvari za katere na prvi občutek mislim, da jih bom potolkla in zatrla v kali. Oh, bojim se, da odraščam. In to je proces, ki bi ga zavirala kot vlak na napačnih tirih. A mogoče sploh ni tako zelo napak, da občasno ne sledim prvotnemu nagonu in masakriram nekaj, kar bi bilo mogoče nekaj lun ali celo pol lune od tam prekleto dobro za mene. Naučila sem se namreč, da pa velikokrat res ne vem kaj je dobro zame. Da se prenaglim v svoji iščočnosti pravljice, ki se včasih že dogaja samo na bolj moderni način kot sem si zamislila in je na prvi pogled nisem zmožna identificirat. Nestrpna sem. Nepotrpežljiva, trmasta, naporna in zahtevna. Do drugih in do sebe bolj. A na koncu dneva sedem sem in ugotovim, da imam toliko opcij vsega, da bi morala samo malo bolj … bolj kaj? Odločno zagotovo ne, ker to je karakteristika, ki se pri meni pojavi jako redko. A zagotovo bolj neobremenjeno. Zadnje dni živim kot da gre za grand finale v življenju. Kot da se bo po točno teh minutah poznalo vse kar bom ali ne bom ustvarila. Zategnjeno spremljam finančno stanje, ki ga ni. Zagrenjeno trpam v svoje življenje načrte, ki nikoli niso bili niti plan h kajšele a. Samo zavoljo občutka, da bi morala. Ker vsi morajo. Zafrustrirano štejem sekunde svojega obstoja in jih postavljam kot merilo tega, kar bi naj do sedaj imela. Pa nimam. In presenečenje … mogoče tudi nikoli nočem takšno vse kot bi naj hotela takšno to. Kaj pa vem. In zakaj bi naj bil kriminal, da ne vem. Zakaj naj ne bi tudi pri teh letih, vseh položnicah, davkih in drugih državljansko obvezujočih nalogah ne bila še malo otrok? Pač zelo odgovoren otrok … ki verjame, da je v tem svetu lahko tudi večinsko posvečen njemu privlačnemu.
In pustim si, da se zaljubljam … a tako pozno si pustim to, ker sem prej imela v glavi tisoč in en izgovor, da si nisem. Ker sem tehtala, racionalizirala in predvsem preobremenjevala sebe z življenjem kot so nam ga predočili tako zelo odraslii. Hvala, a ne hvala. In pustila si bom zaljubljati … v človeka, v dan, v izjemnost svoje družine, v talente svojih prijateljev, v zvestost svojega psa, v prijetnost zvoka, v svoje življenje … ker vse to spada zraven in preden pustim, da me potegne s sabo na samo dno obstoja ter me zaluča med večno nezadovoljne ter kronično utrujene, bom … bom malo nora. Dovolj, da preživim in premalo, da me institucionalizirajo. Dovolj, da … neham iskati razum, ko mu srce precej glasno prekriva usta. Pika.
Pika.
27 oktobra, 2011 avtor tanjakocman
Komentiraj