Štekaš?

Strah pred neznanim je verjetno lepilo, ki nas povezuje. Ali pač? Ker verjetno moramo imeti nekaj skupnega, mi – ljudje. Ali pa vsaj sence teh. Vsakič namreč hrepenim po premikih in, ko so pred mano, otrpnem kot neka bedna žaba v času zime. A potem kar gre … ker je življenje narejeno na tak način, da lahko zastane samo do določene mere. In zastane samo takrat, ko si dejansko želiš mirovanja, ker še moraš dognati … oh bog, ko bi mi bilo živeti v času Platona, da bi ure in ure ob kamiličnem čaju debatirala o votlinah in prikovanosti naših duš. Pa, da bi mi zato plačali … v srebrnikih. Res. 

Najprej sem želela, potem sem ihtavo zahtevala in končno sem dobila … in zdaj ne vem kam s tem. Zabavno, ha? A ljudje smo načeloma taki stand up komiki znotraj sebe, le da nekateri to tudi javno priznamo. Pa ne sramujem se svojih izpadov, ko v času, ko imam dokaj vse (jemljimo ta vse z rezervo, ker če bi res hotela vse, bi se verjetno ugonobila za nič), ihte strmim v preteklost, ko nisem imela niti predkožice česarkoli … oh, premiki. 

In najbolj zabavno od vse te zabavnosti je dejstvo, da se mi čez tri mesece več sploh ne bo zdelo drugače kot povsem normalno. Ker nenazadnje bo poznano in domače in se bo zdelo kot da nikoli ni bilo drugače. Taki smo ljudje in tako delujemo. In vsake toliko potrebujemo pretrese in potenciale napredka, da se morbit spravimo iz naše cone udobnosti ter naredimo. Nekaj. In moj nekaj je zdaj. Bog nam vsem pomagaj, kajti vsaj dva tedna jamranja so pred nami …in težki kumulus bo razpolovil svoje obličje ter sijalo bo sonce zmage in mavrica bo ob zvoku dežja kazala pot mojemu … idiotizmu. Da, natanko slednjemu. Verjetno si bom tekom današnjega dne še napisala kako borbeno pesem v smislu Hej brigade, ter si na roko vtetovirala geslo – pot je cilj. Ampak klinc, eni živimo dramatično, zato da se izognemo drami. Štekate?

Narkotik

Včasih v avtu poslušam glasbo tako glasno, da ne slišim lastnih misli. To se mi zdi prijetno. In včasih stopam po pločniku malenkost bolj lahkotno kot drugače, ker se sebi zdim izboljšana verzija. Včasih pogledam v nebo in verjamem, da je prav, ker potem tudi je. In včasih se razumem kot nekoga, ki je lahko tudi nerazumljen srečen. Ker včasih srečam spoznanje, da je odveč vse to česar se oklepam, da potrebujem, ko pa je edino potrebno to, da sem. Filozofija je moj predmet in s Platonom bi lahko gnezdila v taisti jami. Eh. Hočem povedati, da včasih doživim svojih nekaj minut holivuda povsem nevede. Trenutek, ko se vse poklopi in se zavedaš, da boš zmogel … sam, z drugimi, ali nasploh. Ker včasih preprosto veš, da je potrebno toliko več kot imeti nekoga ob sebi. In ne da bi slednje podcenjevala, nikakor. A ta drugi je zgolj kot anastetik. Nekaj kar omili. A od tebe je odvisno koliko dejansko preneseš. In koliko si boš zadal. 

Osebno sem po anastetiku kar nekaj dni bruhala … zdaj pa računajmo:). 

Preprosto

Bit naporna oseba ni lahka naloga. Dejansko niti ni toliko naloga kot je bedno. Predvsem za napornega osebka samega. Govorim iz izkušenj? Mogoče. Kdo bi vedel … (je rekla in se zavedala, da bojo vsaj trije ob prebiranju teh vrstic prikimavali do skorajšnjega zloma tilnika – hvala, prijatelji). Pa vendar menim, da nikoli nisem tako zares in povsem iskreno želela biti preprosta. Mogoče, ker to v mojem svetu sploh ni prava beseda. Preprosto ni. 

Je pa res, da bi življenje samo zmoglo biti. Preprosto. A kdo bi ga kot takega sploh jemal resno? In življenje, ki se ga ne jemlje resno, je verjetno povsem zabavno in posledično … grozno kratko. Torej rajše bedno in dolgo kot zabavno in kratko. Zveni kot kar nekaj mojih seksualnih izkušenj. 

Bit naporna oseba ni lahka naloga. A nekdo jo mora opraviti. 

Kje so fukročke, kje so srca?!

Jaz sem debela. Ne tak ful, ampak tak … dovolj, da čutim. Mislim – nisem debela na taki ravni, da bi me z žerjavom dostavljali na zadnje počivališče ali pa, da bi lahko samo sedela na nekem hrastovem stolu in bi se mi koža zarasla nanj. Ne. Ampak v primerjavi z ženskami na svetu in predvsem z ženskami na svetu pred poletjem, sem … ok, mogoče je debela preveč obilna beseda. Rečimo, da me je dovolj. Za vse. No, vsaj za enega. Kar je tako ali tako najbolj prav. Eh. Hočem povedat, da so bili prazniki, ko se je jedlo. In, če bi se jedlo bolj, bi na sebe dala napis Dobrodošli ter se razglasila za bungalov. In, kar hočem povedati je, da … da se zdaj začenja sezona ‘meni je taki bed, da nimam konfekcijske minus petinosemdeset ter da se za mano po ulici gradbeni delavci ne derejo ‘skelet’ ‘. Ja, to je to obdobje, ko se gužvamo po raznih telovadnih prireditvah. Ko preklinjamo gene ter šibko voljo. Ko se motiviramo z žalitvami. Človek res ljubi pomlad. Sploh, če taisto doživlja že vsaj devetnajstič. 

In prav je, da se obremenjujemo. Ker rajše si na dnevni bazi merim obseg fukročke kot se razjočem ob misli na brezposelnost. In raje se obremenjujem z izbiro imen za nove krčne žile kot pa padam v depresijo zaradi odnosa nekaterih ljudi. In raje gnetem svoje celulitne točke ter jim pojem tišino v upanju, da bojo crknile kot pa … kot pa se s svojim telesom obremenjujem v bolj resni meri. Ker čez humor si lahko debel do mere, da si rečeš boa, a vendar boš živel … tudi čez poletje. In tudi brez belih bikink. Pa srečno, sestre!

Fuj to!

Zdi se mi, da premalo pišem. Ker slednje predvsem nakazuje, da premalo mislim. In, ko premalo mislim to pomeni, da bom na eni točki mislila preveč. In danes je ‘na eni točki’. Joj, smo filozofski. Lahko bi vam tudi tukaj razodela svoje stališče do bednega bednega referenduma, ki je tako jalovo izzvenel te dni. Lahko bi vam pisala akrostihe ter pesmi, ki bi se pele ob spremljavi harfe o tem, kako bi se človek moral res kvalificirati za naslov človeka. Kako izjemno in iz dna srca zavračam vse tradicionalne – normalne – kapitalne – intrafukalne poglede na nekaj, kar sploh naj ne bi bilo podrobneje gledano. Ljubezen, ljudje. Razumevanje, judje. Briganje zase, ljudje. To bi rekla Slovencem. In Američanom, Uzbekistancem, Amrnecem ter Špancem. Precej vseeno mi je vse ostalo razen rubrike človek. In, če že živimo v svetu, kjer se lahko odločamo o pravicah ljudi, kot da so popolnoma nezmožni živeti po željah in pravicah sebe, se iskreno vprašam kdo smo, da si jemljemo pravico dat kletko na njihovo … življenje. Zakaj lahko jaz nekaj, kar drugi, ki si verjetno to celo bolj želi, ne more? In koliko lahko jaz v tem uživam, če pa sem priviligirana zgolj zavoljo tega, ker sem se rodila taka kot sem se. Ma, jebeš svet, kjer je svobode dovolj samo za nekatere. Res. In tekom spoznavanja teh gorečih vernikov v svoj nauk ‘normalnosti’, sem prišla samo do spoznanja, da … me ne ganete. Za vas sem Werner v vseh pogledih in z največjim ‘boli me kurac za vas ‘ tičem na svetu. Vse ostalo bi bilo narobe. Vi pa živite svoje normalno in kvazi nadmoralno bedno življenje še naprej. In čir na želodcu bo vaš sodnik. 

Drugače pa. Drugače. Toliko let včasih mine in včasih misliš, da si pustil za sabo. Da si odložil vse kovčke emocionalne prtljage in se sedaj bosonogo preganjaš po travnikih spoznanj. Pa ni temu tako. Ker vsake toliko te kot gromozanski focn zadane vse tisto česar si se bal. Ker … so določeni dnevi, ko preprosto pozabiš, da zmoreš. In, da ne rabiš. In, da … se ljudje in dogodki vedno ne ponavljajo. Ker vsake toliko pozabiš na razsežnost ina se zasačiš z roko v površinskosti. In res bi si na tej točki kot svojemu cucku rekla – fuj to! 

Saj pravim … premalo pišem. 

Idiot tu, idiot tam, preselimo se na drugo stran …

Sem miroljuben človek. Ne bi se ravno oklicala za pacifista, ampak tudi terminator še mi niso rekli. Verjetno se kulturno gibam po obronkih fizičnih napadov. In le srečnim naključjem ter slabi telesni kondiciji se lahko zahvalimo, da meni lastna pest še ni imela srečanja z nikogaršnjim licem. Pa morbit se tudi lahko zahvalimo temu, da sem verbalno dokaj močna in se nekako z besedami borim boljše kot se je Bush s svojo armado boril za kurac (se oproščam, a težko je skriti ud, ko je ud edini opis). A včasih … in priznavam, da se mi je ta ‘včasih’ v teh dveh mesecih pojavil že precejkrat … včasih se mi zdi nasilje edini logičen odgovor. Nikakor ne rešitev, ne razumite narobe, prijatelji konstruktivne debate. Nasilje vodi v več nasilja in več nasilja posledično v dokaj iznakaženo telo. In – glede na slovensko pomanjkanje lepotne kirurgije, se ne splača … ampak! In ta ampak kričim z vrha gore (no, rečimo griča, ker za goro se čez zimo nisem zdisciplinirala … razen, če se gori reče Rafaelo) – ampak te dni bi z največjim veseljem,s trastjo, doživetim multiplim orgazmom in oblizom ustnice iztegnila svojo revanža željno dlan, plosknila po licu – najprej nežno, zgolj za občutek, potlej pa poprijela za lase ter delala pilinge s tlakovci. Najverjetneje bi se vse skupaj še prelevilo v zloglasno sceno meni dragega filma, kjer je ugriz v pločnik zadnje kar nekdo vidi … ampak ne. Ne morem. Ne smem. Hvala za družbo.

Ne, jaz se bom krivice lotevala drugače. Na edini možen in v Sloveniji obstoječ način. Jaz se bom krivice lotevala z vednostjo, da ne bom dosegla popolnoma nič in, da bo ta idiot od človeka, ki bi moral iz stalaktitov izdelovati šahovske figurice za človeško ribico dobrih petdeset milj pod jebenim obličjem na katerem koraka njegova še bolj jebena noga, da bo ta abortusa potrebna kreatura v vsej svoji zlagani veličini korakala po planetu Zemlja ter še naprej izkoriščala ljudi in se delala neumno navkljub obstoječim dokazom, da je stupidnost njeno srednje ime. Ohohoho. Res. Rekla bom samo in zgolj to … če si v življenju prilezel (upravičeno ali ne) na višjo pozicijo ter s svojim od mamice popihanim prstkom odrejaš življenja svojih ‘podrejenih’, imej nekje v zaledju svojega obstoja vednost, da če nekdo dela za tebe, sebe ni priklenil na tvojo plantažo ter ti njegova žena ne bo podarila prvorojenca. Pravtako pa se zavedaj, da mogoče Slovenija ne zna poskrbeti za večino ljudi ter njihove pravice, a včasih si človek pravico najde sam. Brez orožja, brez pesti, ampak zgolj in nasploh s tem, da te razkrije v vsej tvoji bedi. In, če je to edino zadoščenje, ki mi ga ta država nudi – pri univerzalnem bogu vseh religij – bring it on!

p.s.: ta blog je posvečen vsem, ki so v času študentskega dela dobili en velik ‘nič’ s pridihom ogromnega ‘jebi se’ … hvala, Slovenija … ker nas očaraš na vsakem koraku.

Biti ali zbiti

Te dni se ogromno ukvarjam s fenomenom ‘družina’. Ker ne glede na vse možne Freudovske in druge oh tako psihološke razlage vsega posledičnega, gre v družino dejansko za povsem naključno nametane osebnosti, ki bi si naj znale stati ob strani. Zavoljo genetskega zapisa. Zavoljo krvi. Zavoljo … hm. Česa že? Nenazadnje se razidejo družine mačk, psov in žuželk … nenazadnje hrček ne joče, ko sam kroži v tistem prelepem zaporu, ki smo mu ga tako dobrohotno namenili. Se zdi primerjava naše družine s to od žuželk nesmiselna? Kaj pa vem … hočem samo povedati, da ne razumem, zakaj bi naj iz dna srca oboževala nekega potencialnega idiota samo zavoljo tega, ker je v nekem kolenu sorodnik. In povsem razumem, da nismo v eni družini drug drugemu največji privrženec. In, da se ne vabimo na kave ter skupaj izvezujemo gobelinov ter posnifamo špuro ali dve. Osebno menim, da je tudi te naveze potrebno jemati kot ostale odnose … so ljudje, ki pašejo in so ljudje, ki ne. A slednjih zavoljo tega ne obmetavamo s kamenjem, jim dajemo strup v vodo od hrenovk ali pa jih pričakamo zvečer s cirkularko v kleti. Hočemo povedati, da je tudi nerazumevanje družinskih članov … naravno. Čeprav se po slovenskem konča s sekiro v kom. Malo pa smo dramatični ali pač?

Sicer sem sama celo emocionalno ladijsko krilo, ko pride do družine. Ker imam to ogromno srečo, da so me zalučali v familijo katere večino ožjih članov izjemno cenim in zbiram njihove postre. Dasiravno prav zaradi tega prizadanejo bolj kot sončne opekline na prvem zmenku. A kot pri prijateljih in vseh ljudeh na svetu, ki so kaj pomenili, ki pomenijo ali bodo pomenili … dajmo si samo pustit biti. V vsej svoji čudaški nepripadnosti nikamor. In svet bo lep. In mnogo manj poln sekir.